Italijani so nas učili kolesarskega turizma
Italija je kolesarska dežela od nekdaj. Slovenija pravkar postaja kolesarska dežela. Ne samo zaradi Pogačarja, Rogliča, Mohoriča in drugih slovenskih zvezdnikov tega športa, ampak tudi celo zaradi vse infrastrukture, ki sodi v predal z imenom Kolesarski turizem.
Kaj pravzaprav kolesarski turizem sploh je?
V najboljši obliki je to videti tako, da je nekje v skoraj idiličnem kraju kaka hiša s sobami ali na primer hotel, ki ima vso kolesarsko ponudbo.
Med kolesarsko ponudbo pa sodijo: kolesa, ki so na voljo za izposojo. Na voljo je garaža za varno hrambo koles, mini servisna delavnica za popravilo koles, pralnica koles in kolesarskih oblačil.
Kolesarski apartmaji oz. hoteli imajo na voljo vodiča, ki vas lahko pelje na kolesarski izlet ali trening. Imajo tudi zemljevide, s pomočjo katerih vas usmerijo na kolesarske poti v bližini in poskrbljeno je za zdravo prehrano ter udoben počitek. Taki hoteli obstajajo. Le najti jih morate, ni jih veliko ... še.
Mi smo preverili dva kolesarskega hotela oz. kolesarjem prijazna hotela. Vse je bilo tako kot smo pričakovali. V enem so nam sicer povedali, da so prišli do točke, ko ne bodo imeli več sposojevalnice koles, kajti vsako leto več obiskovalcev pripelje s seboj svoja kolesa.
Drugi so povedali, da jih bodo še imeli, ampak bodo navadna kolesa zamenjali z električnimi. Do zdaj so imeli 80 odstotkov navadnih in 20 električnih, zdaj bo obratno, kajti vsi se hočejo voziti le z električnimi.
Prav tako smo pri vseh treh dobili vse, kar smo hoteli. Torej dobili smo tudi mini servisne delavnice in bilo je možno oprati in očistiti vso kolesarsko opremo. Seveda nismo pogrešali garaž, v katerih so bila kolesa varna.
V malo slabši obliki pa pri nekaterih kolesarskih hotelih manjka nekaj od naštete osnove. Se pravi, da ni delavnice ali izposoje koles in da ni vodiča, ki bi vas peljal po vam še neznanih poteh ali da vas lastnik celo ne zna napotiti na kako kolesarsko pot ali turo.
In vendar to ne moti zadovoljstva, saj se taki ponudniki v največjih primerih »odkupijo« z udobno nastanitvijo, dobro hrano in seveda ponujajo hrambo koles. Pikolovstvo v slovenskem kolesarskem turizmu je naletelo na zmago. Nujno je napisati, da pa vseeno boste našli zase primerno destinacijo.
Dovolj je le, da najdete en hotel, ki se ponaša z nazivom kolesarski in prepričan sem, da boste zadovoljni, ker so standardi za tak naziv pri nas zelo visoki.
Turistična tiskovna agencija (TTA), je v želji, da bi bila ponudba kolesarskih izletov in počitnic boljša, uvedla kategorijo »kolesarska destinacija«, ter pripravila standarde za kolesarske hotele, hostle, kampe in turistične kmetije.
Poleg primerne infrastrukture je glavno vodilo podajanje ustreznih informacij za vse kolesarje kot tudi urejenost in označenost kolesarskih poti ter vodništvo. Izdali so tudi najnovejši informacijski kolesarski zemljevid, v katerem boste lahko našli vse kar je povezano s kolesarskim turizmom.
Slovenija za promocijo kolesarstva pri nas nameni 600.000 evrov na leto! Tako so povedali na GIZ-u, (Gospodarsko interesno združenje).
Samo v pokrajini Emilija Romanja imajo 43 kolesarskih hotelov
Bivali smo v enem izmed njih. Kakšen je italijanski kolesarski hotel? Tak, da se v njem kolesar počuti kolesarja in turista hkrati. Celo hrana je prilagojena kolesarjem. Kar pa nas je najbolj fasciniralo pa je dejstvo, da imajo vsak dan organizirane tri kolesarske izlete, lahko tudi tri kolesarske treninge, in vodič pride pred hotel ob dogovorjeni uri, četudi se večer prej prijavi samo en hotelski gost.
