Osem stavkov, ki jih morate povedati staršem, preden bo prepozno

Ena največjih sreč v življenju je odraščati s starši, ki nas imajo radi bolj kot kar koli drugega na tem svetu, s starši, ki bodo za nas storili vse in nam želijo le najboljše. Če vam je življenje naklonilo ta blagoslov, potem je edino prav, da jim poveste teh osem stavkov, preden bo morda prepozno.
 

Vsak dan mislim na vaju

Tudi ko sem najbolj zaposlen in ko sem v kaosu, sta vedno nekje v mojih mislih. Morda se včasih zdi, da se ne trudim dovolj, da bi ostal v stiku z vama, a vedita, da vedno mislim na vaju.

Resnično cenim vse, kar sta storila zame

Vem, da vama tega ne povem dovolj pogosto, vendar sem resnično hvaležen za vse, kar sta storila zame. Niti najmanjše podrobnosti niso ostale neopažene in nikoli se ne pozabim zahvaliti zanje, tudi če vama tega osebno ne povem. Iz srca cenim vsako vajino dejanje dobrote, ker vem, da me imata rada bolj kot vse na svetu.

Rad vaju imam

Vesel sem, da sta tukaj z mano ter da podpirata moje odločitve in želje. In ko vaju ne bo več, mi bosta še vedno dajala moč, da grem naprej. Rad vaju imam in tega nikoli ne pozabita.

Vem, koliko sta žrtvovala zame

In vem, da so bile te žrtve včasih zelo težke. Imeti otroka pomeni, da njegove potrebe postaviš pred svoje in se vedno odločiš za tisto, kar je najboljše za otroka. Prosim, nikoli ne dvomita, da ne cenim vajinega žrtvovanja, da bi lahko imel jaz boljše življenje.

Zaradi vaju sem boljša oseba

Zahvaljujem se vama, ker ste takšen, kakršen sem: imam močno voljo in strast. Vidva sta sila, na katero lahko računam. Naučila sta me, kako ljubiti, kako se boriti in kako verjeti vase. Če bi imel druge starše, danes ne bi bil takšen, kot sem. Vem, da se zavedata, da vaju imam rad in da vaju spoštujem kot starša. Želim pa, da vesta, kako zelo vaju cenim kot človeka, kot državljana sveta. Vidva sta vzor, ki ga najbolj posnemam. Vidva sta moji duhovni vodji in moja junaka.

Pogrešam vaju

Dejstvo, da živimo ločeno drug od drugega, me včasih boli in žalosti. Ves čas pogrešam svoj dom in včasih pomislim, kakšno bi bilo moje življenje, če bi živel bližje domu. Pogrešam vaju, a tudi razumem, da želita, da sledim svojim sanjam in si ustvarim svoje življenje.

Včasih imam nočne more, da sem vaju izgubil

Vem, da se moram soočiti s kruto resnico, da ne bosta večno z mano in da bom nekega dne moral živeti brez vaju. Ko bosta odšla, vedita, da bo otrok, ki sta ga vzgojila, dovolj močan, da se premakne naprej, vendar nikoli več ne bo ista oseba. 

Vajina smrt ne bo slovo

In ko vaju enkrat več ne bo, bosta še vedno z mano. Na to se moram pogosto opomniti. Morda ne bosta prisotna fizično, vendar boste še naprej živela v mojem srcu. To je moja mala tolažba, kajti tisti, ki jih imamo radi, nas nikoli zares ne zapustijo.