Je moške res nemogoče razumeti?

Marianne J. Legato je doktorica medicine in svetovno priznana strokovnjakinja, ki raziskuje razlike med spoloma. O odkritjih predava po vsem svetu, širša javnost pa jo je med drugim spoznala v priljubljeni oddaji Oprah Winfrey.

Ženske se strinjamo, da so moški, čeravno preprosta, nadvse čudaška bitja, ki jih je skoraj nemogoče razumeti: a imajo za to dobre, biološke razloge. Njihovi možgani jim narekujejo, da se v določenih okoliščinah ravnajo na načine, ki se nam ženskam pogosto zdijo nerazumljivi, če ne trapasti. Tako trdi doktorica v priročniku, ki razkriva ozadje najbolj značilnih ekscentričnih navad močnejšega spola.


Ena od pogostih situacij, v katerih moški in ženske ravnamo drugače, je odzivanje na naglico. Čeprav se vama mudi, lahko moški sedi pred televizorjem in mirno spremlja nogometno tekmo. Logično je, da se ženski ob pogledu na njegovo ravnodušnost stemni pred očmi. Legatova pojasnjuje, da ženski možgani zaradi kopice neodložljivih opravkov signalizirajo hormonom, da potrebujejo pomoč pri spopadanju s stresom. Krvni tlak se zviša, bitje srca pospeši na skoraj dvakratno hitrost. Amigdala, del možganov, ki sprejema povzročevalce stresa in se odziva nanje, ima pri ženskah razširjene povezave z delom možganov, ki nadzoruje krvni tlak in bitje srca. Moški nimajo tako razširjene mreže, zaradi česar se jih stres ne dotakne.

Drugo vrelišče med spoloma se tiče vljudnosti do tašče. Moškemu se to zdi popolnoma odveč, česar niti ne skriva. Večini dejavnosti, ki bi utrdile odnose s sorodniki, se upira. Pri tem ga ne gane, kaj vse stori ženska za njegovo družino. Za tako početje je, pravi Legatova, kriv oksitocin, ki je pri ženskah posebno visok, ko so pod stresom, in povzroči, da so bolj motivirane za ohranjanje vezi z ljudmi, ki jim lahko pomagajo skrbeti za otroka. Oksitocin nas namreč spodbuja k navezovanju stikov s koristnimi ljudmi.

Moški ga imajo manj, saj ga testosteron uničuje, zato jim je za ohranjanje stikov manj mar. Ker nimajo visoke ravni estrogena, moški tudi težave jemljejo precej manj dramatično kot ženske. Slednje imajo v frontalni skorji možganov več sivega tkiva kot moški ter več povezav med možganskima polovicama. Zato lahko procesirajo več različnih informacij hkrati, medtem ko moški večinoma aktivirajo le eno stran možganov, ko predelujejo informacije. Medtem ko poiščejo en preprost, a učinkovit odgovor na določen problem, ženske razmislimo tudi o težavah, povezanih s prvotnim problemom – dramatiziramo.

Kadar nekaj dojamemo kot grožnjo, naš izvršni center pošlje sporočilo v tisti del možganov, ki nam pomaga oblikovati spomine z našimi izkušnjami, in v del, ki shranjuje spomine iz čustveno nabitih izkušenj. Ker jih primerjamo s podobnimi dogodki, nas tako določene neprijetne okoliščine razburijo precej bolj kakor moške.

Medtem ko se moški izogibajo pogovoru, bi ženska rada takoj rešila spor. Namesto da bi moški sodeloval pri izražanju argumentov, se zapre vase, kar spet pogojuje biologija. Ženska, leva stran možganov, kjer je sedež za procesiranje jezika, ima več sivega tkiva, pravi znanstvenica, poleg tega pri govoru v nasprotju z moškim uporablja obe strani možganov. Njegov hormonalni ustroj je kriv, da se na stres najraje odzove z begom – z begom v tišino. Pri tem se je nesmiselno truditi, da bi mu užaljenost zaradi njegovega vedenja pokazali s telesno govorico in obrazno mimiko: moški subtilno in neverbalno govorico obvladajo precej slabše kot ženske.

Se torej sploh lahko uskladimo?

Srečne partnerske zgodbe govorijo v prid pritrdilnemu odgovoru, čemur se pridružuje tudi dr. Legatova. Razlike lahko, meni, premostimo, če vemo, zakaj nastajajo, ter se zavedamo, da nas prav drobne raznolikosti naredijo močnejše v boju za obstanek.