Z raftom in kanujem po Unici

Ljubljanica, ena največjih slovenskih rek, je reka številnih imen. Izvira nekje pod Snežnikom, njeni izviri pritečejo na Cerkniško polje, pojavijo se kot Rak, spet poniknejo, kot Unica pridejo njene vode na Planinsko polje, pri Vrhniki pa se nato končno pojavi kot Ljubljanica.


Na Planinsko polje priteče že kot velika reka. Z vso silo plane iz Planinske jame in se razlije po širnem in povsem ravnem polju, kjer v številnih meandrih naredi, reci in piši, 14 kilometrov. Le malo ji manjka, da ne bi tekla nazaj. In na koncu ponikne v Putickovih ponorih in še kakih drugih 150 požiralnikih.
Eno najlepših doživetij, ki jih ponuja, je spust z raftom. Pod elektrarno pri izviru se spustimo v vodo in potem po številnih okljukih. Po dobrem kilometru reko prečka most, ob njem so razvaline nekdaj mogočnega gradu Hasberg. Kakšnih petnajst metrov široka se leno vije po polju. Bregove obdajajo drevesa. V jutranjih meglicah se z njih dvigajo čaplje in izginjajo v daljavi. Dno reke ni iz prodnikov, ampak iz številnih ostrorobih kamenčkov, na posameznih delih na dnu rastejo cele preproge alg, tam se podijo jate rib. Podobo miru tu in tam zmoti le kakšno podrto drevo, ki leži sredi reke. Voda se tu nabije, izkoplje tolmun in se deroče ovije, da je treba odviti in se spraviti v plovno pot.
Včasih je reka tudi uganka. Številni okljuki niso večni. Ko veliko presihajoče jezero upade, si reka najde novo pot. Pa vedi, kam je treba takrat zaviti in izbrati pravo pot.


Dlje ko plujemo, več je na njej močvirske trave. Reka se počasi izgublja. Bližamo se apnenčastemu robu Logaške planote. Skozi številne požiralnike se voda izgublja v globino. In ko je zmanjka, je tudi vožnje z raftom konec.


Nekdaj je bilo polje bistveno dlje pod vodo. Požiralniki so se dostikrat zamašili z vejevjem, zato so ob ponorih zgradili zaščitne pokrove, betonske ograje v obliki mnogokotnikov z mrežo iz železnih palic na vrhu. Ti zadržujejo vejevje in omogočajo hitrejše odtekanje vode. To je še posebno pomembno za kmete, ki imajo na polju svoje travnike. Hiš pač ni. Jezero jih je pregnalo na obrobje, daleč nad nivo Unice. Prav zaradi tega je vožnja po mirni reki podoba miru in samote.