Tri ture so razdeljene glede na težavnost, tako, da vsakdo izbere sebi primerno. Če vaša partnerka ne kolesari, se lahko prijavi za izlet v kakšni drugačni obliki, recimo za pohod ali preprosto vandranje po pokrajini.
Tudi eno samo peljejo, če se prijavi večer prej. Pri nas tega še ni. Tak hotel ima tudi posebno garažo za kolesa, ki je stalno pod ključem in video nadzorom, ima tudi mini delavnico, mini trgovinico, velnes, telovadnico …
In seveda, nihče ni hud, če kolo parkiraš zraven postelje v sobi. Oni se zavedajo razmerja med kolesarjem in kolesom. Tudi izposojo koles imajo, tudi električnih, seveda. In, zakaj bi potemtakem kolesar po duši in telesu šel na dopust v drugačen hotel? Če boste v Emiliji Romanji iskali kolesarski hotel, poiščite najprej Terrabici, pod tem imenom je trenutno združenih 43 takih hotelov.
Italijani so nam prikazali svojo pokrajino s kolesarskega vidika
Italijani so organizirali European media cycling contest (EMCC). Zbralo se nas je 35 novinarjev iz cele Evrope. Prvotno smo se zbrali zaradi predstavitve starta dirke po Franciji, ki se bo naslednje leto začela prav v tej pokrajini. Da, prav ste prebrali, dirka po Franciji se bo začela v Italiji. Prve tri etape bodo potekale po cestah, ki so nam jih predstavili.
To pomeni, da so nam po večerji dobro predstavili vse ceste, ki jih bomo prekolesarili, predstavili so nam celo pokrajino, ki je močno povezana s kolesarstvom, saj iz teh krajev izhaja tudi legendarni Marco Pantani.
Ogledali smo si njegov muzej in tri njegove spomenike. Italijani se zavedajo njegove popularnosti, zato je njegov duh prisoten vsepovsod, še najbolj pa na bližnjih klancih.
Tega se znamo iti tudi v Sloveniji, s to razliko, da nimamo takega števila kolesarskih hotelov, nimamo še nobenega kolesarskega muzeja, deželo pa znamo dobro predstaviti, če je le zanimanje.
Kolesarska infrastruktura v Italiji šepa kot v Sloveniji
Ceste po pokrajini Emilija Romanja so obupne. No, večji del njih. Še slovenske so v boljšem stanju. Tudi kultura voznikov je obupna, torej, taka kot je pri nas.
Ko smo kolesarili v večji skupini, so nam za ritjo vseskozi besno hupali. Slovenci smo se počutili domače. Kolesarskih stez imajo premalo, tako kot pri nas.
Ampak se pospešeno dela na tem, tako, kot pri nas. Da bi dobili čim prej boljšo infrastrukturo, so uredili, da se bo naslednje leto sloviti Tour de France začel prav v tej pokrajini. Prve tri etape od 21. bodo kolesarji dirkali po cestah, po katerih smo se vozili tudi mi.
In ne samo to, istočasno kot nas, so povabili tudi drugega najboljšega kolesarja vseh časov na svetu, Francoza Bernarda Hinaulta. Da, ta legenda je kolesarila z nami.
Nisem mogel verjeti svojim očem, da lahko kolesarim v njegovem zavetrju. Iz samega globokega spoštovanja, mi niti na misel ni prišlo, da bi ga prehitel, čeprav šteje 71 let in bi ga mogoče lahko vsaj takrat, ko je jedel in pil.
Moj sodelavec pa ga je z veseljem prehitel, samo zaradi tega, da se zdaj lahko baha, da je nekoč bežal pred samimi Bernardom Hinaultom. Ga razumem po svoje. Tudi mene je srbelo, ampak srce ni dopuščalo.
Zakaj so nas Italijani povabili?
Zato, da bi nam predstavili, kako razvijajo kolesarski turizem. Vmes je bil v sosednjem mestu, še največji italijanski kolesarski sejem. Tudi otvoritev kolesarskega poligona za trening najmlajših kolesarjev.
