V Planici se je učil smučati tudi poznejši kralj

Dom Ilirije v Planici, ki je štiri leta po slovesnem odprtju (dec. 1931) dobil še depandanso, ni bil samo imenitno zimskošportno oporišče ljubljanskega športnega kluba, temveč zlasti v zimskem času pogosto zbirališče tedanje družbene in tudi diplomatske smetane, je vedel povedati pokojni igralec Demeter Bitenc. Njegov oče Janez je bil v tistem predvojnem obdobju namreč upravnik doma, zato je tja zahajal iz Ljubljane med počitnicami.

»Inž. Stanka Bloudka sem spoznal, še predno se je začel zares posvečati skakalnicam in smučarskim skokom. V Dom Ilirije v Planici je največkrat prihajal zunaj sezone. Našemu psu Tarzanu je vedno prinesel klobaso, zato ga je silno oboževal. No, meni pa čokolado, da sem mu na Slatni, velikem položnem travniku v bližini doma, prinašal nazaj modelčke letal in helikopterjev, ki jih je spuščal in z njimi vztrajno eksperimentiral,« je Jožetu Šlibarju in podpisanemu pred nekaj leti pripovedoval na svojem domu v Zg. Šiški.

V Domu Ilirije je tedaj delovala tudi šola smučanja. Sprva jo je vodil inž. Janko Janša, z bratom Joškom eden najboljših slovenskih skakalcev ob koncu dvajsetih let. »Ni naključje, da se je skupaj z menoj v Planici smučanja učil tudi poznejši kralj Petar II. Karađorđević, ki je bil tako rekoč moj vrstnik,« je obujal mladostne spomine znameniti filmski in dramski igralec. »Planica z Domom je bila nekakšen zimski Bled, zato so tja prihajali tudi diplomati. Tik pred napadom Nemčije na Jugoslavijo je v Domu Ilirije, na primer, počitnikoval armadni general Dušan Simović (1882-1962), ki je nato z britansko podporo v Beogradu izpeljal državni udar in zrušil vlado Dragiše Cvetkovića, podpisnika pristopa k trojnemu paktu sil osi. Zagotovo je puč pripravljal prav v Planici, daleč od oči radovedne javnosti.«

Domnevati je mogoče, da so že v tistem zgodnjem obdobju Planice med dolgimi zimskimi večeri marsikakšno veselo razdrli tudi smučarski skakalci in tekači ter drugi športniki, na primer umetnostni drsalke in drsalci, ki so tudi trenirali na drsališču ob hotelu. Predvsem vojna je kriva, da so zabavne štorije iz tistega časa šle večinoma v pozabo, jih nihče ni zapisal oz. se o tem vsaj kaj dosti ne ve.

Za razpoloženje poskrbel Avsenik

Prav tako so pozabljene mnoge iz obdobja po osvoboditvi, ko je Dom v Planici (novo uradno ime) nekako do polovice 60-tih let opravljal enako vlogo. O tem, da so športniki znali poskrbeti za preprosto in duhovito zabavo, ne manjka pričevanj. Dokler ni na tekmi v Celovcu v začetku 50-tih let nesrečno padel in se polomil, je ob večerih pogosto za dobro razpoloženje s harmoniko poskrbel Slavko Avsenik, skakalec in tedaj še ljubiteljski glasbenik. Ob tem sta prenekateri skeč odigrala Bine Rogelj in Ivo Razboršek, »zelenim« novincem pa so nastavili kakšno šaljivo past.

Ena takšnih, v katero sem se nekoč ujel tudi sam, je bilo »brisanje luže«. Bine je »stavil« z menoj, da mu niti z nožem v roki ne bom preprečil pobrisati luže na linoleju v jedilnici, ki je služila obenem za sceno in dvorano z gledalci. Posedli so me torej z razkrečenimi nogami sredi jedilnice, zlili kozarec vode na tla pred menoj nekako v višini mojih kolen. V roko so mi potisnili nož, s katerim naj bi odganjal Bineta, ki se je s cunjo v roki pretvarjal, da zares hoče na vsak način pobrisati lužo.
V nekaj trenutkih, vsa publika je seveda poznala finto in se je držala smrtno resno, mi je Bine povsem preusmeril pozornost na njegovo cunjo. Naenkrat pa me je zgrabil za stopala, sunkovito potegnil proti sebi in lužo sem z zadnjo platjo kajpak temeljito pobrisal kar sam ...

