ZVEZDANINA MODROST
Razočarana Hedvika: Odprla sem ji srce in jo kovala v zvezde. Sem res tako neumna?
Spoštovana Zvezdana! Stara sem 40 let, a se počutim mlado. Imam družino, delo, muči me le, da se velikokrat zmotim pri presojanju ljudi. Kot bi bili vsi dobri, vidim le lepe stvari in potem sem razočarana. Ni se mi zgodilo prvič. V službi smo dobili novo sodelavko, okroglo, klepetavo, veselo mlado žensko, poročeno. Veliko se smeji, rada se pogovarja o seksu, rada razpravlja, nobena tema ji ni tuja ... Vzljubila sem jo z vsem srcem in mnogo stvari nisem opazila, čeprav so mi sodelavke namigovale, da je mogoče vse skupaj balonček ... Zadnjič pa me je presenetila. Pred šefom me je kritizirala, bila sem tako presenečena, da sem samo onemela. Zadelo me je v srce, predvsem njen način. Sprejela sem njeno pripombo in stvari spremenila. Potem sem jo seveda začela opazovati, in kar naenkrat sem videla drugo osebo. Vse, kar je očitala meni, dela sama, in to z vso samozavestjo, na široko komandira vsevprek. Ves čas je 'jaz, jaz, jaz', ampak tako fino, pod površjem, zapakirano v ljubkost, glasnost, iz vsakega dogodka naredi prostor zase, pritegne pozornost, kot debela, gosta sluz se širi. No, ne zanima me ona, ampak kaj je narobe z mano. Tako mlada pa spet nisem, da bi se tako motila o ljudeh. Njej sem odprla srce in jo kovala v zvezde, vsem sem govorila o njej lepo in jo celo opravičevala. Sem res tako neumna, kaj je narobe z mano? Hedvika
Odpri galerijo
Zvezdana Mlakar FOTO: Jure Eržen, Delo
Draga Hedvika,
obračam, obračam, za odnose gre in za prepir sta vedno potrebna dva. Premalo natančnih definicij imamo za to, kaj je prijateljstvo. Premalo poslušamo in ne gledamo zares.
Izjemno zrel se mi zdi tvoj obrat v pismu, da nisi napadla prijateljice, temveč si obrnila osredotočenost k sebi. Le da si zelo strupena in nevarna sama sebi. Nič ni narobe s tabo. Z nikomer ni nič narobe, smo, kakršni smo, pač malce hitro pokvarljiva roba, a imamo neverjetno veliko priložnosti, da ozaveščamo, rastemo in se izboljšujemo. Edino tako lahko tudi vplivamo na svet in ljudi okoli sebe. Svet in ljudi okoli sebe doživljamo skozi svoje vatle, če si navznoter lep in čist, tak svet vidiš tudi okoli sebe.
Če mi nekdo napiše lepo pismo in me opisuje kot zanimivo, ljubečo, energično, jaz to pismo berem kot lasten opis osebe, ki mi piše. Zato pravimo, da s pripovedovanjem o drugih pravzaprav opisujemo sebe.
A kljub vsemu ni tako preprosto. Treba je biti pozoren tudi na to, kako določena oseba govori o drugih, ne samo o tebi. Če o drugih govori, da so neumni, da so grdi, je to znak, da moraš biti pozoren.
Nič ni narobe s tabo, si samo površna. In počneš, kar počnemo vsi. Pričakuješ.
Če si realna, ti je hitro jasno, da je tvoja sodelavka ali prijateljica pravzaprav sad tvoje domišljije, tvojega dojemanja sveta in da v to sliko nisi vključila senc, ki jih ima vsak izmed nas. Zrela, odgovorna oseba ve, da ima človek vedno dve strani, sončno in senčno, kot sta v naravi dan in noč, je vroče in mrzlo, je zgoraj in spodaj. Zrela in odgovorna oseba bo sprejela drugega človeka v vsej njegovi mavrici, zavedala se bo, da v njem obstajajo tudi temne plati. No, tu pa nastane problem. Mi pričakujemo samo rožice in sonce, ko nam drugi nastavi nože in vile, pa smo razočarani in žalostni. V tem grmu tiči zajec, tukaj ne znamo odviti v sprejemanje brez obsojanja. Takoj se nam zaradi razočaranja dvigne ego, počutimo se kot njegove žrtve, in nesreča je tu.
Naj ti takoj povem, tudi jaz na tej točki velikokrat padem. Včasih potrebujem ves teden dela na sebi, da razumem in se prepričam, kje v taki in podobni situaciji je stvar, ki se tiče mene osebno, kaj je izključno stvar človeka na drugi strani in kaj je stvar boga (usode, večjega, širšega ...).
Greva konkretno: oseba, ki si jo imela za prijateljico, te je netaktno in grobo kritizirala pred šefom. Tvoja prijateljica se ne ukvarja s tabo ljubeče in pozorno, osredotočena je na delo in kot slon v trgovini s porcelanom hodi za svojim ciljem.
Ti si sprejela kritiko in popravila svoje delo. Od tu naprej je vse jasno.
Opravka imaš s človekom, ki ni tvoj prijatelj, ki ne spada v tvojo definicijo prijateljstva. Glede na to, da bi te lahko kritizirala tudi na samem in bi ti stvar popravila, bi bilo vse to lahko izjemno dobra iztočnica za sodelovanje. Pri tem ne smeva pozabiti niti načina in tona kritike. Ta mora biti podana konstruktivno, spoštljivo, z argumenti.
Ti si doživela njeno lomastenje po tebi, gledaš njeno dvoličnost. Brez težav to lahko sprejmeš, to je ona, to je njen način. Brez obtoževanj in modrovanj, kaj je prav in kaj ni. To je ona in pika. In ona je tudi smejoča se, zabavna, iskriva. Njene teme ne moreš spremeniti in si jo oblikovati po svojih prepričanjih, naj je to še tako vabljivo logično.