In vendar, dopovedali so nam, da se splača vlagati v kolesarski turizem, da so kolesarji dobri potrošniki, predvsem, ker so tudi odlični užitkarji. Vemo, povsod je lepo kolesariti in vsaka pokrajina je lepa po svoje, ampak, če tega ne doživiš, če nikamor ne greš, potem tega enostavno ne veš.
Kot cinik sem bil pikolovec. Da, vozniki avtomobilov so podobni našim. Ceste imajo slabe, ampak vsa ostala, dodatna ponudba pa je tako dobra, da kolesar tudi na slabih cestah vidi užitek, da se vozi po predpisih, ker ozavešča besne voznike.
Ampak Italijani pravijo, da je to še najmanjši problem, največji problem je, kako spraviti, motivirati, zvabiti, kolesarje s celega sveta ravno k njim? To je pravi izziv.
Oni niso taki, kot smo mi, ki samo čakamo, da nas nekdo najde na zemljevidu, pocuka za rokav in potem pač pride. Vem tudi to, da se Slovenska turistična organizacija zadnja leta trudi na vse kriplje, da Slovenija postane kolesarska dežela. Uspeva ji, vendar se bojim, da je njihov trud časovno omejen, da bodo nekaj sezon vabili v našo deželo in jo hvalili na vse mogoče načine, potem pa, ko bodo videli, da odziv ne bo po pričakovanjih, vse opustili. Noben uspeh ne pride čez noč. Samo vztrajati je treba, trdijo Italijani.
Vse je zanimalo, kakšna je Slovenija
S sodelavcem sva bila skoraj v središču zanimanja, ker je vse zanimalo, če poznava Tadeja Pogačarja, ker je najboljši kolesar na svetu, Primoža Rogliča, ker je letos zmagal na njihovi dirki, dirki po Italiji, slovitem Giru, Mateja Mohoriča, ker je zmagal na njihovi primaveri, dirki vseh dirk od Milana do San Rema.
Seveda sva se hvalila, da imava od vseh treh številke v imeniku telefona v žepu. Vseeno jih je zanimalo tudi, kako kolesarska je to dežela.
Povedal sva jim, da je Slovenija v bistvu kolesarski raj, da obstaja tudi pokrajina Gorenjska, kjer pa bi najraje videli, da jim denar nakažete na trr, a ne pridete, da se ne bi še vi gnetli ob vseh gorenjskih lepotah.
Povedala sva, da imamo morje in da imamo visoke asfaltirane vrhove. Da imamo pokrajino Prekmurje, v kateri obstaja nevarnost, da se zaradi odlične hrane pozabi na kolesarjenje.
O Koroški nismo govorili, ker nismo hoteli omenjati Avstrije. Dolenjsko in Belo krajino sva hvalila zaradi alkoholne pijače, s katero lahko popestrimo večino solat.
Kras sva hvalila, ker je blizu Italije in močno spominja na kolesarski raj, o Goriških brdih sva bila tiho, ker ta biser skrivamo samo zase.
O Ljubljani že vse vedo, ker so bili skoraj že vsi na maratonu Franja. Vsi so bili enotnega mnenja, da tako poceni piva niso še pili v nobeni prestolnici v Evropi.
Potem je prišla na vrsto Štajerska. Najprej sva molčala, potem pa sva rekla, da, ko bodo Štajerke začele kolesariti, bo Slovenija kolesarska dežela, prej ne. Mi si še danes ne znamo predstavljati Štajerke na specialki. Eno sicer imamo, a je čisto ljubljanski tip kolesarke. Pomembno zanj je le, da je najboljša in najlepša.
Seveda je bilo to speljano skozi kolesarski hec, ker midva nisva turistična novinarja in sva se zato vnaprej opravičila, da ne predstavljava slovenskega kolesarskega turizma, tam sva bila predvsem zaradi Toura in kolesarskega sejma. Na koncu pa sva odšla navdušena, ker sva spoznala, da Italijani, sicer bolj zagnano delajo, a da se v Sloveniji tudi že zavedamo, kako pomemben je kolesarski turizem.
Bernarda Hinaulta sem vprašal, če obstaja možnost, da bi se Tour nekoč začel tudi v Sloveniji. Prikimal je, da bi to bilo fer do Tadeja Pogačarja ... Kar pomeni, da ta ideja ne sodi v rubriko: nemogoče.