Slabše jo je odnesla ena izmed znanih drsalk iz zgodnjega povojnega obdobja. Menda se je zagledala v nekega postavnega Norvežana in našim fantom ni ušlo, da ga je rada videla. Pa so si izmislili kar malo kruto šalo. Brhkemu dekletu so povedali, da je Norvežan zbolel in zato leži v sobi št. ta in ta. Namignili so ji, da bi jo prav rad videl. Mlada dama si ni dala dvakrat reči. Vstopila je v sobo in zagledala v postelji osebo, pokrito z odejo, da ji ni bilo videti obraza.

Izpod odeje je molel le komolec z nezgrešljivim vzorcem norveškega puloverja in to jo je zapeljalo. Misleč, da gre za »njenega Norvežana«, ga je skušala nase opozoriti z nežnim objemom. Kakšen šok, ko se je pred njo prikazal znan obraz enega izmed slovenskih skakalcev! Zdrvela je v svojo sobo, besno zmetala svoje stvari v kovček in odpotovala naravnost v Ljubljano ...

Zdaj pa še šport

V past so se včasih ujeli tudi funkcionarji. Največja napetost je vladala vedno pred božičem, ko so v sejni sobi v Domu posvečeni odločali o potnikih na novoletno turnejo štirih skakalnic. »Z upravnikom Doma smo se dogovorili, da bo posnel sestanek in primeren izsek zavrtel po zvočniku v jedilnici, kjer smo zvečer vedno prisluhnili zlasti športnim poročilom,« se spominja Jože Šlibar. »Ko je radijski napovedovalec napovedal »Zdaj pa še šport!«, se je po zvočniku zaslišalo, kako so naši funkcionarji odločali o potnikih na turnejo. Sprva sami niso verjeli svojim ušesom, saj so o sestanku molčali kot grob, potem pa je dr. Tone Dečman, eden od glavnih, izstrelil: »To si si lahko izmislil samo ti, Šlibar!«



Pa še ena, ki ni bila šala! Že izbrano moštvo za nastop na svetovnem prvenstvu v Zakopanah se je pozimi 1962 v Planici samo pripravljalo na najpomembnejši tekmi zime. Bilo je kar nenavadno mirno, saj ni bilo običajnega vrveža, ko je vsak skakalec moral paziti na vrstni red, da je spet skočil. »Tedaj se še nismo sporazumevali brezžično, temveč se je vpilo. Tudi navodila trenerja smo dobivali tako, saj je bil običajno sam za vse, tudi štarter, ki nas je s komando »Prosto!« pošiljal v smučino,« dogodek opisuje Jože Šlibar.

»Jaz sem pravkar skočil in se oziral navzgor, kako bo skok opravil Marjan Pečar. V svojem znamenitem slogu je kot puščica z rokami ob telesu priletel z odskočnega mostu, hip za tem pa sta mu z obeh nog odpadli smučki. Trenutki groze! Ampak Pečo je hladnokrvno letel naprej tako, da je pristal na trebuhu in zdrsnil po strmini brez posledic.

»Ja, kaj pa sem hotel,« se je šalil, ker se je vse srečno končalo, »trebuh je še najmehkejši od vsega, kar imam«. Očitno je Marjan s čevlji samo stopil v čeljusti, pozabil pa je zapeti vezi, ko je poslušal navodila ali pa se je s kom pogovarjal. Kakšen posnetek bi bil to! A pokojni Delov fotograf Marjan Zaplatil je bil tako presenečen, da od šoka na sodniškem stolpu ni utegnil pritisniti na sprožilec.«