Čas dvorjenja in skupno življenje

Spoznala sta se in takoj začutila neko povezanost. Povezanosti med dvema so različne. Lahko gre za strast, ki kot magnet vleče dva skupaj, in včasih se zdi, kot da je ta sila močnejša od gravitacije. Morda gre za temeljno domačnost, zaradi katere se ob nekom počutimo varne, saj diha na naš način in nam prinaša mir, ljubezen in tiho globoko srečo. Lahko gre za intelektualno prepletenost, ko se med pogovorom vidi, da se dva slišita, razumeta, drug drugemu odkrivata skrivnosti in širita razumevanje. Včasih nas poveže le eno od navedenega, drugič dvoje, redko vse troje. Takrat se v nas nekaj zgodi. Začutimo, da je to naše sorodno bitje. Ta začetna prepletenost nas vodi v neverjetne premike in učenje, odpira srce, nas budi in rine, da počnemo stvari, ki jih pred tem nismo, nas potisne v nova izkustva. Vse dokler si dvorimo in med nami teče energija, a še nismo vrženi v skupno življenje, nas ta izkušnja spreminja, hrani in nadgrajuje.

Skupno življenje

Že v prvih mesecih skupnega življenja, ko se dva nimata kam umakniti in sta v takih in drugačnih situacijah prisiljena sodelovati, skočijo na plan naše mame, očetje, babice in dedki ter nezavedno vodijo naše odnose. Naenkrat se znajdeš v sporu, in le če si dovolj prodoren, vidiš, da je nesmiseln. Partnerju očitaš, da je tak, kot je. Se pri tem sploh zavedamo, kaj počnemo? Ljubezen je sprejemanje. Preden začnemo živeti skupaj, je nujno, da se toliko spoznamo, da znamo predvideti, ali bo ta oseba prava za nas ali ne. Vzemimo si čas, preden se odločimo za določeno osebo in dolgotrajni odnos, ter se spoznavajmo. Ali ima človek osnovno, kar potrebujemo v odnosu? Ali potrebujemo stabilnega partnerja, ki nam bo dal občutek varnosti? Partnerja, s katerim se je mogoče pogovoriti in nam daje veliko prostora za naše strasti, hobije, otroke? Nam je pomembno, da imamo tudi spolno osrečujoč odnos? Brez česa v partnerstvu ne bomo mogli živeti?

Na vsa ta vprašanja si lahko odgovorimo, ko poznamo sebe in svoje potrebe; šele nato ustvarimo partnerstvo, v katerem so zadovoljene. Vse drugo se je mogoče dogovoriti, predvsem pa marsikaj niti ni naša stvar. Človek je, kar je, ima svoj ritem, naravo, navade, toda če dobimo, kar je za nas bistveno, se ne moremo oklepati vsake malenkosti ali drugačnosti in zahtevati, da je nekaj, kar ni. Bolj gre za to, da sta pri pomembnih stvareh kompatibilna.

Vsak ima svoj značaj

Ko začnemo skupno življenje, začenjamo z očitki, denimo: Svojim otrokom ne znaš postavljati meja; Preveč si podrejen; Preveč si škrt. To ni naša stvar, ki jo lahko sodimo. Partner ima pravico do svoje narave kot vi do svoje. Nihče ni popoln, in če partnerju vzamemo značaj, mu vzamemo, kar je. Bijmo samo tiste bitke, ki so res pomembne.
Raziskovala sem življenje dveh slavnih parov, ki sta me navdihovala z lepim odnosom – Emily Blunt in njen partner ter Ryan Reynolds in njegova partnerica –, in ugotovila, da sta oba naredila nekaj modrega. Na začetku odnosa sta šla na zakonsko svetovanje. Namesto da bi na svoj odnos prenašali nezadovoljstvo svojih mam, babic, očetov in dedkov, so se odločili postaviti zdrave temelje, predelati nezavedne komponente in stopiti na skupno pot, pripravljeni na ovire.

Tudi jaz sem se v novem odnosu po selitvi v skupni dom soočala z bolečino, dramo in trpljenjem. Toda ravno to me je prebudilo in me streslo, da sem budna. Budna partnerju dopuščam njegov značaj, se veliko šalim o njem in on o meni na to temo, toda brez jeze in napetosti, hotenja in strahu. Lahkotno in igrivo, toliko, da si priznava, da vidiva drug drugega, in si pustiva biti. V mislim mu tisočkrat rečem: »Nič ti ni treba biti zame, bodi, kar si, in dokler imava skupno pot, bova skupaj, podpora drug drugemu, ko je to mogoče, vsekakor ni najin namen, da rušiva drug drugega.« In vsakič znova spoznavam, da drugi, ko mu pustiš biti, kar je, ko ga sprejmeš, čeprav vidiš njegove sence, cveti, se razvija, raste in postaja svoja najboljša različica.