Zoran Smiljanić: Strip je zame terapija

Knjiga stripov Vojne zgodbe scenarista in risarja stripov Zorana Smiljanića, ki jo je izdala ljubljanska založba Buch, je vredna pozornosti. Z njo nam avtor nastavlja zrcalo o dogajanju v našem ožjem in nekoliko širšem okolju. Gre za zbirko protivojnih stripov, ki naj bi nas opozorili, da se vojne grozote ne dogajajo le v Siriji, Afganistanu, Izraelu, marveč marsikdaj tudi tu, pred našim pragom, pa na to kar pozabljamo. Zoran Smiljanić je z izidom tega albuma postal doslej edini slovenski avtor stripov, čigar dela so v celoti objavljena tudi v knjižni obliki.

Zelo zgodaj je med stripom in Smiljanićem preskočila iskrica. Drugi otroci so jih jemali zgolj kot kratkočasno zabavo, jih prebirali in zavrgli, on pa jih je doživljal bolj intenzivno in čustveno. Ni bil le uporabnik, hotel je nekaj več, poskušal je prodreti v skrivnost izdelave stripa. To počne še danes. Ves ta proces ga še vedno zabava, navdušuje in vznemirja, strip ima še vedno moč nad njim. Po svoje sem ostal otrok, pravi.



Objavljate tudi pod psevdonimom Vittorio de la Croce. Zakaj psevdonim?
Zaradi svojih prvih stripov in plakatov sem doživljal politične napade in šikaniranje v službi. Zato sem se pozneje, ko je v Mladini startala malce provokativna serija Hardfuckers, raje skril za psevdonimom, da bi lahko še naprej neovirano ustvarjal svoje moralno oporečne izdelke. Ime sem si sposodil iz francoskega filma Pasja vročina, a sem si ga narobe zapomnil, v resnici je bil Benedetto Croce. Moja skrivna identiteta je bila torej zasnovana na napaki. No, ko sta pri nas zavladali svoboda in demokracija, sem psevdonim opustil in s pravim imenom in priimkom odgovarjam za svoja malopridna dejanja.

Kdo so bili vaši vzorniki in katere med njimi najbolj cenite še danes?
Moja mladostna zgleda sta predvsem Hermann in Giraud/Moebius, a sta se na stara leta precej upehala, zvodenela in izgubila tisto izrazno moč, s katero sta me navduševala v mladosti. Kar je v redu, idoli pač služijo temu, da se jih vrže s trona. Šele ko izdaš svojega učitelja, si svoboden in lahko počneš stvari po svoje.

Vam risanje stripov kot poklic omogoča brezskrbno življenje?
Seveda, stripi mi omogočajo odličen standard, hišo, bazen, avto višjega cenovnega razreda, trumo vreščečih oboževalk in počitnice v eksotičnih krajih (z mirnim glasom). Gospod Gale, se vi delate norca iz mene?! Dobro veste, da se od stripov pri nas ne da preživeti! (Z bolj razburjenim glasom.)



S čim se potem še ukvarjate?
Ilustracije, karikature, publicistično delo, predavanja in pogovori o stripu. Sem in tja pa tudi s stripom samim. Včasih, sicer izjemno redko, se zgodi, da sem za strip spodobno plačan. Kar je mali čudež, a se dogaja.

Kako je ob stripu z ustvarjanjem risanih filmov?
Nikakor. Enkrat sem se poizkusil v tem in rekel: nikoli več. Grozljivka! Trpel sem kot Kristus na križu. Moj prijatelj Dušan Kastelic se je posvetil animaciji in je en sam osemminutni film delal dve ali tri leta. To ni zame.

Vaši partizanski stripi, če jih pogojno lahko tako poimenujemo, se ločijo od tistih, ki smo jih poznali doslej. Zakaj?
Rad kršim pravila in širim meje žanra. Ne maram večnih resnic, pravil in avtoritet. Po duši sem anarhist, neprimeren za življenje in delo v kolektivu. Najbrž se mi je kaj travmatičnega zgodilo, ko sem bil še otrok, posledice so ostale za vse življenje. In zdaj s temi svojimi travmami lepo prosperiram in služim.

