Zmajarji postavili Guinnessov rekord

Med 8. in 14. januarjem je v Indiji potekal eden najbolj norih, zabavnih in pisanih festivalov, kar jih je, največji v spuščanju zmajev na svetu, IKF Gudžarat. Vsako leto privabi na stotine zmajarjev z vsega sveta, ki ves teden v nebo spuščajo svoje leteče skulpture na vrvicah. Na posebno povabilo organizatorja so se ga letos ponovno udeležili tudi člani zmajskega društva KAP Jasa, Gregor Mramor, Ivor Bogunić in Saša Iskrić, ter uspešno predstavili slovensko kulturo izdelovanja in spuščanja zmajev.

Sašo Iskrića in Gregorja Mramorja je gostil generalni državni tožilec Gudžarata.

»Zmajski festival IKF Gudžarat, svetovno prvenstvo v spuščanju zmajev, je zvrhan najrazličnejših dogodivščin, ki se zgodijo prismuknjenim ljudem. Kdo normalen pa bi šel na drugi konec sveta samo za to, da bi en teden po Indiji spuščal zmaje?« se je po vrnitvi iz te države smeje spraševal Saša Iskrić.

Na častni tribuni tudi slovenska veleposlanica

IKF Gudžarat se vedno začne spektakularno, z bogatim kulturnim programom ter neskončnimi govori politikov in mimohodom držav udeleženk. Letos Indija predseduje organizaciji G20, zato je bilo število pomembnih gostov na VIP-tribuni še večje kot po navadi – in med njimi na častnem mestu tudi njena ekscelenca, veleposlanica Republike Slovenije v Indiji Mateja Vodeb Ghosh.

Tudi veleposlanica je zgrabila vrvico.

»Po slovesnem odprtju se nam je veleposlanica pridružila na letalnem polju, in ni trajalo dolgo, da je dobila vrvico v roke in krmarila zmaja po polnem nebu,« dodaja Iskrić. »In to ravno v pravem trenutku: organizatorji festivala so ciljali na Guinnessov svetovni rekord – največ držav, katerih predstavniki na enem mestu hkrati spuščajo zmaje. Zmaji 68 držav sveta, med njimi tudi slovenski, so poleteli v nebo in Guinnessov rekord je gladko padel. Tako se lahko Slovenci pohvalimo s še enim svetovnim dosežkom!«

Človeška ribica tudi leti.

Štirje trilobiti nad slano puščavo.

IKF Gudžarat se dogaja v mestu Ahmedabad in drugih krajih zvezne države Gudžarat. »Slovenci smo se skupaj z Libanonci, Malezijci, Poljaki, Mehičani, Filipinci, Maročani, Izraelci, Indonezijci, Litvanci, Indijci in Mavricijčani natlačili v tri avtobuse in šli na pot,« je povedal ljubljanski zmajar. »Z zmaji smo prekrižarili Gudžarat od svetega mesta Dvarka z enim najpomembnejših in največjih hindujskih templjev, do Somnatha, Radžkota in ogromne in spektakularne slane puščave Rann of Kutch. Vsakič so nas gostoljubno sprejeli in pogostili, nam na čelo narisali piko, mi pa smo jim z zmaji vseh možnih oblik, barv in velikosti obarvali nebo, v veliko veselje tako otrok kot odraslih.«

Vzpnejo se na strehe

Zmaji so v Indiji in še posebno v Gudžaratu resna zadeva. Teden norega spuščanja zmajev se izteče v veliki praznik Makar Sankranti oziroma Utaradžan, ki zaznamuje prehod sonca iz ozvezdja strelca v kozoroga. Iskrić pove, da se na ta sveti dan Gudžaratčanom resno utrga. Povzpnejo se na ravne strehe starega dela Ahmedabada – prečudovito mesto je del Unescove svetovne dediščine – in spuščajo majhne pisane bojne zmaje, imenovane patang, v takih količinah, da naredijo enega najbolj norih, spektakularnih, neverjetnih prizorov na svetu.

Nad Somnathom.

»Po nebu nad mestom pleše dobesedno na milijone zmajev,« opisuje Iskrić. »Brez pretiravanja: v tednu pred praznikom se v šestmilijonskem Ahmedabadu, sedmem največjem mestu Indije, proda med 30 in 50 milijoni papirnatih zmajčkov in kakih 500 tisoč kilometrov posebne rezilne vrvice, imenovane manjha. Ko stojite na strehi, vam pogled v katerokoli smer zadene v zmaje. Mojstri jih vodijo sem in tja po nebu in iščejo priložnost, da bi s svojo vrvico odrezali vrvico drugemu; ko jim uspe, čez strehe Ahmedabada zagrmi krik kai po che!, kar pomeni, padel je.«

Ogromen zmaj bol na letalnem polju.

Upravljanje bojnih zmajev je zahtevna veščina, ki je ljubljanski ljubitelji spuščanja zmajev še niso povsem obvladali: »S strehe hiše državnega tožilca Gudžarata, ki nas je gostil to prekrasno popoldne, smo spustili kakih deset zmajčkov, pa so nam vse po hitrem postopku odrezali – le Gregorju je enkrat uspelo ujeti pravi gib, zmajček z druge strehe je obstal in začel počasi padati, mi pa smo se drli: Kai po che! Kai po che!«

Uradna potrditev svetovnega rekorda.

Zmajski festival ni samo spuščanje zmajev, je ob koncu povedal Saša Iskrić: »Je druženje s starimi prijatelji, srečevanje čudovitih in povsem zmešanih ljudi z vsega sveta, je smeh in zabava, spektakularno potovanje, spoznavanje dežele, čudnih in prelepih krajev, je zdravilo za telo in dušo. Bilo je naporno, a bi takoj šli še enkrat na isto pot. Čez leto se zagotovo vrnemo – do takrat pa si bomo strast tešili s spuščanjem zmajev doma in morda tudi na mednarodnem zmajskem festivalu, ki ga gosti naša država!«