TEKAČICA
Špela je v 24 urah pretekla 169 kilometrov
Gorenjka na teku Giro d'Italia v Torinu pometla s konkurenco. Zmagala kljub slabosti, ki jo je pestila od starta do cilja.
Odpri galerijo
»Teh 24 ur je bilo zame težjih kot Špartatlon,« ugotavlja po teku. FOTO: Manca Šavs
KRANJ – »Teh 24 ur je bilo zame težjih kot Špartatlon,« je po vrnitvi iz Torina, kjer je ves dan nabirala kilometer dolge kroge, povedala 49-letna Špela Šavs. Trmasta Gorenjka je kljub težavam, ki so se začele po šestih urah teka in so trajale vse do konca tega preizkusa, v Torinu vztrajala in v 24 urah pometla s konkurenco. Na preizkušnji, imenovani Giro d'Italia Run, je pretekla (in zaradi trebušnih krčev malo tudi prehodila) neverjetnih 169 kilometrov!
Podvig, ki ga je pred dnevi opravila v Italiji, pa ni bil njen največji, kajti lani je na Slovaškem kot prva ženska na svetu za seboj pustila 345 kilometrov dolg ultramaraton, leto poprej pa je prišla v cilj 246-kilometrskega Špartatlona, ki ga lovci na tekaške razdalje uvrščajo v sam vrh po težavnosti.
V Torino se je Špela Šavs, ki trenira pod taktirko Rajka Podgornika, odpravila z majhno spremljevalno ekipo. Pri tistih kilometer dolgih krogih, ki se jih je odločila prehoditi, sta ji družbo delali hčerka Manca in fizioterapevtka Katja Gros. Preostali del ekipe, z možem Juretom na čelu, je za gorenjsko mamo herojko navijal doma, prav tako sta tokrat z razdalje navijala še dva pomembna člena njene spremljevalne ekipe, Laura Rangus Lončarič in Aleš Žibert.
Kot že rečeno, je bil tokratni preizkus najtežji med vsemi dosedanjimi. Zakaj? »Prvih šest ur teka je bilo odličnih. Dobro sem bila pripravljena in tudi trener, ki je tek v Torinu spremljal na daljavo, je bil zadovoljen s tempom,« pravi Špela Šavs.
Po prvih šestih urah je padla odločitev, da se gorenjska ultratekačica okrepi z napitkom, ki je namenjen osvajalcem dolgih prog in naj bi nadomeščal popoln obrok. »A že po prvem decilitru, ki sem ga popila, mi je začelo postajati slabo. Vseeno sem čez dve uri popila še malo napitka, to pa me je dokončno uničilo,« je težave, ki so jo spremljale večino teka, opisala Špela Šavs.
Rekla si je, da je težave, ki so se ponoči še stopnjevale, že ne bodo ustavljale, in si v mislih ponavljala: »Tako daleč sem prišla, toliko treningov sem opravila. Moram zmagati, ni druge!« Upočasnila je tempo in vse do jutra en krog tekla, drugega hodila: »Čisto vsaka minuta se je vlekla.«
Če se ne bi pojavile te težave, bi se Špela Šavs z lahkoto kosala z moškimi, ki so prevladovali med 107 tekmovalci. Tako pa je bila njena največja konkurenca tekačica iz Romunije: »Ko se mi je približala na sedem kilometrov, sem pospešila tempo in v nekaj naslednjih krogih razliko povečala na 11 kilometrov.«
Po zapletu, ki ji ga je prinesel energijski napitek, Špela Šavs med smehom ugotavlja, da je ona med tistimi, ki za tek ne potrebujejo gelov in drugih sodobnih zvarkov: »Že Špartatlon sem pretekla tako, da sem med preizkušnjo jedla lubenice. Ko treniram, najraje pojem kak sendvič ali vzamem trd bombon, morda 505 s črto. Med napitki pa je zame najboljša voda, ki ji moja ekipa primeša limonov sok, sol in sladkor.«
Kakšen bo naslednji preizkus, ki čaka trmasto Gorenjko? »Nekaj bo, verjetno še letos, a o tem zdaj še ne bi na glas,« se nasmeh znova nariše na obrazu tiste prodajalke delikates, ki jo Kranjčani zelo dobro poznajo, saj v starem mestu, kjer ima družina Šavs že vrsto let mesnico, vsak dan pripravlja imenitne sendviče, pred veliko nočjo pa je za stranke spet pripravila tipično gorenjsko prato.
