V koraku z letnim časom

Jesen velja za obdobje sprememb, ki vodijo v zimsko temo. Resno začenjamo novo šolsko leto, liturgično leto in mnogi tudi nov cikel v poslovnem svetu. Spremembe, ki se dogajajo, so očitne, celo s prostim očesom jih lahko opažamo in jim sledimo. Zato morda ni presenetljivo, da si mnogi pesniki poleg pomladi za izražanje svojih čustev zelo radi izberejo jesen.
In katere duhovne lekcije in prakse vam predlagamo v tem času? Izbrali smo tri področja, o katerih lahko razmišljate med meditacijo ali pa celo naredite svojevrsten akcijski načrt za spremembe.

1. Uravnovešanje teme s svetlobo

Vse do prave koledarske zime imamo čas, da uravnotežimo tudi svetlobo in temo v nas. Dnevi se že dokaj očitno krajšajo, a to naj vam ne vzame zagona, raje naj bo izziv, da se čim prej lotite dela. A ne pozabite, da se prevečkrat bojimo teme in obožujemo samo svetlobo. Pomembno je, da prepoznamo in sprejmemo tudi svojo lastno temo. Vsi potrebujemo ravnovesje. Tako tudi budistična zgodba pravi, da je zen mojster Tokusan v svojih študentskih časih tik pred sončnim zahodom obiskal učitelja Ryutana. V Ryutanovi koči sta posedala na tleh, pila čaj in se pogovarjala o modrostih zena dolgo v noč. Nazadnje je Ryutan dejal: »Morda je čas, da greš domov.« Tokusan se je poklonil učitelju in odprl vrata. »A zunaj je povsem temno,« je rekel. Ryutan je prižgal svetilko in dejal: »Zakaj ne bi vzel tega s seboj?« Ko je Tokusan hotel iz njegovih rok vzeti svetilko, je Ryutan upihnil plamen. In Tokusan je nenadoma vedel vse, kar je moral vedeti.


Včasih namreč ni nobenega drugega zdravila ali pomoči za naš položaj, kot da se vsega lotimo iz popolne teme. Izklop televizijskega sprejemnika in ugasnitev luči imata določene podobnosti, oba sta nenadna in prehodna, lahko pa nas pustita v drugačnem svetu. V temi smo vedno sami.

2. Opuščanje

Ko gledamo listje, ki jeseni lebdi proti tlom in tam ostane, se spomnimo, da se naravni cikli zrcalijo v našem življenju. Jesen je čas za puščanje stvari za seboj in za korakanje stran od zadev, ki so nam bile v breme. Vse verske tradicije se pravzaprav poklanjajo takšnim dejanjem opustitve. To je pravi letni čas, da se odpravimo na pot in pustimo, da naš duh prevzame odgovornost za naše življenje. Tako kot denimo igralec poskuša na odru sebe odriniti vstran, da lahko zasije lik, ki ga prikazuje, in kot morata pisatelj in slikar sebe postaviti na stranski tir, da se na papir in platno prelije tisto, kar je pomembno.
Budistična učiteljica Sharon Saltzberg pravi: »Velikodušnost ima veliko moč zato, ker jo zaznamuje notranja kakovost odpuščanja ali opuščanja. Sposobnost odreči se, opustiti, velikodušno dajati – te zmožnosti izvirajo iz istega vira v vseh nas. Kadar smo velikodušni, hkrati odpiramo pot vsem tem osvobajajočim lastnostim, ki nas vodijo do globokega poznavanja svobode, prav tako so ljubeči izraz istega stanja svobode.« Jesen je torej odlično obdobje, da velikodušno delite svoj čas in talente z drugimi.

3. Priznavanje nestalnosti

Jesen nas spominja na nestanovitnost vsega. Do te točke v letu smo doživeli prebujanje in brstenje pomladi ter cvetenje poletja. Zdaj listje odpada, gole veje pa nas spominjajo na minljivo naravo vsega okrog nas. Neredko se zgodi, da se šele takrat, ko nekaj izginja (ali umira), zavedamo lepote te stvari. Marsikdo zato jeseni začenja drugačen urnik skrbi zase, se veseli sončnih vzhodov, ceni prav vsak objem posebej. Jesen v našo zavest spusti zavedanje o smrti in izziv, da vsak dan polno živimo. Obstaja zgodba o tibetanskih duhovnih mojstrih, ki so vsak večer, preden so šli spat, svoje skodelice za čaj obrnili na glavo kot opozorilo, da je vse v življenju nestalno. In potem, ko so se zjutraj zbudili, so se iz postelj dvignili s srečno mislijo: »Še vedno sem tukaj!« Ta preprosta poteza je bila zanje čudovit opomnik za praznovanje vsakega trenutka vsakega dne. U. J.