Recept z otoka sreče iztrgan pozabi

Lično urejeno Hišo rabske torte je tisto opoldne ravno zapuščala glasna ekipa italijanske televizijske postaje, ki je pripravljala prispevek o turistični in tudi kulinarični podobi tega hrvaškega otoka. Pa je zraven lonček pristavila še naša Kulinarična abeceda.


Pogovorili smo se z Ružico Ribarević, ki v ekipi strastne slaščičarke Vilme Brna in njenega sina, znanega rabskega gostinca Josipa, skrbi, da tradicionalna rabska torta ne potone v vrtinec pozabe. V Hiši rabske torte so za Nedeljske novice ponosno opisali, kako so unikatno slaščico, ki je na otoku že več stoletij, prinesli v sedanjost.
 

Slaščica, narejena za papeža

Ružica Ribarević je v starinsko opremljeni pekarni, ki je hkrati tudi muzej, ravno prijela za valjar, da bi z njim sploščila nov hlebček testa, »ki ni nič posebnega, saj je testo takšno, kakršno pripravimo za rezance – samo moka, jajca in sol.« Bistvo starodavne slaščice se skriva v nadevu, je poudarila sogovornica, kajti torta se v ustih kar stopi, ker se vanjo ujamejo prava razmerja olupljenih in zmletih mandljev, sladkorja, pomarančne lupinice, masla, jajc in dalmatinskega likerja maraskina.


»Izvirni recept za torto hranijo sestre benediktinke – njihov samostan je zelo blizu pred štirimi leti odprte Hiše rabske torte. Samo po ulici, ki vodi proti katedrali, se morate povzpeti, narediti še nekaj korakov in že ste pri samostanu,« še namigne Ružica Ribarević.


Kot pravi ustno izročilo, je rabska torta v kuhinji benediktinskega samostana nastala, ko je papež Aleksander III. obiskal Rab. Takrat se je pisalo leto 1177, papež pa je na otoku posvetil katedralo vnebovzetja blažene Device Marije. Postregli so mu s slaščico, v katero so vmešali izbrane dobrote Raba in tudi vse tiste, ki so jih našli na sosednjih otokih. Kot še pravi ljudsko izročilo, so benediktinke to rahlo torto, ki ima, podobno kot piškoti, daljši rok trajanja, zavile v obliko polža.


Menda zato, ker polžasta torta, z malo domišljije, lahko predstavljala zgornji, ukrivljeni del škofovske palice. V mestu Rab še danes verjamejo, da naj bi v originalni recept dodale tudi nekaj kapljic rožne vode, ki so jo pripravile iz cvetov vrtnic, nabranih na samostanskem dvorišču.
 

Obnovila je sladko tradicijo

No, iz samostanske kuhinje se je recept za torto razširil po otoku. Potoval je od ust do ust, vsaka gospodinja je med sestavine dodala kaj svojega, a bistvo je vse do danes ostalo nespremenjeno – v krog zavita nizka torta iz tanko zvaljanega testa z nadevom iz oluščenih, fino mletih mandljev.


Čas je prinesel svoje in rabskih babic, ki so znale na čaroben način združiti vse te sestavine v rahlo celoto, je bilo na otoku vse manj. Morda bi rabska torta utonila v pozabo, če se pred štirimi desetletji na otok ne bi preselila Vilma Brna. Strastna slaščičarka je raziskovala dobrote otoka, in ko je naletela na rabsko torto, je vedela, da ima pred seboj nekaj zelo posebnega.


»S svojim znanjem, vztrajnostjo in voljo ter ob pomoči najbližjih ji je uspelo sodobnemu času približati delček srednjeveškega Raba,« so o tem, kako se je začela obnavljati edinstvena kulinarična zgodba, zapisal v Hiši rabske torte.
 

Sladki mali muzej

»Številni domačini in tudi turisti so nas spraševali, kako pripravimo to našo torto, zato smo iskali primeren prostor in ga tudi našli na koncu starega dela mesta. Odprli smo Hišo rabske torte, kjer obiskovalcem rade volje pokažemo, kako nastane naša znana sladica, in jim tudi povemo marsikaj o njeni zgodovini,« je pojasnila Andrea Dedić, še ena sodelavka najbolj sladke hiše na otoku.


Hišo rabske torte so lično uredili, vanjo prinesli številne predmete, ki so jih otočani uporabljali v preteklosti, in tako je nastal nekakšen miniaturni etnološki muzej. S trudom vseh, ki sodelujejo pri zgodbi, je rabska torta postala unikaten spominek, nadvse primeren za sodobnega obiskovalca. Tisti časi, ko s(m)o se turisti z morja vračali v družbi raznih lovilcev prahu, so pač že davno minili.
 

Štoklji in štufad

Rabska torta pa ni edina jed, značilna za hrvaški otok. »Kulinarika Raba, kot tudi na vseh preostalih otokih, je zasnovana na morju in vsem tistem, kar nam ponuja. Poleg torte imamo še dve jedi, ki ju ne boste našli nikjer drugje, in to sta fritaja s štoklji in štufad,« je pojasnil Luka Perčinić iz Turistične skupnosti Rab.


O prvi jedi zanimivega imena je pojasnil: »Štoklji so sušene hobotnice. Fritajo pripravimo tako, da krake posušene hobotnice narežemo na tanke kolobarje, nato jih le malo prepražimo na olju in zalijemo z razžvrkljanim jajcem. To je tradicionalna jed, značilna za Rab, kajti takšno hrano so v preteklosti pripravljali v skorajda vsaki hiši na otoku.«

In kaj je štufad? »Tudi to je tradicionalna jed, značilna za mesto Barbat, kjer jo pripravijo med decembrskimi prazniki. Za to golažu podobno jed, narejeno iz ovčetine, je značilen sladkoben okus, ki ga pričara žajbljev med, dopolnjen z belim vinom in rezinami limone. Beseda štufad ponekod v Sredozemlju označuje jedi, ki se pripravijo z dolgotrajno peko,« je še eno jed, značilno za hrvaški otok,opisal Luka Perčinić.

Ker se nam je zdelo, da sta zadnji dve jedi tako specifični in narejeni iz sestavin, ki se jih pri nas ne dobi ravno pogosto, smo pri izbiri recepta raje zajadrali v sladke vode. Osredotočili smo se na rabsko torto in vam z otoka sreče, kot so Rab imenovali že Rimljani, prinesli recept zanjo.