Redno se dogaja, da izvisijo, in to ni pravično

LJUBLJANA – Darja Črnko je bila nekoč trenerka v mariborskem Braniku in desna roka v očetovi servisni delavnici, zdaj tam – ko je doma – dela z zetom. Deset let je skrbela za smuči mlajše hčere Ilke Štuhec, pred to sezono pa je vlogo zaupala izkušenemu serviserju Alešu Sopotniku. V pogovoru je razkrila marsikaj zanimivega.

Približuje se 55. Zlata lisica. Kakšen odnos je Ilka razvila s Pohorjem?
»Na domači hrib si vedno navezan. Od naše hiše do tja imamo, če je na vseh semaforjih zelena luč, pet minut vožnje. Na Pohorju se je vse začelo. Kot otrok je bila ob 6.30 na sedežnici, proge smo morali pospraviti do 9. ure, deset minut pozneje je bila že v šoli. Tudi ko sva se vračali po poškodbi, takrat sami, so nam na Pohorju omogočili, da sva trenirali vsak dan. Tudi del kondicijske vadbe izvaja tam, v poletni vročini je tam lažje trenirati.«

Kako pomemben je zanjo tokratni nastop v Mariboru?
»Ko je pred dvema sezonama tekmovala na Pohorju, je med slalomom slišala vse, celo napovedovalca, ki je rekel, da ima dober čas. V šali sem jo podrezala, ali je zato še pospešila. Ko je bila majhna, je na progi opazila vse, tudi kje je kdo stal. To se zdaj seveda ne dogaja več. Vzdušje v Mariboru je vedno enkratno, to je njen hrib! Kljub letošnji zahtevni logistiki pred SP si je močno želela startati na domači tekmi. Verjamem, da ta nastop ne bo povzročil škode na SP. Res pa je tudi, da o njem ne bi razmišljali, če ne bi šlo za mariborsko lisico.«

Kaj ste se naučili na prejšnjem SP, kar vam bo prišlo prav na bližnjem? Spomnim se, da ste šli tedaj sredi noči preverjat, ali so smuči še na svojem mestu.
»Takrat sem bila, pa tudi vsi drugi člani ekipe, zelo živčna. Pred smukaško tekmo je imela Ilka na voljo zadnjo priložnost za kolajno. Zdaj vemo, da se moramo vsi umiriti, ne le Ilka. Le to lahko prinese lovoriko. Pomembno je, da se čim bolj izogne stresu. Ponoči ne bom več preverjala smuči, zaupam Alešu.«

Na velikih tekmovanjih ima tekmovalec eno priložnost na točno določen dan. Prav zato je priprava verjetno drugačna kot tista za tekme v svetovnem pokalu?
»Ko smo šli na SP v St. Moritz, smo si rekli: 'Ah, to bomo vzeli kot eno navadno tekmo.' A ne gre tako! V St. Moritzu smo bili že večkrat prej, naenkrat pa je bilo vse drugače. Proge so vedno približno iste, ampak do njih ne moreš dostopati kot v svetovnem pokalu. Bivali smo sicer v istem hotelu, imeli pa smo urnike, kdaj in kje se morajo tekmovalke pojavljati. Ko je prišla Ilka po ogledu proge v cilj, jo je tam pričakala vrsta novinarjev. Prav trudili smo se, da bi pobegnili. Zdaj vemo, da temu ne moremo ubežati, na to je Ilka pripravljena, mi tudi. SP je vsaki dve leti, na določen dan se moraš v določeni sekundi pognati s starta in pokazati vse, popravkov ni. SP in OI pomenijo v očeh vseh več kot katero koli drugo tekmovanje, a nekateri to drugače vrednotimo. Super je osvojiti stopničke in zmagati na SP, ampak biti vso sezono vrhunsko pripravljen tudi nekaj pomeni.«

