Najprej zmagoval z Rogličem, zdaj z Mezgecem

Dirka po Sloveniji je preizkušnja dveh hitrosti. Ko Pogačarjeva ekipa UAE, Mohoričeva Bahrain Victorious ali Mezgečeva BikeExchange na vso moč pritisnejo na pedala, nižjerangirana konkurenca stežka sledi tempu tudi po ravnini. Tako smo v Rogaški Slatini videli sprint zdesetkane glavnine, v katerem je imel največ moči Dylan Groenewegen (BikeExchange).

Bitka za etapno zmago se ni začela v finišu, temveč okoli 50 km pred ciljem na vzpetinah v bližini Šentjurja. Tam je oster tempo ekip svetovne serije obrodil sadove, iz igre je izpadel eden od najmočnejših sprinterjev na dirki Belgijec Tim Merlier (Alpecin Feniks). To je dalo slutiti, da bo nekdo drugič v karieri zmagal v Rogaški Slatini, Groenewegen, ki je bil tu najhitrejši leta 2018, ali Pascal Ackermann (UAE), ki ga je nasledil leto kasneje. V to računico se je poskušal vplesti Bahrain Victorious, ki je lani do zmage pripeljal letos odsotnega Phila Bauhausa.

Tokrat je poskusil s svojim najnovejšim članom Matevžem Govekarjem, ki pa se še ni zmogel komolčiti s šprinterskimi težkokategorniki. Mladec iz Godoviča je bil z 9. mestom najboljši Slovenec, a najbolj zadovoljen je bil Mezgec, zadnji mož v Groenewegnovem vlaku. Ta se je v kaotičnem zaključku že skoraj iztiril, vendar je njegov nizozemski adut pokazal, da ni po naključju dobil že štirih etap na Touru.

»Ekipi se moram zahvaliti, da sem preživel vzpetine v zadnjem delu etape. Nato smo imeli popoln začetek šprinta, a v zadnjem zavoju me je ekipa Bahrain zaprla in nisem mogel slediti Luki. Morali smo počakati in znova potegniti. Začeli smo na levi in desni, kar ni bilo idealno, a je Luka naredil zelo pametno potezo in mi naredil prostor za napad,« je zapleteno pot do zmage orisal Groenewegen, ki si je prvi uspeh na dirki po Sloveniji prikolesaril kot moštveni kolega Primoža Rogliča pri Lottu Jumbu.

Odtlej se je spremenilo marsikaj. Ker je avgusta 2020 na dirki po Poljski povzročil grozljivi padec rojaka Fabia Jakobsena, je bil osem mesecev persona non grata v kolesarski karavani. Ob koncu lanske sezone je zapustil Jumbo Vismo, saj je doumel, da v družbi Rogliča in Wouta van Aerta ne bo dobil priložnosti na Touru, na katerega se čez dva tedna odpravlja skupaj z Mezgecem.

Kdo bo napadel prvi?

Groenewegnu je bil najbližje Belgijec Lionel Taminiaux (Alpecin Fenix), Ackermann se je moral zadovoljiti s 3. mestom, čeprav sta mu šprint pripravila tudi Tadej Pogačar in nosilec zelene majice Rafal Majka. Slednji je tako kot po 1. etapi v Postojni namignil, da jo samo »greje« za lanskega zmagovalca in številko ena na svetu.

Do primopredaje bo prišlo že danes, če bo Pogačar ponovil vajo iz leta 2021. Letošnja 3. etapa je malodane kopija lanske 2. z vzponi na Lipo (5 km, 6,8 odstotni povprečni naklon), Svetino (5,6 km, 7,5 odstotka) in Celjski grad (1,2 km, 8,1 odstotka). Pred enim letom je Pogi na začetku vzpona na Svetino pospešil in zadnjih 24 km prekolesaril sam v ospredju – v cilju je imel 1:22 prednosti pred Mohoričem.

»Čakata nas ključni etapi, v katerih ne bo vse odvisno od nas. Bomo videli, kako bo potekala dirka in kako se bomo počutili, glavni cilj je, da osvojimo zeleno majico, ni pomembno, kdo jo bo nosil,« je športni direktor ekipe UAE Andrej Hauptman nakazal, da danes v Celju ali jutri na Veliki planini Pogačar ne bo napadel prvi. Bržkone bo moral to storiti Domen Novak, adut Bahraina, kot kaže, edini, ki bi lahko načel popolno prevlado ekipe dvakratnega zmagovalca Toura.