Jureta Goloba še vedno iščejo

Celjski dijak Jure Golob Plevnik je izginil neznano kam aprila 2000. Minilo je osemnajst let, a Juretova mati Ika Plevnik ves ta čas negotovosti vztrajno poizveduje in ne dovoli, da bi šlo sumljivo izginotje njenega sina v pozabo.
Jure, tedaj 18-letni dijak 3. letnika srednje ekonomske šole v Celju, se v petek, 7. aprila 2000, ni vrnil iz šole. Mati pravi, da je dotlej vedno sporočil, če je bil kakor koli zadržan, a tistega dne se ni oglasil. »Ni in ni prišel domov,« se spominja Ika, »in proti večeru me je zgrabila panika. To ni bila njegova navada. Po neprespani noči sem šla že ob pol štirih zjutraj na policijo, kjer so me mirili, da se bo najverjetneje vrnil. Fant je polnoleten, a če se vendarle ne oglasi, pridite znova ob 9. uri,« so mi rekli.
Toda Jureta ni bilo in njegov telefon je bil tiho. V ponedeljek je mati od nekega sošolca izvedela, da je sin ob 13. uri prisedel v osebni avto mitsubishi colt, za volanom je sedel prijatelj Rok Jeraša, ki ga mati ni poznala. Čudila se je, ker ji sin Roka nikoli ni omenil, čeprav, pove, med njima ni bilo skrivnosti. Od tedaj je prepričana, da je Rok igral pomembno vlogo v Juretovem življenju. In morda tudi pri izginotju. »Dobila sem Rokovo številko, ga poklicala in bil je pripravljen spregovoriti o njunem zadnjem srečanju.«

Rok naj bi Jureta odložil blizu doma, zvečer pa naj bi se spet dobila v lokalu Al Capone, toda Jure naj bi popoldne srečanje odpovedal. Tudi policiji je na prvem pogovoru povedal enako. Nato je prvotno izjavo spremenil in na policiji izjavil, da je Jureta peljal v Zreče, kjer naj bi Roka odslovil, češ, naj ga ne čaka, ker ga nekaj dni ne bo.

Zgodba je sprožala veliko dvomov, kajti že prej se je zgodilo presenečenje. Mati je namreč dan po izginotju na mobilni aparat dobila kratko sporočilo z Juretovega telefona: »Imam težave, nič ne skrbi, vse bom uredil. Rad te imam.« Ika Plevnik je odgovorila, naj ga ne skrbi in naj se vrne domov. Ko je dodala, da bo morala na policijo, je dobila odgovor. »Ne, samo na policijo ne, samo tako mi lahko pomagaš.« Sledilo je še nekaj sporočil, eno se je glasilo: »Ne morem se oglasiti, ker me nadrejeni ne pustijo.«
Vse skupaj je bilo sumljivo, zato je mati pomislila, da je sin morda ugrabljen, da bo sledilo izsiljevanje za denar ali kaj podobnega. In potem novo presenečenje; skrivnostna sporočila je pošiljal Rok Jeraša, pri katerem so kriminalisti našli Juretovo SIM-kartico mobilnega aparata. »Delal sem po Juretovem naročilu,« se je izgovoril Rok.

Neverodostojno pričanje

Kriminalisti so z zbiranjem obvestil dokazali, da zgodba o Zrečah ne more držati, zato je Rok Jeraša, takrat že v sprem- stvu odvetnika, povedal tretjo različico: da je Jureta peljal v Mozirje, kjer naj bi kupil pištolo. Potem naj bi Jureta zapeljal do železniške postaje, kjer naj bi ta kupil vozovnico za Maribor. Od tedaj ga ni več videl. Zaradi spreminjajočih se izjav se je pojavil sum o Rokovi vpletenosti. Ko so kriminalisti predlagali, da jih odpelje na kraj, kjer je Jureta odložil, je Rok Jeraša rekonstrukcijo zadnjega srečanja preprosto zavrnil in se odtlej zavil v molk.

Juretove skrivnosti

Policija, ki je temeljito pregledala Juretove računalniške diske, je ugotovila, da naj bi si prek računalnika protipravno prilastil določeno vsoto denarja. Ko so med preiskavo pri Jeraši našli hranilno knjižico in preverili dvig denarja, je postalo še bolj zanimivo. Jeseni 1999, torej pred izginotjem, je Rok Jeraša dobil nakazilo dvakrat po 28.000 nemških mark, denar je dvignil in ga, kot je izjavil, izročil Juretu. Vsoto naj bi nakazal Juretov oče kot del dote, ker pa sin takrat še ni bil polnoleten (osemnajst let je dopolnil decembra 1999), je prijatelja prosil za uslugo, kar naj bi Jure poplačal s tisoč markami nagrade.