Glavni junaki vaših stripov so pogosto t. i. slabi fantje, na primer v stripu 1945 so to trije četniki, ki se želijo prebiti na Zahod. Kako je to sprejela tedanja oblast, saj so bili okupatorjevi pomagači dolga leta tabu tema?
Prvič, takratni oblastniki niso brali stripov. Drugič, tudi če bi jih brali, jih ne bi razumeli. Tretjič, če bi jih pa že razumeli, jih ne bi jemali resno. Kar je bila njihova napaka. Edini, ki je doumel ideološko nevarnost tega stripa, je bil predsednik SZDL Jože Smole, ki je zažugal, da »je ta strip popolnoma neprimeren, ker partizani v njem cepajo kot zajci«.

Zaradi tega stripa so vas razglasili za slovenskega nacionalista. Kako se je to zgodilo?
Res je. Neki urednik revije Think Tank iz Leskovca v Srbiji je moj strip žolčno napadel, mene pa označil za slovenskega nacionalista in Janševega propagandista. Nikoli nisem odgovarjal na kritike, ampak to je bila res žalitev, prek katere nisem mogel. Zato sem se prvič spustil v polemiko in začel gristi nazaj. Naslov mojega odgovora je bil Kranjska klobasa in leskovačka mućkalica. Možakar je popolnoma zgrešil poanto stripa in ga dojel povsem napačno. V bistvu je bil sam tisto, kar je očital meni: nacionalist in demagog.

Ali je strip Hiša Metoda Trobca reakcija na aktualni dogodek v Sloveniji ali le poizkus hitrejše poti do priljubljenosti?
Čigave priljubljenosti, moje? Stripi mi nikoli niso prinesli priljubljenosti, prej nasprotno. Tema me je pritegnila, ker smo v Sloveniji dobili prvega pravega serijskega morilca, ki mori iz strasti. V stripu je vsekakor tudi kanček senzacionalizma in rumenega žurnalizma, ki je dandanes postal splošni trend, predvsem pa sem začel raziskovati dvotirno pripoved. Ker me privlačijo nasprotja, sem hotel isto zgodbo povedati na dva povsem različna načina: na umazan, naturalističen, evropski in na estetiziran holivudski. Spopad avtorskega in komercialnega pristopa torej.

Koliko je na vas in vaše stripe vplival film?
Zelo. Rad imam filme in v bistvu stripe rišem na filmski način. Pri filmu moraš biti general, ki poveljuje vojski, jaz pa sem, kot sem že omenil, bolj samotarske sorte, zato sem ostal pri stripu.

Ali je trilogija Hardfuckers avtorjevo videnje surove realnosti v Sloveniji ob koncu osemdesetih in začetku devetdesetih let dvajsetega stoletja?
Ja, šlo je za zelo razburljivo obdobje, ko nisi vedel, kaj bo prinesel jutrišnji dan. Pri tem stripu smo poskušali napovedati, kaj bo prinesla prihodnost. Nekatere reči, ki so bile še včeraj nepredstavljive, so postale čez noč normalne. Politični umori, večstrankarski sistem, vojaški udar in ponovni vzpon domobranstva na naših tleh so bili le nekateri pojavi, ki smo jih pravilno napovedali, še preden so se zgodili. V prvi vrsti pa je bil to strip o propadu komunizma/socializma v Sloveniji.

Vaši stripi so polni nasilja, politike, seksa … Bi lahko trdili, da so nekaj podobnega, kar so bili romani Emila Zolaja?
Ne. Čeprav primerjava z Zolajem prija mojemu egu, so bili moji vzori drugje. Predvsem gre za to, da jaz tako vidim svet. V primerjavi z balkanskimi vojnami, Islamsko državo, terorizmom in številnimi krutimi vojnami na svetu se mi zdijo moji stripi še vedno precej mili in zadržani. Še vedno sem šokiran nad tem, kaj vse človek lahko naredi sočloveku. Realnost je vedno hujša od fikcije in zdi se, da postaja vse brutalnejša nočna mora.

