Bolezen naju je še bolj zbližala

Se je zdaj, ko si tudi sama izkusila materinsko vlogo, odnos s tvojo mamo še bolj poglobil?

Z mamo imava od nekdaj lep, srčen odnos, a šele zdaj nekatere stvari dojemam v polnem pomenu. V mislih si vrtim filme iz brezskrbnega, igrivega otroštva, kako sta me z očetom vzgajala in me obogatila s pristno ljubeznijo, ki jo lahko prenašam na svojega sinka. Prizadevam si, da bi še naprej gojila iskreno in iskrivo navezo med hčerko in mamo, saj si je vendarle nisem izbrala sama. Prepogosto si starše razlagamo kot nekaj samoumevnega. V drugačnih odtenkih spoznavam, kako srečna sem, da jo imam, in kakšno vrednost ima moje življenje zaradi nje in očeta. Takšne starše bi moral imeti vsak otrok na svetu.

Zaradi katerih lastnosti si ji še posebej podobna?

Radoživa in radovedna sem po njej, po čustveni plati pa sva identični. Enake stvari naju ganejo in ne sramujeva se solz. Nalezla sem se njenega pozitivnega pristopa k sprejemanju življenjskih izzivov, tudi tistih trpkih. Ne znam se pritoževati, ne poznam besedne zveze, da se nekaj ne zmore. Nikoli je nisem slišala tarnati, čeprav se je morala spoprijeti s težko boleznijo. Ne objokuje slabega vremena, nima izgovorov, da ji je hudo, da jo nekaj boli. Ne sprašuje se, kaj bo jutri, in je večna optimistka. Njena mantra je – vse se zmore, če je volja. Odraščala sem s tem prepričanjem, zato ni nenavadno, da sem ponotranjila ta način dojemanja sveta. Pa tudi z ljubeznijo do plesa sta me obogatila. Še danes ju s solzami sreče spremljam, kako se na mojih nastopih vrtita po plesišču. Ritem je zaradi bolezni počasnejši, a se v prvi prestavi vseeno daleč pride (nasmešek).

Kako ji vračaš ljubezen in pozornost, ki si ju bila deležna na poti odraščanja?

Najlepše je opazovati, da so starši srečni tudi zaradi mene. Vedno si vzamem čas zanjo in niti za hip ne pomislim, da imam kaj pomembnejšega na urniku. Neprecenljivi so trenutki, ko sva skupaj in ob kavici razglabljava o vsakodnevnih radostih. Ponosna sem na to, da ji nikoli nisem povzročala hudih skrbi, ker bi zapadla v slabo družbo ali sprejemala napačne odločitve. Ko sem vstopila v razburljiv svet šov biznisa, me ni povleklo na stranpota. Oba z očetom večkrat poudarita, kako ponosna sta, da delam stvari z užitkom, najbolj pa ju osrečuje moja samostojnost. Naj se zgodi še tako nepredvidljiva stvar, vedno bom znala poskrbeti zase in preživeti tudi najhujše preizkušnje.

Si postala zaradi njene bolezni na kaj posebej pozorna in si spremenila način življenja?

Predvsem nisem nikoli jamrala, saj bi me bilo sram ob zavedanju, kako mirno je mami prenašala bolečine in jih še vedno. Ni se pomilovala, objela je svojo diagnozo in bila hvaležna, da je več kot 50 let živela povsem zdrava. Kar na jok mi gre, ko pomislim, kakšna borka je in da se lahko vsega tega učim od nje. 'Veš, Tanči, vesela sem, da nisem imela zobobola, temu je treba nazdraviti …' Vedno zna vse obrniti na šalo, medtem ko sem se jaz zelo težko sprijaznila z njeno boleznijo. Doživela sem velik šok in stres. Teh hudih občutkov prej nisem poznala. Podrl se mi je svet, a mi ga je s svojim pozitivnim pristopom hitro sestavila nazaj. Ona je bila tista, ki nas je bodrila, čeprav ji je obisk dialize vsak drugi dan korenito spremenil urnik. Celo v tem je našla dobro stvar, češ, kako srečni smo lahko za dializo, saj to pomeni, da bo lahko ostala živa. 'Ah, ena dializica me pa že ne bo,' je ponavljala in jo vzela kot nekakšno službo. Postala mi je vzor, da nič ni pretežko. Sprva sem težko spala, veliko prejokala, kar se mi je poznalo na hripavem glasu in slabših nastopih. Vendar sem se trudila zaradi mame, ki nikoli ni priznala, da jo kaj boli. Tudi če smo videli, kako težko hodi, nas je prepričevala v nasprotno. Ob tem sem se naučila, da ko začutiš, da tvoje telo ni v dobrem stanju, je treba povedati, preden je prepozno, in ne v nedogled stiskati zob ter prikrivati.

