Slovenski nogomet potrebuje Muro

Nogometni klub Mura je trdno zasidran na vrhu 2. slovenske nogometne lige. Ljubitelji nogometa se veselijo dne, ko se muraši vrnejo v elito. Pot je prava, cilj jasen. Tega se zaveda tudi 46-letni Ante Šimundža, ki že drugič sedi na klopi ekipe iz Murske Sobote. »Ko zmagaš, je vedno dobro. Naslednji dan je vse lažje sprejeti, tudi napake, ki so bile dan prej drugačne. V vsakem primeru je dobro,« nam uvodoma pove Šimundža, s katerim si sežemo v roke v Hočah, kjer si je ustvaril dom, vsak dan pa potuje v Mursko Soboto. Pot ima skrbno in pedantno načrtovano: 40 minut od domačih vrat do parkirišča v Fazaneriji. Se razume – po omejitvah po ravnici, kjer je pomurska avtocesta.

Klubska pripadnost

»Pri meni je tako: zadržati kontinuiteto, prostora za evforijo v plus ali minus ni. Držim se tudi načela, da je jutro pametnejše od večera,« nadaljuje Ante, ki si je dopoldne že ogledal posnetek nedeljske tekme. Ne pozabi omeniti, da mu jo je klubski snemalec poslal takoj po koncu obračuna. Tudi ali predvsem zaradi takih ljudi, kot je klubski snemalec, ki jim je klubska pripadnost svetinja, se Ante dobro počuti v Murski Soboti. »Vsaki taki začetki v slovenskem športu so zahtevni. Včasih počnejo ljudje sprva tisto, kar sploh ni v njihovi domeni. A so pripadni, se potrudijo. S srcem so pri stvari z željo, da bi bilo klubu boljše,« upravičeno polaska ljudem v klubu in okoli njega. V tem letu, pa saj je to vedel že po prvem mandatu pri Muri (2011/12), je na lastni koži spoznal, kaj Prekmurju pomeni Mura. Vesel je, in to tudi ceni, da so navijači malce bolj prizanesljivi, ko so nekaj slabši izidi. Letos s tem ni težav, Mura je trdno zasidrana na 1. mesto 16-članske 12. SNL. »Mislim, da Mura spada v prvo ligo. Vsi, ki delamo to zgodbo, smo ponosni, da smo lahko tu. Delamo za to, da nam uspe. Mislim, da slovenski nogomet potrebuje Muro, ni pa to samoumevno. Nikakor ne bi spadali tja, če ne bi delali in si tega zaslužili,« nadaljuje Šimundža, zadovoljen s stanjem ekipe.

Liga prvakov in evropska liga

»Igralci so bili zbrani z vseh vetrov, gradili smo in sestavljali. Moštvo ima še precej rezerv in prostora za napredek,« ocenjuje Šimundža, ki je bil pri sestavi ekipe pozoren: iskal je igralce, ki so ambiciozni, željni napredovanja, delavni. Ob tem od varovancev zahteva, da razmišljajo o tem, kako so lahko vsak dan boljši in pomagajo ekipi. Čeprav sezone še ni konec, je treba priznati, da Šimundža vnovič dobro opravlja svoje delo. Pa saj ni novinec! Izkušnje si je nabiral pri Pavlu Pinniju in Darku Milaniču, z Muro si je priigral Evropo, a je v Murski Soboti zmanjkalo denarja. Odšel je v avstrijski GAK, ki je tako kot Mura zabredel v težave. Vmes je bil v Kidričevem, potem je izvrstno vodil Maribor – uvrstil se je v izločilni del evropske lige, nato še v skupinski del lige prvakov. Spogledoval se je z odhodom na tuje, lani pa sprejel delo v Muri. »Prepričala me je ambicioznost projekta, ki so mi ga predstavili,« je pojasnil, zakaj je lani prišel v Fazanerijo z željo, da se naredi nekaj dobrega za regijo in slovenski nogomet. Podpisal je pogodbo za eno sezono, o podaljšanju ne razmišlja, saj je popolnoma osredotočen na sklepni del sezone.

Mariboru daje rahlo prednost

Priznava, da ga vsaka sredina nauči kaj novega, z vsako sezono pa je boljši trener. »Sledim modernim trendom nogometa, igre in treniranja. Ne kopiram, želim razmišljati o sebi in svoji ekipi,« se opiše kot trener, vse svoje nogometne dileme pa skrbno predebatira s strokovnim štabom, ki ga zelo ceni in spoštuje. Ob tem poudari, da je skupna enotna 2. SNL zadetek v polno, upa, da tako tudi ostane. »Klubi, ki so bili morda malce nepripravljeni na 2. SNL, so bili primorani narediti korak naprej. Liga pa je izvrstna,« sklene na temo drugoligaške konkurence. O elitni Prvi ligi Telekom Slovenije ne razmišlja. »Ko bo čas za to, bo prišlo na vrsto,« ostane zbran, potem pa le nameni nekaj besed troboju za naslov prvaka. »Maribor ima največ izkušenj, zato so v rahli prednosti pred Olimpijo, velik korak pa so spomladi naredile tudi Domžale,« Mariborčanom pripisuje največ možnosti za naslov državnega prvaka.

Oče iz Dalmacije, mama iz Apač

V trenerskih vrstah ima Ante nekaj prijateljev: v ta krog zagotovo spadajo Dejan Djuranović, Simon Sešlar in Stipe Balajić. Ekipa ima prakso, da zimski trenerski seminar na Obali izkoristi za dobro večerjo in obujanje spominov. »Dejan je domačin na Obali, zato mu prepustimo izbiro restavracije,« v smehu pove Ante, ki ima tudi sam dalmatinske korenine. Oče je iz okolice Solina, star 28 let je prišel na delo v Kidričevo. Tu je spoznal Antejevo mamo (po rodu iz Apač), vzela sta se in si v Novi vasi ustvarila družino. »Oče je zagotovo moj vzor. Iz nič, bil je zaznamovan z drugo svetovno vojno, je naredil tako rekoč vse. Predvsem pa sta nas mati in oče naučila, dala smernice za življenje. Da sem znal ločiti, kaj je prav in kaj narobe. To želiva z ženo naučiti tudi najina sinova,« spoštljivo govori o svojih starših. Z očetom ga druži tudi to, da sila redko spremlja sinova na tekmah: eden igra pri Maribor Taboru, drugi pri NK Maribor. »Oba imata maksimalno podporo, a peljeta svojo zgodbo. Tu sem, da pomagam in svetujem, se pa ne vmešavam,« poudari Ante.