Silvestrovanje našega otroštva

To so bili časi, ko smo imeli doma en telefon – tak, Iskrin, seveda, katerega črna žica se je rada zavozlala. To so bili časi, ko v trgovinah ni bilo ogromno vsega, ampak se je znalo zgoditi, da se je bilo treba staršem močno potruditi že, da so na policah ene od redkih trgovin našli zobno pasto. Časi, ko so parne registrske tablice hodile na črpalko na parne dni, avtomobili z neparnimi tablicami pa so lahko točili bencin ostale dneve. Razen ob nedeljah, seveda, ker so bile trgovine ob nedeljah zaprte. Vse.
Po mleko se je do bližnjega kmeta hodilo s kanglico, po kavo (in riž in pralni prašek in čokolado in še kaj) pa v Avstrijo – ne vsak teden, ampak le ob redkih priložnostih. Tistim, rojenim v Sloveniji, se tole naštevanje verjetno zdi kot pradavnina, o kateri jim ob redkih priložnostih morda pripovedujejo starši, ampak nam, ki imamo v rojstnem listu napisano, da smo bili rojeni v Jugoslaviji, ti drobni trenutki predstavljajo spomin. Spomin na preteklost, spomin na otroštvo.

Retro prazniki

»Tudi okusi, torej hrana, in vonji domačih dobrot so tisti, ki nam pričarajo spomin. Ko kdaj poskusim katero jed, mi spomin takoj šine do otroštva. Moja babica mi je odrezala kos kruha, nanj namazala maslo in ga posula s sladkorjem. To smo otroci radi jedli pri njej, in to je verjetno tisti moj prvi spomin, povezan s hrano. In bela kava, proja, v katero smo drobili domač kruh,« se okusov preteklosti spominja Andrej Horvat. Po poklicu je kuhar in je bil takoj za, ko smo se nanj obrnili z milo prošnjo, da za zadnjo letošnjo Kulinarično abecedo pripravi nekaj silvestrskih jedi, ki ga spominjajo na otroštvo. Tu je torej silvestrovo našega otroštva in nekaj jedi, ki bi jim v sodobnem jeziku zlahka pripeli besedo retro.

Novo leto v osemdesetih

Kuhar iz Kranja, ki zadnjih nekaj let dela v Radovljici, je takole orisal decembrski vrvež, kakršnega so videle njegove otroške oči: »Mama je bila že lep čas v kuhinji, oče pa je v dnevno sobo prinesel potovalko, v kateri je hranil novoletno dekoracijo. In se jezil, kdo mu je zavozlal vse lučke. Te so se vsako leto zapletle v veliko zeleno kepo, ki jo je bilo treba počasi in previdno odvozlati.«
Ko zdaj z vso kuharsko kilometrino pogleda nazaj, ugotavlja, da so bile priprave na najdaljšo noč v letu bržčas precej stresne: »Mama Marija je morala znati, podobno kot vse mame tistega časa, iz omejenih sestavin pripraviti nekaj prazničnega. V trgovinah še zdaleč ni bilo na voljo vsega in tudi denarja ni bilo precej, zato se je bilo treba še kako znajti. Mislim, da je bilo vse to decembrsko kuhanje kar precej stresno.«

Novoletna hrana je bila tedaj, v osemdesetih, skorajda povsod enaka: na štedilnikih so stali lonci, polni na drobno narezane zelenjave. Ko se je zelenjava skuhala in ohladila, je iz nje – edinkrat v letu – nastala francoska solata. Po vzoru kuharskih knjig in tistih redkih kuharjev, ki so že takrat delili recepte na malih zaslonih, se je francoska solata na bolj imeniten način postregla tako, da so jo ovili v rezine šunke.

Poleg francoske solate, seveda pripravljene z domačo majonezo, je bil na silvestrskem jedilniku pogosto biftek, od mesnih stvari pa se je znal prikrasti še pečen odojek. Hrenovke so se ovile v testo, kuhana jajca pa so, postrežena na porcelanu s Poljske, ČSSR ali Rusije, dobila vse sorte okrasja, da bi bila videti bolj slavnostno.

Recepti iz oguljenih zvezkov

»Od sladkih stvari pa je bil decembra čas za domače piškote in tudi za male čokoladne kroglice, narejene brez peke,« pravi Horvat, medtem ko iz ovsenih kosmičev, ki jih je razmočil v mleko in jim dodal rozine ter zajeten del stopljene Gorenjke, pripravlja sladke grižljaje preteklosti. Kdaj pa kdaj so mame doma pripravile (na)politanke, iz tistih velikih oblatov, ki jih v trgovinah – se mi zdi, da v enaki embalaži kot nekoč – prodajajo še danes.

»Pri kuhanju so uporabljali osnovne surovine, saj v trgovinah ni bilo široke izbire začimb, okusov in sestavin. Da bi dobile čim več raznolikih jedi, so si mame v službah menjavale recepte,« se na dobro staro slovensko navado zbiranja receptov, ki se že desetletja množijo v oguljenem zvezku, z nostalgičnim nasmeškom spomni silvestrsko razpoloženi kuhar.

Že babica je bila kuharica

Ko poskuša, kaj vse dobrega je nastalo ob spominu na decembrske praznike, mu spomin znova uide do babice: »Babica Alojzija je bila kuharica po poklicu. Vem, da je bil v njeni kuhinji vedno red. Vse je moralo biti tako, kot je imela v glavi. Kar precej stroga je bila, kar se kuhanja tiče. In morda, morda sem ta njen red povsem spontano in nezavedno prevzel tudi jaz. Kuhanje, ki se mu posvečam že od srednje šole, je moje življenje.«

Tega mu niti ni bilo treba povedati, kajti za štedilnikom se je vrtel tako spretno in tudi krožniki (tisti, ta lepi) so se s svetlobno hitrostjo polnili z dobrotami. Takole mimogrede je v listnato testo ovil hrenovke in jih popekel v pečici. Ostanke testa je, preden so odšli na toplo, zvaljal malo bolj debelo, jih narezal na trakove in nekajkrat ovil, da so nastale spiralaste palčke. Čisto navadno pašteto je v praznično preobleko spravil tako, da je vanjo vmešal malce majoneze in dodal brizg žganega (dober bi bil konjak ali viski, a ker je bilo v omari samo malo amaretta, je prav prišel ta). Tatarski biftek je okrasil v stilu osemdesetih, iz koleščkov na drobno narezane salame so nastale rožice. »To so nas učili na srednji šoli,« se je nasmehnil kuhar, ko mu je hrana narisala še en prijeten spomin na preteklost.

Zraven pa še: kaseta

Ker na praznični mizi našega otroštva ni manjkalo polnjenih jajčk, preprostih čokoladnih kroglic in sirovih grižljajčkov, vam prinašamo Andrejeve recepte za te tri nepogrešljive silvestrske dobrote.

Pa veste, kaj se lepo poda zraven vseh teh jedi? Za podlago bo čudovita kakšna stara kaseta z zimsko vsebino – mi smo ondan kuhali v ritmu Avsenikovih Srebrnih smučin.