V mislih imamo predvsem vaše Družinske zgodbe.
V družinah se dogaja marsikaj, le da je skrito za štirimi stenami. Vsaka družina ima svoje velike in male umazane skrivnosti.

V naslovu stripa Njunih dvajset let ste navedli ime Charlesa Bukowskega. Zakaj? Je to priredba njegovega romana?
Strip je narejen po njegovi kratki zgodbi, vse sem pustil enako, le naslov sem spremenil in ga malo »poslovenil«. Ja, gre za enega redkih stripov, ki sem jih naredil po tuji zgodbi, a ta je bila res osupljiva: zakonca se v zakonski postelji najprej spreta, nato pa prepir nadaljujeta z drugimi sredstvi, dokler niso stene spalnice poškropljene s krvjo. Ljubezen in sovraštvo v najekstremnejši obliki. Zakonsko življenje je nevarna reč.

Je morda pretirana hipoteza, da gre v tem nizu za neke vrste naturalistične stripe?
Hm, že mogoče, ampak jaz jih vidim tudi kot prijazne, romantične in zabavne izdelke, ki človeku vračajo vero v dostojanstvo, prijateljstvo, ljubezen in humanost.

Deset dni, ki so spremenili svet pa je povsem nekaj drugega, saj sta glavna protagonista izgubljenca, pravzaprav negativca?
Seveda je spet stvar interpretacije, jaz ta strip vidim kot študijo o etiki in morali. Junaka sta sprva res zanikrna, neodgovorna in egoistična lumpenproletarca, ki pa skozi zgodbo dozorita v spodobna, odgovorna in solidarna člana skupnosti. Na koncu sprejmeta odgovornost za svoja dejanja ter doživita razsvetljenje in katarzo. Gre torej za skoraj religiozno zgodbo o duhovni rasti.

Strip 1991 je oda malemu človeku, ki je verjel v bratstvo in enotnost, Titovo Jugoslavijo in socializem?
Ja, in potem se mu vse skupaj sesuje. Rad imam junake, ki se jim podre ena vera, niso pa še našli nove. Večina tistih, ki so slepo verjeli in prisegali na Jugoslavijo, je to vero odvrgla kot stare gate in se priklonila novemu božanstvu: nacionalizmu. V bistvu so pljunili na vse svoje vrednote in zgodovino, torej tudi sami nase. In kdor to stori enkrat, bo to storil večkrat. No, to se mojemu brezimnemu vojaku ni zgodilo. Do zadnjega diha je verjel v izgubljene ideale mrtve domovine in tako tudi sam odšel v legendo. Slava mu!

Strip Meksikajnarji je vaše najbolj obsežno delo doslej. Kaj je glavno sporočilo?
Lahko zbežiš tudi na konec sveta, a samemu sebi ne boš nikoli ubežal.

To je saga o Maksimilijanovi pustolovščini v Mehiki v devetnajstem stoletju, v kateri so sodelovali tudi nekateri pustolovščin željni Slovenci. Se vam to dejstvo zdi tako pomembno, da ste mu posvetili toliko časa?
Pri tem stripu sva z Marijanom Pušavcem uresničila otroške sanje o veliki in sijajni pustolovščini nekje daleč stran. To je bil dolg malemu Zoranu, ki je bral kavbojske stripe in si zaželel, da bi nekega dne tudi sam narisal kaj takega. Ta mali zoprni mulc, moja mlajša inačica, me je potem vsa ta leta cukal za rokav in spominjal na dolg, dokler se nisem usedel in končno narisal te zgodbe. Rezultat je najobsežnejši slovenski strip. Kakor koli, zoprn mulc je zdaj utihnil in me pusti pri miru. Končno sem svoboden.

