Disleksija je dedna

Disleksija je možgansko oziroma nevrološko pogojeno stanje, ki se primarno kaže kot težave pri branju, pisanju, pravopisu. »Nevroznanstveniki jo pogosto opisujejo kot nevrorazličnost, kar pomeni, da možgani oseb z disleksijo delujejo drugače kot možgani oseb z značilnim razvojem. Disleksija ni odvisna od posameznikovih intelektualnih potencialov ali socialno-ekonomskega statusa, saj se v večini primerov kaže pri ljudeh, ki imajo povprečne ali nadpovprečne intelektualne spodobnosti,« pojasnjuje Blaž Povše, mag. prof. specialne in rehabilitacijske pedagogike, usmerjen v delo z otroki in raziskovanje posebnih in razvojnih učnih težav iz Centra Motus v Ljubljani.

»Pri prepoznavanju in delu z osebo z disleksijo je pomembno izhajati iz posameznikovih močnih področij. Treba je poudariti, da so vidni znaki disleksije – težave pri branju in pisanju – le vrh ledene gore, vzroki pa ležijo v delovanju kognitivnih in metakognitivnih procesov, ki potekajo v možganih. Za osebe z disleksijo in drugimi specifičnimi učnimi težavami je značilno, da imajo šibkejši delovni spomin, težave na področju glasovnega zavedanja, hitrosti obdelovanja in priklica informacij, avtomatizacije veščin, izvršilnih funkcij, kot so načrtovanje dela, organizacija ...«
 

Zgodnja obravnava

Disleksija se pogosto kaže v kombinaciji z drugimi težavami, kot je disgrafija, nadaljuje sogovornik: »Za disgrafijo je značilno, da imajo otroci težave na področju grafomotorike ter zapisa svoji misli. Če gre samo za disgrafijo, se težave pojavljajo na področju pisanja, na področju branja pa ni opaznih pomembnih težav. Kar zadeva disleksijo, se začne zaradi primanjkljajev pogosto že v prvih letih osnovne šole kazati nižja samopodoba, saj se učenci primerjajo z vrstniki, ki v večini hitreje napredujejo.«
Vzrokov za pojav disleksije je lahko več, dejstvo pa je, da ni posledica poškodbe ali okvare, gre za način delovanja posameznikovih možganov. »Raziskave kažejo, da je genetsko pogojena – če ima en od staršev ali celo oba disleksijo, obstaja velika verjetnost, da jo bo imel tudi otrok,« pojasnjuje Povše.

Tudi pri disleksiji velja, da je zgodnja obravnava najučinkovitejša, poudarja sogovornik: »To pomeni prepoznavanje rizičnih otrok v predšolskem obdobju ter nudenje ustrezne pomoči, še preden se znaki izraziteje pokažejo v šoli. Da gre lahko za disleksijo, pomislimo, ko otrok ne prepozna in ne tvori rim, si ne zapomni smeri listanja knjižice, ne pokaže zanimanja za zgodbe, ob poslušanju težko sedi pri miru, opazni so šibko slušno razločevanje in prepoznavanje, šibko fonološko zavedanje, šibka motorika, počasnejši govorni razvoj, nerazločen govor. Otrok ima težave z oblačenjem, zavezovanjem vezalk in zapenjanjem gumbov, težje razume sestavljena navodila, težje sledi in ohranja ritem, težje si zapomni imena barv, črke in številke, zamenjuje imena predmetov. Če težave vztrajajo dlje, se je smiselno pogovoriti s strokovnjakom.«
 

Timsko sodelovanje

Otroka je treba obravnavati celostno, ključno je timsko sodelovanje z ustrezno izmenjavo informacij med udeleženci: »Starši, pedagogi, strokovnjaki: vsi morajo biti del procesa. Starši otroka poznajo iz družinskega okolja, učitelj ga spremlja prek celotnega procesa izobraževanja, specialni pedagogi pa imajo specifična znanja. Trajanje in pogostost srečanj pri strokovnjaku sta odvisna od posameznika, saj je odvisno od izrazitosti pojavljajočih se težav. Pomembno je, da se strategije in načini dela ter vaje za spodbujanje šibkih področij uporabljajo doma in v šoli, saj je tako obravnava kontinuirana ter intenzivnejša. Disleksija ni bolezen, torej je ne moremo zdraviti. Je stanje delovanja možganov, ki posameznika spremlja vse življenje. Nimamo čarobne palice, s katero bi jo lahko odstranili, lahko pa otroku z disleksijo omogočimo ustrezne prilagoditve in podporne treninge, ki zmanjšajo težave ter krepijo močna podporna področja.«


K sreči je predsodkov o disleksiji in drugih specifičnih učnih ovirah čedalje manj, javnost je vse bolj ozaveščena, kljub temu pa učiteljem še vedno primanjkuje orodij in znanja za ustrezno odzivanje na težave. »Zato je pomembno, da timsko sodelujemo ter delimo svoje znanje, saj le tako lahko dosežemo resnično korist za otroka,« sklene sogovornik.