Mojca Širok: Mafijci še zdaleč niso tako čedni

Mojčin kriminalni roman se začne v prestižni rimski četrti, kjer policisti odkrijejo truplo enega najuspešnejših rimskih odvetnikov. Umoru sledita še prometna nesreča na drugem koncu Rima in samomor najvplivnejšega mafijskega šefa v zaporu. Zgodba razpleta različne povezave med kriminalisti, tožilci, politiki in tudi novinarji. Njena prva kriminalna ljubezen je bila že v osnovni šoli Agatha Christie, prizna novinarka. Prvega izleta v Benetke in pozneje v Rim se še danes spomni. »Takrat je bilo drugače potovati kot danes, ko za večino stvari lahko vnaprej veš, kako bodo videti. Ker si o tem kraju že vse prebral, ga videl na televiziji ali spletu, te nič ne pretrese. Občutka, ko sem prvič zagledala rimski Kolosej ali kupolo bazilike svetega Petra, ne morem opisati. Name je to naredilo velikanski vtis.« Med njenimi intervjuvanci se je leta pozneje znašel tudi sam Silvio Berlusconi, ki je na štiri oči ravno tak, kot pričakuješ. »Preseneti te, kako prijeten je,« pove. »A tako razumeš, od kod njegova karizma. Pet minut, ki ti jih posveti, imaš občutek, da ga takrat v življenju ne zanima čisto nič drugega, le ti. Odgovarja sicer s floskulami, a na način, da si na koncu celo rečeš: 'Uf, pa se je res potrudil.'«

Mafija cveti, ko se o njej ne govori

Pred 25 leti se je pripetil dogodek, ki je v Mojci veliko spremenil in služil kot navdih za njen kriminalni roman. Julija 1992 so v bombnem napadu Cosa Nostre na avtocesti blizu Palerma skupaj z ženo in telesnimi stražarji ubili državnega tožilca Giovannija Falconeja. Dva meseca za tem so umorili njegovega sodelavca Paola Borsellina, in prav ta krutost je botrovala preobratu v odnosu prebivalstva do mafije. »Ta dogodek je v meni sprožil veliko vprašanje, ki si ga zastavljam še danes. Kako je to mogoče, zakaj se je zgodilo, kdo je bil vpleten, kdo je kriv in kakšne bodo posledice? Te namreč vedno obstajajo. Tudi če jih ni, je to posledica. Več kot očitno je bilo, da se del države izogiba odgovarjanju na ta vprašanja.« Čeprav je veliko poročala o mafiji, se je ni bala. »Nikoli nisem preiskovala med dejanskim dogajanjem in z njo nisem imela neposredne izkušnje. Hkrati sem novinarka iz majhne, nepomembne države, ki zanjo ne igra velike vloge. Če o določeni zadevi mediji ne poročajo, ne obstaja, in pogosto so nasilna dejanja nepotrebno klicanje pozornosti.« Zato jo zelo zanima, kako se bo razpletla preiskava o smrti slovaškega novinarja. »Mafijska organizacija je v svojem elementu, kadar se o njej ne govori. Ko sem hodila po jugu Italije, so duhovniki prosto govorili, ker nimajo družin. Drugi si tega ne upajo.« Ti duhovniki so nanjo naredili velik vtis. »To so ljudje, ki skoraj resnično živijo ob kruhu in vodi v obubožanih skupnostih in v svojem malem svetu poganjajo motor družbe. Koliko ljudem so v uteho, pa tako rekoč ne dobijo skoraj nič v zameno. V materialnem smislu gotovo ne, v duhovnem pa verjetno veliko.«

