SLADOLED
Kitajci in stari Rimljani so ga delali iz ledu
Zgodovina sladoleda je dolga nekaj tisočletij, iznajdljivi vladarji oziroma njihovi kuharji so sladico pripravljali iz snega ali ledu ter sadja ali mleka.
Odpri galerijo
Mlečni ali sadni? FOTO: Guliver/Getty Images
Če ste mislili, da je sladoled novodobna iznajdba iz časov, ko so izumili zamrzovalnike, se hudo motite. Kljub temu da se jim o elektriki in drugih sodobnih pomagalih še sanjalo ni, so si že davno tega znali pripraviti ledene posladke. Med takimi iznajdljiveži je bil rimski cesar Neron, ki je živel v prvem stoletju našega štetja. Pravijo, da so po njegovih napotkih v vročih poletjih iz gora prinašali led, ki ga je mešal z njemu ljubimi sadnimi sokovi, čemur bi danes rekli sorbet.
Na drugem koncu sveta so Kitajci kakšnih tisoč let prej mešali led ali sneg z mlekom, kar lahko štejemo za predhodnika večine današnjih sladoledov, ki temeljijo na mleku. Kitajci so sestavine zmešali v ledeno kremo in najbrž je bil prvi z naše celine, ki jo je poskusil, Marco Polo. Ta je ledeno sladico omenjal v svojih potopisih.
Zanimivo, da se v Ameriki pojavi dokaj pozno, šele v osemnajstem stoletju, vendar kmalu postane ena najbolj priljubljenih sladic. Rad si ga je privoščil predsednik George Washington, konec 18. stoletja se v časopisu pojavi oglas za prodajo sladice, ki je dobila ime ice cream.
Če pogledamo, kako je šel razvoj tehničnih pripomočkov za pripravo sladoleda, najprej povejmo, da je avtomat, kakršnega lahko v posodobljeni različici ponekod vidimo še danes, izumila ženska. Nancy Johnson ga je patentirala leta 1846, naprava za izdelavo kremastega sladoleda običajno vaniljevega ali čokoladnega okusa pa je aktualna še po več kot 170 letih. Poleg tega so bili Američani tisti, ki so začeli sladoled proizvajati množično oziroma industrijsko, to je bilo v drugi polovici 19. stoletja. S tem se je pojavila potreba po embalaži, danes ga najpogosteje polnijo v plastične lončke, užitne kornete; prvi sladoled na palčki se je imenoval eskimo bar, prihaja pa prav tako iz Amerike.
Avtomat, kakršnega lahko v posodobljeni različici ponekod vidimo še danes, je izumila Nancy Johnson.
Na drugem koncu sveta so Kitajci kakšnih tisoč let prej mešali led ali sneg z mlekom, kar lahko štejemo za predhodnika večine današnjih sladoledov, ki temeljijo na mleku. Kitajci so sestavine zmešali v ledeno kremo in najbrž je bil prvi z naše celine, ki jo je poskusil, Marco Polo. Ta je ledeno sladico omenjal v svojih potopisih.
Najboljši so Italijani
Za Evropo velja, da so začetniki in še danes najboljši sladoledarji Italijani, ki pa so se veščine izdelave učili od Arabcev. Ti so v času svoje vladavine na Siciliji Italijane naučili skrivnosti zamrzovanja sladoledne kreme. Prelomni trenutek v zgodovini je bil leta 1500, ko je italijanski kuhar ponudil sladoled svatom na poroki francoskega kralja Henrika II. s Katarino Medičejsko. Takrat je italijanski sladoled začel osvajati Evropo in svet.Zanimivo, da se v Ameriki pojavi dokaj pozno, šele v osemnajstem stoletju, vendar kmalu postane ena najbolj priljubljenih sladic. Rad si ga je privoščil predsednik George Washington, konec 18. stoletja se v časopisu pojavi oglas za prodajo sladice, ki je dobila ime ice cream.
Mlečni ali sadni? FOTO: Guliver/Getty Images
Če pogledamo, kako je šel razvoj tehničnih pripomočkov za pripravo sladoleda, najprej povejmo, da je avtomat, kakršnega lahko v posodobljeni različici ponekod vidimo še danes, izumila ženska. Nancy Johnson ga je patentirala leta 1846, naprava za izdelavo kremastega sladoleda običajno vaniljevega ali čokoladnega okusa pa je aktualna še po več kot 170 letih. Poleg tega so bili Američani tisti, ki so začeli sladoled proizvajati množično oziroma industrijsko, to je bilo v drugi polovici 19. stoletja. S tem se je pojavila potreba po embalaži, danes ga najpogosteje polnijo v plastične lončke, užitne kornete; prvi sladoled na palčki se je imenoval eskimo bar, prihaja pa prav tako iz Amerike.