Sedem let po Juretovem izginotju je Rok Jeraša prvič in zadnjič javno spregovoril za časopis. Dejal je, da naj bi se Jure Golob med drugim ukvarjal z orožjem in preprodajo droge. O njunem slovesu je povedal, da je prijatelja odložil na železniški postaji v Celju, kjer naj bi mu Jure izročil SIM-kartico in ga prosil, naj malce pomiri in zamoti njegovo mamo, dokler se čez nekaj dni ne vrne. In to je tudi storil. Glede različnih izjav na policiji pa je dejal, da jih je spreminjal in malce lagal zato, ker ga je Jure to prosil. »Da bi zaščitil Jureta in sebe, sem povedal izmišljene zgodbice,« je rekel, »ko pa sem spoznal, da je zadeva resna, sem jim povedal resnico.« In kje naj bi bil Jure? »Odložil sem ga, in kolikor vem, je odšel iz Slovenije.«

Obsojen zaradi prikrivanja

Rok Jeraša, ki naj bi zadnji videl Jureta, je bil decembra 2008 na celjskem okrajnem sodišču obsojen zaradi prikrivanja na enotno kazen pet mesecev zapora pogojno s preizkusno dobo dveh let, poleg tega je v izreku sodbe pisalo, da se obdolženemu odvzame premoženjska korist v znesku 28.800 evrov, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem. Šlo je za denar, ki je izviral iz nezakonitih računalniških poslov pogrešanega Jureta Goloba. In prav zaradi povezave dogodkov – Juretovega izginotja in denarja, ki ga je na svojo hranilno knjižico iz Juretovih poslov prejemal Rok Jeraša – je obstajal sum, da bi lahko Jeraša morda le kaj vedel o še vedno nepojasnjenem izginotju.

Na sodišču je Jeraša zanikal krivdo s pojasnilom, da ni vedel, na kakšen način je bil pridobljen denar, nakazan na njegov račun. Toda nekatere priče so na sodišču ovrgle njegove trditve o nevednosti. Pri hišni preiskavi po Juretovem izginotju so pri Roku Jeraši našli bančno knjižico in v njej dokaz o prilivu večje vsote denarja, drugo knjižico pa so našli v avtomobilu; tudi na to številko računa je prejel denar, ki je bil, kot so ugotovili v preiskavi, nakazan iz Amerike. Sodišče je glede na obširen dokazni postopek menilo, da se je vse dogajalo z njegovim soglasjem.
Mati pogrešanega je na sodišču povedala, da pred izginotjem ni vedela nič o sinovi dejavnosti, o Juretovi računalniški spretnosti je izvedela šele od policije. Tudi ni vedela, kdo je sina pritegnil v računalniške transakcijske goljufije, je pa menila, da se je Jure poskušal umakniti iz te dejavnosti, zato naj bi ga tudi likvidirali. Za Roka Jerašo je izvedela šele po sinovem izginotju in pozneje je z razvojem dogodkov postala prepričanja, da je Jeraša lahko ključna oseba za razvozlanje uganke o Juretovem izginotju.

Srečanje v starem inkovskem mestu

Leto po Juretovem izginotju je vzniknilo novo upanje. Člani slovenske ekspedicije oziroma strokovnega potovanja so 1. maja 2001 v Peruju, visoko v gorah v inkovskem mestu Machu Picchu srečali fanta, podobnega Juretu. Slišal je slovensko govorico in pristopil: »Kje vse se srečamo Slovenci.« Predstavil se je kot Jure iz Kamnika, drugim iz nekoliko razpršene slovenske skupine pa je rekel, da je Jure iz Domžal.

Ko so se popotniki vrnili v domovino, je bila ravno v teku iskalna akcija za Juretom Golobom. Eden iz skupine je videl plakat s fotografijo pogrešanega in zdelo se mu je, da je fanta že nekje videl. Spomnil se je srečanja v daljnem Peruju, kajti »Jure iz Peruja« je bil zelo podoben Juretu s plakata. Preostali iz skupine so potrdili podobnost. Ko je opisani dogodek dosegel policijo, so poskušali prek zunanjega ministrstva ugotoviti, kdo od slovenskih državljanov je bil v tistem času v Peruju, do podatkov niso mogli priti.
Jureta Goloba še vedno iščejo, v sklopu tega pa želijo razčistiti tudi perujsko zgodbo. Kdo se je na Machu Picchuju predstavil kot Jure iz Domžal ali iz Kamnika?
Juretova mati vztraja in še vedno čaka na premik v dolgoletni preiskavi. »Še vedno je vse odprto, še vedno živim za Jureta. To je zdaj moje življenje. S tem se bom spopadala do konca in še upam, da bo ta moja zgodba nekoč dobila epilog,« pravi.