NEMČIJA
Težave s priseljenci, ki se ne prilagodijo razvitim družbam
Starajoča se nemška družba potrebuje 400.000 priseljencev na leto, a skoraj milijon beguncev še vedno živi od socialne pomoči, več kot 180.000 je brezposelnih.
Odpri galerijo
Zakon o priseljevanju bi lahko olajšal hud pritisk na iskanje azila v Nemčiji in hkrati pomagal gospodarstvu, a bodo morali iskalci zaposlitve tudi sami ustrezati njegovim zahtevam. FOTO: Shutterstock
Težav, ki jih je begunska kriza po letu 2015 povzročila Nemčiji, ni mogoče podcenjevati. Na tretje mesto v bundestagu in na položaj največje opozicijske stranke se je tako rekoč iz nič povzpela nacionalistična Alternativa za Nemčijo, vrsta slabih volilnih rezultatov je dolgoletno kanclerko Angelo Merkel pripeljala k odstopu z vodilnega položaja v CDU. Njen razvpiti »zmogli bomo!« pa zdaj dobiva presenetljive zagovornike, saj celo predsednik združenja delodajalcev verjame, da se bo uresničil.
Ingo Kramer iz Združenja nemških delodajalcev navaja, da integracija beguncev poteka bolje od pričakovane, še sam je presenečen, kako hitro se vključujejo v nemško gospodarstvo kot zaposleni ali udeleženci poklicnega izobraževanja. V časopisu Augsburger Allgemeine navaja, da že štiristo tisoč migrantov iz zadnjega begunskega vala dela ali se uči za delo. Na dobro organiziranih tečajih so se naučili nemščine in so zdaj sposobni za delovna mesta s socialnim zavarovanjem. Mnogi od teh so že stebri nemškega gospodarstva, meni Kramer.
Kritiki pa navajajo, da skoraj milijon beguncev še vedno živi od socialne pomoči, več kot 180.000 je brezposelnih, tisti, ki so zaposleni, pa še vedno opravljajo dela, pri katerih ni potrebno dobro znanje nemščine, mnogi le za določen čas. V javnosti bolj odmevajo tudi tisti, ki se niso integrirali in povzročajo težave. Nemčija se je morala soočiti s številnimi primeri morilcev, posiljevalcev in celo teroristov med nedavnimi prišleki, o Tunizijcu Anisu Amriju, ki je pred dvema letoma na berlinski božični tržnici z ukradenim tovornjakom ubil dvanajst ljudi, zdaj italijanski preiskovalci sumijo, da je bil član islamistične teroristične celice.
Podjetja bi rada zaposlovala
Hkrati pa hitro starajoča se nemška družba po zadnjih ocenah potrebuje 400.000 priseljencev na leto, računajo pri strokovnem svetu nemških ustanov, ki se ukvarjajo z migracijami SVR. Novi zakon o priseljevanju, ki je v pripravi, bo tudi po njihovem prepričanju pomembno olajšal regularno priseljevanje usposobljene delovne sile tudi iz držav nečlanic Evropske unije. Strokovnjaki podpirajo takšen trend. Pri Sachverständigenrat deutscher Stiftungen für Migration, ki ga podpirajo ustanove, kot Volkswagen, Bertelsmann, Bosch in druge, zagovarjajo tudi priseljevanje manj kvalificirane delovne sile od visokošolsko izobraženih in poklicno izučenih iz tretjih držav, ki so jim že v minulih letih odpirali vrata na delo v Nemčijo.
Pri tem se še posebej izkazuje liberalizacija priseljevanja za delo sposobnih iz držav Zahodnega Balkana, Albanije, Bosne in Hercegovine, Kosova, Makedonije, Črne gore in Srbije, potem ko so leta 2015 neregularne migrante iz teh držav najprej poslali nazaj domov. A so jim že leta 2016 ponudili možnost delovnih vizumov, in ta program se je izkazal za zelo uspešnega. Prelom za tiste iz drugih delov sveta zdaj napovedujejo s pripravljanjem novega zakona o priseljevanju. Od prosilcev iz držav, ki niso članice Evropske unije, bodo zahtevali predvideno usposobljenost za delovna mesta in zadovoljujoče znanje nemščine, če bodo izpolnjevali te zahteve, pa naj bi bilo inženirjem, pekom, negovalcem in drugim deficitarnim poklicem dovoljeno za določen čas ostati v državi tudi brez dogovorjene zaposlitve. Pri teh naj bi odpadlo tudi dokazilo, da noben Nemec ne želi opravljati takšnega dela, zmanjšati pa hočejo tudi ovire za druge iskalce zaposlitve. Vse podrobnosti še niso dogovorjene, prav tako ne rešitev problema izučenih migrantov, ki so jim zavrnili pravico do azila. Po dosedanjih pravilih se morajo ti vrniti v svoje domovine, pa čeprav bi jih mnoga podjetja rada zaposlovala.