​

Ste oboje: scenarist in risar stripov. Kaj vam dela več preglavic in kaj je težje?
Oboje je zahtevno, a meni je težje risanje. Tu imam težave, dogajajo se napake in se precej mučim. Tolažim se s tem, da imam kaj povedati in da je pomembna celota, ne pa samo en del.

Kateri del stripa je pomembnejši: besedilo ali risba?
Če sestavimo dobro risbo in slab scenarij, dobimo slab strip, če pa imamo dobro zgodbo in slabo risbo, je lahko to še vedno dober strip.

Kaj pripravljate zdaj?
Rišem biografijo Ivana Cankarja, ki bo obsegala prek sto strani. Scenarij je napisal zgodovinar dr. Blaž Vurnik, s katerim sem uspešno sodeloval pri projektu Spomini in sanje Kristine B. Za vzor mi služi izvrsten biografski strip o Almi Karlin Marijana Pušavca in Jakoba Klemenčiča.

Pred desetletji so se zagovorniki stripa morali boriti proti apriornim trditvam, da je strip nevredno čtivo in šund. Se še dogajajo tovrstni napadi?
Ne, strip je postal cenjen in spoštovan gospod. Prišel je v osnovne šole, učbenike, knjižnice, elitne galerije, na televizijo, postal je del etablirane kulture. Država, ki ga je prej napadala in kamenjala, ga danes podpira in promovira. Je kot nekoč jezni mladenič, ki se je umiril, zresnil, zredil in postal sprejemljiv za družbo. Kar se mi zdi malce škoda, saj je izgubil nekaj tistega subverzivnega naboja, ki ga je imel prej. 
So vaši otroci podedovali vašo nadarjenost za risanje?
Ne, sin je zgodovinar, na srečo ga zanimajo dejstva, ne pa puste fantazije kot očeta.

Nekateri avtorji stripov trdijo, da je to kruh s sedmimi skorjami. Se strinjate?
Raje imam trdo skorjo kot mehko sredico. In zakaj bi se pritoževal nad potjo, ki sem jo sam izbral? Komur ni všeč, naj gre delat v rudnik, tovarno, bolnišnico ali na gradbišče.

Vaši stripi niso lahkotno čtivo za razvedrilo in prosti čas. Nam z njimi nastavljate ogledalo ali želite opozoriti na napake v naši družbi?
Nisem dežurni kritik, ne maram pretencioznosti ali pa večnih nergačev, ki se obregnejo ob vsako neumnost, ki se zgodi v družbi. Govorim o rečeh, ki se mi zdijo pomembne, na način, ki se mi zdi primeren. Če še koga to zanima, gane, razjezi, preseneti – toliko bolje.

Koliko stripov ste narisali doslej in kateri se vam zdijo najboljši?
Narisal sem že krepko nad tisoč dvesto strani stripov, natančen seznam je na Wikipediji, vsi so moji otroci, tudi tisti poredni, z grdimi nosovi in štrlečimi ušesi. Ponosen pa sem na strip 1991, kjer sem z nenasilnimi sredstvi ujel nekaj drugačnega, pa na Meksikajnarje, s katerimi sem sam sebi dokazal, da lahko prebijem neke svoje blokade, ter na Zadnji let Tonija Mrlaka, zaradi katerega sem se počutil dobro, ko sem ga končal.

Katere teme vas najbolj privlačijo?
Teme iz naše zgodovine, od 19. stoletja do sodobnosti, s poudarkom na vojnah. Rad bi obdelal rokovnjače, prvo svetovno vojno (soško fronto) ter mojo ožjo in širšo družino, ki se je z leti vse bolj zavedam in razmišljam o njej. Bilo je mnogo zanimivih ljudi, ki bi jih rad na ta način ovekovečil.

Kaj vam pomeni delo pri stripu?
Terapijo. S tem, da se izražam, ko dam iz sebe tisto, kar me muči in obseda, ohranjam krhko psihično ravnotežje in dodobra načeto duševno zdravje.