Življenjska kriza ali duhovno povabilo?

Med potovanjem do »civilizacije« smo našli ogromno načinov, da bi se otopili in ločili od svojega duha. Živimo in delamo v zaprtih skupnostih, nakupovalnih središčih, poslovnih zgradbah s klimatiziranimi prostori in avtomobili ter v hišah ali blokih z ograjami in svoj prosti čas preživljamo zatopljeni v zapletene tehnološke svetove, ki nas posrkajo vase.

Zatiranje duše

Ker čutimo pomanjkanje, se poskušamo duševnemu stradanju postaviti po robu, utapljamo se v zdravilih na recept, alkoholu, morda celo rekreativnih drogah, potrošništvu in drugih oblikah bega pred resničnostjo. Nekateri se celo zataknejo v rigidnih sistemih prepričanj in vere, ki jim omogočajo, da moralizirajo in sodijo druge z obljubo, da bo to ublažilo njihov občutek odtujenosti od življenja in eksistenčnih pretresov.

Toda naše duše so pametnejše od vsega tega. V življenju pride trenutek, ko prerastemo vrednote in življenjski slog, ki so skupni naši družbi. Na določeni točki se zavemo, da vrednote, odnosi in prepričanja, ki smo jih zavzeli, ne prispevajo več k našemu osebnemu razvoju, k temu, kdo resnično smo. Življenjska kriza je sicer boleča, a nam ponudi pomembno priložnost, da stopimo na prvi korak svoje duhovne poti proti celostnosti bivanja.

Naše zahodnjaške družbe rade zatirajo dušo in mnogi med nami v resnici doživljajo »pravo poklicanost« k duhovnemu potovanju skozi vse življenje (ali jo doživijo večkrat), vendar večina tega nikoli resnično ne sliši ali nanje preprosto ne odgovori.
Tovrstni duhovni poziv se v različnih življenjskih obdobjih predstavlja v mnogo pogledih, kot so smrt ljubljenih, samomorilne misli, depresija, bolezen, situacije, ko za las uidemo smrti, ločitev in tako dalje. Pri treh mejnikih je ta poziv najbolj glasen in jasen.

Krize četrtine, srednjih let in smrti

Prvi poziv sodobno imenujemo kriza prve četrtine. Ta se zgodi v prvem kvartalu življenja, na splošno po končani srednji šoli ali fakulteti. V tem času v svojem življenju intuitivno vemo, da se moramo najti tako, da zapustimo svojo družino, prijatelje in celo domači kraj. Ti ljudje in kraji so skozi otroštvo in najstniška leta oblikovali našo mladostniško identiteto. Mnogi takrat, ko se temu klicu odzovejo, čutijo močan strah in negotovost. Poslavljati se od vsega in vseh, ki jih imaš rad, je zelo težka naloga.
Drugi veliki klic se predstavlja kot kriza srednjih let. Ta lahko pride v obliki afere, razveze, precejšnjega službenega nezadovoljstva, praznega gnezda, mrtvih odnosov, neskončnega nezadovoljstva z življenjem ali razočaranja nad tem, kako se je življenje odvilo. Običajno se pojavi v trenutku, ko zberemo dovolj modrosti, da se zavemo, da ne bomo živeli večno. Pogosto vprašanje je: »Ali je to vse?«


Tretji in zadnji klic se pojavi v obliki klica smrtne postelje, če se na prva dva nismo odzvali. Neizogibnost bližajoče se smrti ustvarja tako hud nemir in stisko ega, da si končno dovolimo, da skozi nas posije svetloba zavesti. Čeprav je bolje pozno kot nikoli, je lahko velika škoda, da mnogi ljudje čakajo do svojih zadnjih trenutkov, da bi okusili resnico, vpogled vase in mir. A po drugi strani nekateri tega sploh ne doživijo.

Sprejeti vrtinec

Da bi živeli bolj celostno, moramo vsi priti do točke, ko sprejmemo, da nismo večni. Čim prej, tem bolje. Vendar se ni lahko sprostiti, prisluhniti in sprejeti klica duhovnega prebujenja. Lahko se zdi kot hurikan, saj je nenadoma vse, kar smo do tedaj poznali, odtrgano od nas in se izgubi med bojem z vrtincem, hkrati pa nas, bolj ko se borimo, še bolj nemočno meče naokrog. V trenutku, ko se predamo, pa vrtinec vse, kar nam ne služi, pomete stran.

Zakaj se je pomembno predati? Ker nam omogoča, da spustimo omejujočo različico sebe, ki jo poznamo, torej vsa prepričanja, ambicije, vloge in pričakovanja, kakšni bi morali biti. Hkrati nam omogoča, da utelesimo svojo dušo, s tem pa vsa najgloblja hrepenenja, sanje in najbolj divje strasti.

Seveda je naravno, da nas v takšnem vrtincu postane strah in se mu upiramo. Morali bomo dodobra raziskati, kateri deli nas se upirajo. Najpreprosteje je, da zapišete, kako strah čutite v svojem telesu. Kakšni prizori in spomini nastanejo v vas med procesom predaje? Kaj se je zgodilo, ko ste bili »poklicani« na duhovno potovanje? Kje ste bili, ko se je zgodilo, kaj je to sprožilo, kako se je počutilo vaše telo, kakšna čustva so se pojavila v vas? Kateri so še drugi pomembni življenjski dogodki, povezani s tem?

Zaupajte

Ko vstopite v srce svoje življenjske krize, se zaupajte drugim, ki so preživeli podobne izkušnjami. To vam lahko da občutek čustvenega olajšanja in povezanosti. Bodite pripravljeni na občutek precejšnje osamljenosti. Konec koncev vas to, da se odrečete svojemu nekdanjemu pogledu na svet, odmakne od prejšnjega življenja, vključno s starim udobjem in celo prijatelji ali družinskimi člani.

Žal pa se nekateri ljudje s prejšnjimi odgovornostmi in zavezami nezdravo soočajo. Da bi se podali na svojo duhovno pot, ni nujno, da pustite službo, se ločite, prodate hišo, zapustite svoje otroke in se poslovite od prijateljev. Namesto tega lahko začetek potovanja pomeni, da postanete bolj usklajeni s svojo dušo in raziskujete, kaj ne podpira vaše rasti in samoraziskovanja, ter se odločite, da v svoje življenje sprejmete le nasprotno od tega. O tem obdobju lahko razmišljate tudi kot o duhovni poenostavitvi. Z drugimi besedami: katere vloge, odnosi, dejavnosti in imetje delujejo kot ovira v vašem življenju in ne dovolijo duhu, da bi prosto tekel skozi vas?