Veš, s kom imaš opravka, in ji pač ne hodiš preblizu, to je vse. Vzameš od nje, kar ti je všeč, kar ti ni, pa pustiš njej!
Zveni preprosto in mnogi izmed nas na tej točki potonemo v jezo in razočaranje ter tako vzamemo prostor številnim ljudem, ki bi lahko zasvetili ob nas.
Motiti se je človeško in svoje napake sprejmimo z veseljem, saj so pravi blagoslov za našo osebno rast. Še velikokrat se boš zmotila, pa kaj potem? A bo konec sveta? Z vsako napako si bogatejša, da še bolj zasvetiš, bolj ozavestiš in vedno več 'pravih' ljudi bo okoli tebe.
Verjemi, vem iz lastnih izkušenj!
obračam, obračam, za odnose gre in za prepir sta vedno potrebna dva. Premalo natančnih definicij imamo za to, kaj je prijateljstvo. Premalo poslušamo in ne gledamo zares.
Izjemno zrel se mi zdi tvoj obrat v pismu, da nisi napadla prijateljice, temveč si obrnila osredotočenost k sebi. Le da si zelo strupena in nevarna sama sebi. Nič ni narobe s tabo. Z nikomer ni nič narobe, smo, kakršni smo, pač malce hitro pokvarljiva roba, a imamo neverjetno veliko priložnosti, da ozaveščamo, rastemo in se izboljšujemo. Edino tako lahko tudi vplivamo na svet in ljudi okoli sebe. Svet in ljudi okoli sebe doživljamo skozi svoje vatle, če si navznoter lep in čist, tak svet vidiš tudi okoli sebe.
Če mi nekdo napiše lepo pismo in me opisuje kot zanimivo, ljubečo, energično, jaz to pismo berem kot lasten opis osebe, ki mi piše. Zato pravimo, da s pripovedovanjem o drugih pravzaprav opisujemo sebe.
A kljub vsemu ni tako preprosto. Treba je biti pozoren tudi na to, kako določena oseba govori o drugih, ne samo o tebi. Če o drugih govori, da so neumni, da so grdi, je to znak, da moraš biti pozoren.
Nič ni narobe s tabo, si samo površna. In počneš, kar počnemo vsi. Pričakuješ.
Če si realna, ti je hitro jasno, da je tvoja sodelavka ali prijateljica pravzaprav sad tvoje domišljije, tvojega dojemanja sveta in da v to sliko nisi vključila senc, ki jih ima vsak izmed nas. Zrela, odgovorna oseba ve, da ima človek vedno dve strani, sončno in senčno, kot sta v naravi dan in noč, je vroče in mrzlo, je zgoraj in spodaj. Zrela in odgovorna oseba bo sprejela drugega človeka v vsej njegovi mavrici, zavedala se bo, da v njem obstajajo tudi temne plati. No, tu pa nastane problem. Mi pričakujemo samo rožice in sonce, ko nam drugi nastavi nože in vile, pa smo razočarani in žalostni. V tem grmu tiči zajec, tukaj ne znamo odviti v sprejemanje brez obsojanja. Takoj se nam zaradi razočaranja dvigne ego, počutimo se kot njegove žrtve, in nesreča je tu.
Naj ti takoj povem, tudi jaz na tej točki velikokrat padem. Včasih potrebujem ves teden dela na sebi, da razumem in se prepričam, kje v taki in podobni situaciji je stvar, ki se tiče mene osebno, kaj je izključno stvar človeka na drugi strani in kaj je stvar boga (usode, večjega, širšega ...).
Greva konkretno: oseba, ki si jo imela za prijateljico, te je netaktno in grobo kritizirala pred šefom. Tvoja prijateljica se ne ukvarja s tabo ljubeče in pozorno, osredotočena je na delo in kot slon v trgovini s porcelanom hodi za svojim ciljem.
Ti si sprejela kritiko in popravila svoje delo. Od tu naprej je vse jasno.
Opravka imaš s človekom, ki ni tvoj prijatelj, ki ne spada v tvojo definicijo prijateljstva. Glede na to, da bi te lahko kritizirala tudi na samem in bi ti stvar popravila, bi bilo vse to lahko izjemno dobra iztočnica za sodelovanje. Pri tem ne smeva pozabiti niti načina in tona kritike. Ta mora biti podana konstruktivno, spoštljivo, z argumenti.
Ti si doživela njeno lomastenje po tebi, gledaš njeno dvoličnost. Brez težav to lahko sprejmeš, to je ona, to je njen način. Brez obtoževanj in modrovanj, kaj je prav in kaj ni. To je ona in pika. In ona je tudi smejoča se, zabavna, iskriva. Njene teme ne moreš spremeniti in si jo oblikovati po svojih prepričanjih, naj je to še tako vabljivo logično.
Veš, s kom imaš opravka, in ji pač ne hodiš preblizu, to je vse. Vzameš od nje, kar ti je všeč, kar ti ni, pa pustiš njej!
Zveni preprosto in mnogi izmed nas na tej točki potonemo v jezo in razočaranje ter tako vzamemo prostor številnim ljudem, ki bi lahko zasvetili ob nas.
Motiti se je človeško in svoje napake sprejmimo z veseljem, saj so pravi blagoslov za našo osebno rast. Še velikokrat se boš zmotila, pa kaj potem? A bo konec sveta? Z vsako napako si bogatejša, da še bolj zasvetiš, bolj ozavestiš in vedno več 'pravih' ljudi bo okoli tebe.
Verjemi, vem iz lastnih izkušenj!
