Šele na polovici kilometrine Alfija Nipiča (Suzy)

Ker so obletnice priložnost za praznovanje, on pa to rad počne, bo Matjaž Javšnik pošteno proslavljal. Po lanskih zdravstvenih težavah, ko se je komaj 'izlizal', kot pravi, je zdaj spet poln ustvarjalnega elana in energije. Poleg svoje predstave je nedavno delal še avdicijo za film v Italiji.

Za liter vina na vaje

»Ko sem se pred 30 leti družil s prijateljicami v Rušah, ki so hodile h gledališki skupini, so potrebovale fante in me povabile zraven, kljub temu da sem si želel biti logar. Iz radovednosti smo se jim pridružili trije prijatelji. K rednemu obiskovanju vaj je pripomogla tudi režiserjeva obljuba, da nas časti z litrom vina. In tako sem vztrajal,« se spominja začetkov.

30 let kariere bo obeležil s predstavami po Sloveniji, ki bodo polne dobre slovenske glasbe in žlahtnega humorja. FOTO: Miha Kačič

Njegova prva predstava je bila Od boga poslan. Že tu je nakazal svojo pot, ker je bil režiser, igralec in avtor besedila. Igral je grobarja, na njegovi poti od zibke do rakve v iskanju ljubezni ali vsaj požirka žganega. Predstave, oddaje, filmi in drugi nastopi so nastajali povsem naravno, iz projekta v projekt. In tako je minilo 30 let.

Nikoli ne pozabi besedila

Nepozaben je bil povsod: v TV Dober dan, na radiu, televiziji, v gledališču. »Od tega se je dalo čisto dobro živeti. Nikoli nisem tarnal, vajen sem skromnosti. Če si tako dolgo na svobodi, moraš biti pripravljen na vse – na vzpone in padce, na takšno količino dela, da ne utegneš niti spati, mesece brez dela. Nikoli se ne pritožujem, tako sem vsa ta leta lepo prejahal.« pravi Matjaž.

Matjaž Javšnik FOTO: Miha Kačič

Če si vesel in iskren, ti nihče ne zameri. Nikoli ne pozabi besedila. Ima toliko ponovitev svojih predstav, da se to ne more zgoditi. Če bi se, je v njem toliko improvizatorja, da vedno izpelje, saj je tudi avtor besedil in nihče razen njega ne ve, kako gre, se muza. Všeč mu je energija, ki se pretaka med njim in ljudmi, čuti vzajemno spoštovanje in je vesel, da ljudje zapuščajo dvorano nasmejani in veseli. To je največ, kar lahko prinese v kraj, ki ga obišče. Zato še posebno rad gostuje na podeželju.

»Ljudje niso razvajeni, veseli so, da prideš k njim, Štajerska je sploh pokrajina, kjer se ljudje največ smejijo. Na predstavo pridejo, da se bodo imeli lepo in se zabavali,« pravi in doda, da na podeželju ljudje delajo in garajo, odrezani so od dogodkov in dogajanja, ter so veseli, da se spomni nanje, kar pogosto pokažejo s hvaležnostjo. Včasih tudi z domačimi dobrotami. Tega je toliko, da bi lahko odprl svojo trgovino, se smeji.