V Zlati ladjici tudi Sreča na vrvici (FOTO)

Zlata ladjica, ki je bila zadnjih nekaj desetletij med spomeniško zaščitenimi hišami v Stari Ljubljani ena večjih mestnih sramot, se je iz grdega račka spremenila v čudovitega laboda. Propadajoča pivnica je namreč po dve leti in pol trajajoči obnovi postala vrhunska kavarna, pivnica in petzvezdični butični hotel z zgodbami, kakršnih nima nobena druga ljubljanska stavba.

​Največ zaslug za temeljito prenovo notranjščine in zunanjščine gre pripisati zasebnima investitorjema in lastnikoma Andreji Cirman in Marku Koniču, ki sta s pomočjo ljubljanske občine (v sklopu projekta Ljubljana moje mesto je prispevala četrtino vsote za prenovo fasade in stavbnega pohištva) v Zlato ladjico vložila več kot dva milijona evrov. Pri tem so imeli veliko vlogo varuhi kulturne dediščine, ki so jima s svojimi odkritji in restavriranjem omogočili, da vsak del prenovljene hiše govori o njeni več kot 400-letni zgodovini, pa tudi arhitekti, ti so poskrbeli za sodobno preureditev gostinskega vrta in uravnoteženo razmerje med sodobno notranjo opremo in zgodovinskimi elementi.



Andreja Cirman je med sprehodom po stavbi najprej poudarila, da je ta zdaj izkoriščena od kleti do podstrešja. V kleti, ki bo hotelskim gostom ponujala sobo za sproščanje (savna, masaže, aromatski tuš), so po obsežni statični sanaciji na delu sten prikazali ostanke nekdanjih kamnitih temeljev. Po kamnitih stopnicah iz teraca vodi strma pot do pritličja (po novem do vrha stavbe lahko prideš tudi z dvigalom), kjer sta kavarna in hotelska recepcija. Zadnja ima poseben vhod z rečne strani, da hotelskim gostom ni treba srečevati dnevnih gostov kavarne in pivnice.

Brez plastike

Od prvega nadstropja do mansardnega podstrešja so uredili 15 sob (večina je dvoposteljnih, dve sta enoposteljni, na vrhu pa je večji apartma, ki sprejme štiri goste). Vsaka ima svojo, z zgodovino stavbe povezano zgodbo. V sobi z imenom Šuštarski most je denimo poudarek na pogledu na ta most. Vanjo so dodali repliko Plečnikovega stola, televizijo pa so skrili v komodo (v drugih sobah pa za ogledala). V prostorih ni plastike, celo kavni avtomati nimajo plastičnih kapsul.



Ena najprestižnejših sob je Zlata ladjica. Suita ima prvotni tloris, repliko vrat iz 19. stoletja, enako tudi parket, v njej pa so zidne poslikave iz 18. stoletja in originalni leseni strop. Zlatarska soba z opremo spominja na to, da je v njej včasih delovala Zlatarna Puh, v sobi Urška in povodni mož so Prešernovi verzi, v sobi Goljufivi peki pa zgodbo o namakanju pekov v Ljubljanico simbolizira namakalna kletka, preurejena v kovinski fotelj. Soba Kovačija pripoveduje zgodbo o tem, da je bila v 11. stoletju na mestu Zlate ladjice najstarejša ljubljanska kovačija, Čevljarska soba, da je bila tu nekdaj čevljarska delavnica, Mestni pristan, da so ob Ljubljanici imeli pristanišče za tovorne ladje, Rimski pristan, da so tu bili navzoči že Rimljani, pozabili pa niso niti na grajske piskače in snemanje filma Sreča na vrvici (v istoimenski sobi so gostom dovoljeni tudi psi), na Nagajive zvonce (včasih je bila policijska ura ob 23. uri označevana z zvonci). V Odsekani sobi, ki je najbolj moderna, je spomin na leto 1970, ko so del hiše odsekali, da je mimo lahko vozil mestni avtobus. Na vrhu je Zmajčkov apartma, ki je okrašen s steklenimi zmajčki in ima edini pogled na vse štiri strani. Na južni fasadni steni, ki ni spomeniško zaščitena, so petim sobam dodali kovinske balkone, ki so jih zazelenili z zimzelenim kovačnikom.