Imata kakšen ritual, ki je samo vajin?

Druženje na tisoč in en način. Radi nakupujeva, se sprehajava, najlepši ritual pa je seveda naš Karlo. Ob njem se spominja, kakšna sem bila jaz kot dojenček. 'Tudi ti si tako rada jedla in cmokala, da so te v porodnišnici klicali lakota,' mi reče. Tako prikupna je, ko to pove. Ugotavlja, v čem sva si še posebej podobna, in se pri tem ljubko hihita. Še naprej pa se veliko pogovarjava, če je le možno na štiri oči, manj po telefonu. Imava interne šale, včasih se dobesedno valjava po tleh od smeha. Nikoli ni prepozna ura in tudi pižama ni izgovor, da ne bi bila že čez nekaj trenutkov pri meni ali jaz pri njej.

S sinovim rojstvom si jo naredila babico. Kako je to vplivalo nanjo?

Z očetom Renatom pogosto pazita Karla in zelo težko je najti prave besede, ki bi odgovorile na to vprašanje. Mami dobesedno leti, odkar je babica. Prav naspidirana je. Imam občutek, da se je pomladila. 'Tanči, zdaj pa sploh nimam več časa, da me karkoli boli,' odločno pove. Že med nosečnostjo mi je govorila, da bo po rojstvu otročka dobila drugo službo in ne bo imela več časa hoditi na dializo. In resnično je vnuk tako čudodelno vplival nanjo, da so se obiski bolnišnice skrčili na vsega en dan na teden, kar ji je dalo novega elana. 'To je moj hormonček sreče, moje zdravilo in moj najmlajši zdravnik,' nenehno ponavlja.

Zdaj ste doma tri generacije, ti kot srednja imaš nekakšno povezovalno nalogo. Jo doživljaš s posebno odgovornostjo?

To, da je zdaj od mene odvisna ta povezava med otrokom in starimi starši, sem sprejela kot izjemno pomembno poslanstvo. Ženske smo včasih preveč posesivne do otrok in niti za trenutek nisem pomislila, da bi lahko bila na kakršenkoli način mama bolj pomembna od očeta, dedka in obeh babic. Že včasih smo se veliko družili, Karlo pa nas je še bolj povezal. Starim staršem ga z veseljem zaupam, jim ga prepustim in se umaknem, da svobodno uživajo v skupnih trenutkih. Naj vnuk zadiha tudi z njimi in opažam, da se imajo božansko. Ne vtikam se v to, kako ga babici pestujeta, poglavitno je, da se naveže na njih.

Katera je modrost, ki si jo boš za vselej zapomnila in jo prenesla na Karla?

Pred kratkim sem si zavrtela posnetek Karlovega rojstva. Prve besede, ki sem mu jih namenila, ko so mi ga položili na prsi, so bile, da bi le imel rad življenje. Tega sem se naužila od mame.

Sta danes boljši prijateljici kot v puberteti?

Nisem bila težavna najstnica in nikoli se nisem grdo vedla do nje. Res pa je, ko ti mama dobrohotno svetuje, da je treba vzeti dodatno jopico, čeprav je zunaj toplo, se ti to ne zdi pomembno. Starejši kot si, bolj se zavedaš, kako prav je imela in da boš tisto jopico še zelo pogrešal. Starši so edini, ki nam v vsem želijo dobro in so naši največji zaupniki. Vsaj moji so takšni. Včasih sem si mislila, zakaj me sprašuje, ali sem jedla, saj sem dovolj stara. Zdaj si rečem, da bi me le še naslednjih 50 let klicala in me to spraševala.

Boš pri sinu pazila, da ne bi naredila česa, kar te je zmotilo pri mami?

Povsem normalno je, da ti gre kakšna stvar na živce. Ko postanemo starši, rečemo, da tega pa zagotovo ne bomo ponovili, a potem naredimo prav to (smeh).

Ti še vedno kaj skuha in prinese?

Bolezen je pustila posledice in težko dela z rokami. Omejena je pri gospodinjskih opravilih, zato ji ne dovolim in sem jezna, če se preveč trudi. Rečem ji, naj uživa, saj je že dovolj naredila zame in je skrajni čas, da se pusti razvajati. Z lahkoto pa s svojimi rokami crklja in boža našega Karla in takrat tudi členki ter prsti nič več ne bolijo.
Tomaž Mihelič
foto Domen Jančič