Grdi grobijani

Ko je država sprejela protimafijske zakone in okrepila protimafijske organe, so o tem vsi govorili, a njihovi napori niso izbrisali mafije. »Čeprav je Cosa Nostra nedvomno šibkejša, kot je bila pred 20 leti. Ošibile so jo preiskave, večino predstavnikov oboroženega dela in klasične mafijske družine so pozaprli, veliko sodelavcev se je pokesalo. Vseeno pa kot kriminalna združba še vedno obstajajo, samo prestrukturirajo se.« Mojca meni, da mafije ni mogoče izkoreniniti. »To obstaja v človeški naravi, a ne le italijanski. Njihova mafija je na teh območjih pač zgodovinsko navzoča na siromašnih področjih, oddaljenih od vsakršne oblasti. Še do prejšnjega stoletja je le nekaj bogatih družin na Siciliji na fevdalni način obvladovalo celotna območja.«
Ko poslušam njeno pripovedovanje, se mi zdi, da je ta knjiga kar čakala, da bo spisana. In res ni presenetila niti Mojce, čeprav je zgodba iz nje kar bruhnila. Pisala je po nekaj dni na mesec, kadar je našla čas. »Glavni junak je moški, kakršnega si želi vsaka ženska. V sebi mora nositi tudi neko bolečino in ne sme biti popoln,« pravi Mojca. »Moram priznati, da sem se tudi sama malce zaljubila v tega kriminalista,« se zasmeji. Hkrati pa tudi ustvarjanje glavnega negativca zanjo ni bilo težko, saj je srečala veliko takšnih oseb.

Po čem pa se pravi mafijci razlikujejo od filmskih?

»Predvsem niso tako čedni,« se zasmeji. »V filmih so vedno šarmantni, polni notranjih bojev in skrivnosti. V resnici so grdi grobijani, nasilneži.« Mafijski umori so resnično tako kruti in brutalni, kot jih prikazujejo filmi in knjige. Tudi zato so jo protimafijski aktivisti presenetili. »Sprejeli so me z odprtimi rokami, predvsem so me razorožili ti protimafijski tožilci,« pravi, »ki so se odpovedali vsemu. Ves dan imajo ob sebi več do zob oboroženih telesnih stražarjev. Ko sem obiskala tožilca na domu, sta bili pred stavbo policijska in vojaška patrulja. V veži so bili stražarji in v dvigalo si vstopil, šele ko so te dodobra pregledali. Eden od njih se je s teboj peljal v dvigalu, katerega vrata so v pravem nadstropju odprli kar trije. Pred vrati stanovanja je stal še eden, v njegovem domu pa še dva ali trije stražarji. Šele po vsem tem sem prišla do njega, ki je pri kuhinjski mizi pil kavo.«

Italijanski življenjski šov

Mojca bi rada spisala tudi nadaljevanje Pogodbe, saj ji je odziv bralcev dal zagon. Zaradi njih je na facebook strani objavila izseke iz dokumentarnega filma Molk v Palermu, ki pojasnijo, kaj vse je v knjigi res in kaj ni. Čeprav na neki način pogreša Italijo, je hkrati vesela, da je doma. Pogreša ljudi, podnebje, hrano ter ležeren občutek in duh mesta. »Rim je obupno mesto, na živce ti gre, a ti vseeno da neko širšo toplino.« Seveda pa tam zdaj vlada kriza, brezposelnost je precejšnja, kar ji potrdijo tudi prijatelji. Vseeno bi se od italijanskega načina življenja lahko Slovenci marsičesa naučili. »Sicer je res tako, da gre pri njih vse v zrak, ampak so jih sama usta, besnenje in rohnenje, sam šov. V resnici se na koncu vse izide in vlada popolno nezanimanje za kompliciranje in dramo. A ta njihova dezorganizacija me je res spravljala ob pamet,« se še namuzne. »Kako so se pripravljali na velike dogodke, tudi v Vatikanu! Pričakujejo stotisoče ljudi, njihov načrt prihodov in odhodov pa je tak, da se samo primeš za glavo. A se vedno vse izteče. Pri nas kompliciramo, se obešamo na člene in detajle in ne odstopimo od njih. Če v zakonu piše, da mora biti ta skodelica kave natanko tu, se ne sme premakniti za milimeter, sicer je konec sveta. Lahko bi se naučili od Italijanov, da panika ni potrebna, da se bo vse izteklo in bo na koncu vse dobro.« Čeprav morda ne bo šlo povsem po pravilih. Pa smo spet tam.