»Teh 24 ur je bilo zame težjih kot Špartatlon,« ugotavlja po teku. FOTO: Manca Šavs
Podvig, ki ga je pred dnevi opravila v Italiji, pa ni bil njen največji, kajti lani je na Slovaškem kot prva ženska na svetu za seboj pustila 345 kilometrov dolg ultramaraton, leto poprej pa je prišla v cilj 246-kilometrskega Špartatlona, ki ga lovci na tekaške razdalje uvrščajo v sam vrh po težavnosti.
Špela med hčerko Manco (desno) in nepogrešljivo fizioterapevtko Katjo Gros FOTO: Špela Ankele
V Torino se je Špela Šavs, ki trenira pod taktirko Rajka Podgornika, odpravila z majhno spremljevalno ekipo. Pri tistih kilometer dolgih krogih, ki se jih je odločila prehoditi, sta ji družbo delali hčerka Manca in fizioterapevtka Katja Gros. Preostali del ekipe, z možem Juretom na čelu, je za gorenjsko mamo herojko navijal doma, prav tako sta tokrat z razdalje navijala še dva pomembna člena njene spremljevalne ekipe, Laura Rangus Lončarič in Aleš Žibert.
V Torinu so trmasto Gorenjko spremljale slovenske zastave. FOTO: Manca Šavs
Kot že rečeno, je bil tokratni preizkus najtežji med vsemi dosedanjimi. Zakaj? »Prvih šest ur teka je bilo odličnih. Dobro sem bila pripravljena in tudi trener, ki je tek v Torinu spremljal na daljavo, je bil zadovoljen s tempom,« pravi Špela Šavs.
NI NUJNA
Fizioterapevtka Katja Gros in zmagovalka Špela Šavs FOTO: Manca Šavs
Fizioterapevtka Katja Gros in zmagovalka Špela Šavs FOTO: Manca Šavs
Po prvih šestih urah je padla odločitev, da se gorenjska ultratekačica okrepi z napitkom, ki je namenjen osvajalcem dolgih prog in naj bi nadomeščal popoln obrok. »A že po prvem decilitru, ki sem ga popila, mi je začelo postajati slabo. Vseeno sem čez dve uri popila še malo napitka, to pa me je dokončno uničilo,« je težave, ki so jo spremljale večino teka, opisala Špela Šavs.
345
kilometrovje bil dolg njen najdaljši ultramaraton.
Rekla si je, da je težave, ki so se ponoči še stopnjevale, že ne bodo ustavljale, in si v mislih ponavljala: »Tako daleč sem prišla, toliko treningov sem opravila. Moram zmagati, ni druge!« Upočasnila je tempo in vse do jutra en krog tekla, drugega hodila: »Čisto vsaka minuta se je vlekla.«
Če se ne bi pojavile te težave, bi se Špela Šavs z lahkoto kosala z moškimi, ki so prevladovali med 107 tekmovalci. Tako pa je bila njena največja konkurenca tekačica iz Romunije: »Ko se mi je približala na sedem kilometrov, sem pospešila tempo in v nekaj naslednjih krogih razliko povečala na 11 kilometrov.«
Kljub težavam je 49-letnica vztrajala in do konca nabrala skoraj 169 kilometer dolgih krogov po torinskem parku. FOTO: Manca Šavs
Po zapletu, ki ji ga je prinesel energijski napitek, Špela Šavs med smehom ugotavlja, da je ona med tistimi, ki za tek ne potrebujejo gelov in drugih sodobnih zvarkov: »Že Špartatlon sem pretekla tako, da sem med preizkušnjo jedla lubenice. Ko treniram, najraje pojem kak sendvič ali vzamem trd bombon, morda 505 s črto. Med napitki pa je zame najboljša voda, ki ji moja ekipa primeša limonov sok, sol in sladkor.«
Že po prvem decilitru, ki sem ga popila, mi je začelo postajati slabo.
Kakšen bo naslednji preizkus, ki čaka trmasto Gorenjko? »Nekaj bo, verjetno še letos, a o tem zdaj še ne bi na glas,« se nasmeh znova nariše na obrazu tiste prodajalke delikates, ki jo Kranjčani zelo dobro poznajo, saj v starem mestu, kjer ima družina Šavs že vrsto let mesnico, vsak dan pripravlja imenitne sendviče, pred veliko nočjo pa je za stranke spet pripravila tipično gorenjsko prato.