Na terenu se povezujete s Kanadčankami, Rusinjami in ekipo Ester Ledecke. Kako pride do teh dogovorov?
»Pogosto se zmeniš pred sezono. Če se kaj zalomi, pa pozimi. V Ilkini najboljši sezoni smo sodelovali z Avstrijkami. Ker pri njih nismo dobili, kar smo se dogovorili, smo se jim zahvalili za sodelovanje. Potem smo začeli s Kanadčankami pa Ester je bila takrat malo z nami in Francozi. Za prejšnjo sezono smo se dogovorili s Kanadčankami in Ester, ampak nas potem ni bilo zaradi poškodbe. Mi smo majhni, mi moramo pristopiti.«

Ko so hoteli Američani v Čile, ste jih vzeli k sebi na trening. Ko ste vi hoteli k njim, ni šlo.
»V tekmovalnem obdobju delamo skupaj in pričakujemo podatke od drugih, brez fige v žepu. Potrebno je zaupanje. Na tekmah je zelo malo ekip, ki so tako močne, da lahko na progi pokrijejo same sebe. To zmore Švica, ki ima priključeno Tino Weirather, dovolj močni so Avstrijci, verjetno tudi Italijani in Američani.«

Se je oglasila Lindsey Vonn?
»Ne. Pri Američanih smo sodelovali le z Mikaelo Shiffrin. Ko smo bili pred dvema sezonama na pripravah v Čilu in Portillu in ni bilo snega, so nas spraševali, ali lahko pridejo k nam v El Colorado. Seveda, pridite, smo jim rekli. V pripravah za to sezono pa smo se zmenili, da pridemo mi k njim v Portillo. Vse je bilo dogovorjeno, a sledil je zasuk – naenkrat ni bilo več prostora za nas. No, na koncu v Portillu ni bilo snega, pa so bili spet vsi v El Coloradu. Ekipa Shiffrinove in druge Američanke nas niso potrebovale, a kljub temu smo sem pa tja sodelovali. V Čilu je v vsakem smučarskem središču namreč na razpolago le ena smukaška proga, zato se moramo združiti. Sicer pa se to ni zgodilo prvič, da smo izviseli, dogaja se redno, kar ni pravično, a nekateri so tako močni, da si to lahko privoščijo.«

Kakšen je vajin odnos z Ilko, odkar ne preživljate več dnevov v servisu? Sta lahko zdaj bolj mama in hči?
»Da in ne. Ona mora še vedno opraviti svoje delo. Jaz rešujem več tekoče papirologije. Prisotna sem na njenih kondicijskih treningih, da vidim, kaj se dela, dostikrat se oglasim pri Alešu v servisu. Včasih grem celo na sprehod in si ogledam, kje smo. Tega prej nisem počela.«

Selitev iz Maribora na SP v Åre po redni letalski liniji pomeni izgubljen dan. Vam je pri logistiki pomagala Mednarodna smučarska zveza (FIS)?
»FIS to ne zanima, sami smo se organizirali. Ilka bi Maribor izpustila le, če bi bila hudo utrujena. Zelo smo namreč previdni. Vsi so začeli pritiskati ... Tudi številne poškodbe v zadnjem času pretresejo. Premišljeno je treba razporediti tekme, treninge in odmore, kar je bilo še pred kratkim, ko so preložili precej tekem, zelo težko. Tri dni le sediš, smučati ne moreš, ker je preveč snega. Veleslalomskega treninga nam je malo zmanjkalo.«

Omenili ste poškodbe. Veliko jih je. Kaj se dogaja?
»Preveč jih je, da bi bila naključja. Razloge že dolgo pripisujem podlagam, trenira se na nemogoče trdih terenih. Tudi oprema je na meji in človeško telo očitno v takšnih okoliščinah odpoveduje. Verjetno so tekmovalci zdaj na 100-odstotnih obratih in trenerji močno pritiskajo. Prihaja vrhunec sezone, panika je velika. Redki trenerji si upajo dati tekmovalcem prosto. Pravočasno je treba pritisniti na zavoro. Ampak tisti, ki imajo jajca, so pravi asi in naredijo najboljše rezultate takrat, ko je treba.«