Priprave malce prilagodila tudi OI

LJUBLJANA – Na tretji težavnostni tekmi svetovnega pokala v športnem plezanju v Briançonu se je prvič v sezoni v finale zavihtela tudi Mina Markovič, ena najizkušenejših v karavani, ki je bila peta. Rezultatska krivulja se vzpenja, Ptujčanka pa upa, da bo vrh dosegla septembra. »Že pozimi smo z ekipo delali zelo dobro, v dveh, treh letih smo spoznali drug drugega in ugotovili, kaj je prava smer. Skupne priprave doma in v tujini so bile kakovostne, kar so dokazale tudi meritve na fakulteti za šport. Storila sem precejšen napredek pri dinamičnem plezanju, vložila precej pozornosti tudi v balvane, ne zaradi rezultatov, temveč bolj kot investicijo v težavnostno plezanje, saj postajajo smeri vse bolj dinamične, telesno težke in zahtevajo več koordinacije,« je pojasnila Mina. September bo letos ponudil dva zaporedna vrhunca – SP in prej kot običajno domačo tekmo težavnostnega svetovnega pokala v Kranju. »September bo zares natrpan. A moj prvi fokus je bil julij, saj smo imeli v tem mesecu kar štiri preizkušnje težavnostnega svetovnega pokala,« je poudarila Markovičeva, ki se je pred tem preizkusila tudi na nekaj balvanskih tekmah, na katerih pa rezultat ni bil prioriteta: »V balvanih je zame zelo veliko odvisno od postavitve. Če so nekoliko bolj fizični, sem lahko zelo uspešna, če pa se začnejo s koordinacijo ali skokom, ki je zame vseeno nekoliko predolg, je rezultat lahko hitro povprečen.«

Ne počuti se odrinjene

V slovenski reprezentanci so po večini dekleta, ki še niso prešla najstniških let. Kako se torej Mina počuti v družbi desetletje ali več mlajših tekmovalk, ki nezadržno trkajo na velika vrata? »Pred dvema, tremi leti sem imela s tem manjše težave, zdaj ne več. Vem, da sem mlada po srcu, z dekleti se odlično ujamemo, tako ali tako pa v življenju z ljubeznijo in predanostjo počnem stvari, ki so mi res v veselje in za katere živim. Težav s poškodbami in regeneracijo nimam, zato se ne počutim odrinjene, ker imam toliko let več kot kolegice,« se je zgolj nasmehnila 30-letna Ptujčanka. V zdajšnji konkurenci, ki je iz sezone v sezono mlajša, je ob Korejki Jain Kim prava starosta, tudi zato njen nastop čez dve leti na igrah v Tokiu, na katerih bo športno plezanje prestalo olimpijski krst, ni samoumeven. Kljub temu je priprave malce prilagodila v tej smeri: »Preizkusila sem se v hitrostnem plezanju, ki je ob težavnosti in balvanih tretja disciplina v olimpijski kombinaciji. Sodelovala sem s strokovnjaki iz tujine, ki so pomagali slovenski reprezentanci na pripravah. Vlaganje v hitrost je zame zelo dobrodošlo predvsem s stališča koordinacije in dinamike, saj težavnost pred desetletjem splošne telesne pripravljenosti in koordinacije pač ni zahtevala. To je torej zame zelo dobra dopolnitev treninga na tistih področjih, na katerih sem nekoliko šibkejša. Kar zadeva Tokio, ostajam še malce zadržana. Olimpijske igre so res velik življenjski cilj, a sem stara toliko, da postajajo vse pomembnejši tudi drugi.« Janez Porenta