Zakon o priseljevanju bi lahko olajšal hud pritisk na iskanje azila v Nemčiji in hkrati pomagal gospodarstvu, a bodo morali iskalci zaposlitve tudi sami odgovarjati njegovim zahtevam. Od 1,2 milijona nezasedenih delovnih mest v letu 2017 sta jih več kot dve tretjini zahtevali kvalificiranost, po drugi strani pa jih kar polovica od uradno prijavljenih brezposelnih ni imela poklicne ali kakšne druge izobrazbe. Tudi priseljencem med njimi grozi pristanek pri socialni pomoči in s tem obremenjevanje davkoplačevalcev, ki se lahko maščujejo s podporo nacionalistom. Kritiki opozarjajo tudi na možnosti zlorabe – po ponesrečenem iskanju dela bi tujci lahko zahtevali azil.
Med vročo razpravo o zakonu o priseljevanju, ki še poteka, se zato mnogi zavzemajo za zgled Kanade, ki priseljence sprejema v skladu s potrebami družbe in gospodarstva. Tudi nemški zeleni predlagajo točke za kvalifikacije, znanje jezika ali izkušnje v EU ali Švici, da bi iskalci z manjšo verjetnostjo pristali na grbi socialne pomoči in bolj verjetno postali ustvarjalni člani nemške družbe. Predlagajo, naj bi tem dovolili enoletno bivanje v državi za iskanje najprimernejše zaposlitve, medtem pa bi jim bilo dovoljeno opravljati druge zaposlitve.
Starši ne znajo ali nočejo pomagati
Kljub prepirom o integraciji beguncev si gospodarstveniki še naprej prizadevajo za lažji prihod najperspektivnejših iskalcev zaposlitve in nekaterim se celo prevlada mladih moških v zadnjem begunskem valu presenetljivo kaže kot prednost. »Tisti, ki pridejo kot otroci ali mladostniki, imajo boljše možnosti na trgu delovne sile,« je predsednik združenja delodajalcev povedal za bavarski časopis. Pri Zvezni agenciji za delo so že oktobra navajali dobro integracijo številnih migrantov iz Afganistana, Eritreje, Irana, Iraka, Nigerije, Pakistana, Somalije in Sirije, ki predstavljajo dve tretjini prišlekov iz zadnjih treh let, pa čeprav tudi navajajo, da številni od njih pristajajo pri tako imenovanih mini službah, ki jih pogosto prevzemajo ljudje z nižjo izobrazbo.
Pomaga, da so nemške zvezne in deželne oblasti že zelo kmalu organizirale tečaje jezika in integracije, ki se jih morajo udeleževati vsi upravičeni do azila in na katerih jih seznanjajo tudi z nemškimi in zahodnimi vrednotami. Vsaj zahodne nemške dežele so namreč že ob tako imenovanem gastarbajterskem valu iz dvajsetega stoletja videle nevarnosti paralelnih družb, v katerih se brez znanja jezika in z vztrajanjem pri svojem načinu življenja pogosto znajdejo migranti. Pri tem so se »gostujoči delavci« iz južnoevropskih držav v večini dobro vključili v nemško življenje, z islamskimi iz Turčije ali magrebskih držav pa so bile pogosto večje težave. Ali natančneje, težave so bile pogosto z drugo ali zdaj celo s tretjo generacijo, če jim matere brez znanja nemškega jezika in/ali k tradicionalnemu razumevanju vere in načina življenja zavezani očetje niso znali ali hoteli pomagati pri integraciji.
S teroristom iz Strasbourga posledice ponesrečene integracije pravkar doživlja Francija, podpore teroristu Anisu Amriju, ki je pred dvema letoma pretresel Nemčijo, pa so obtoženi tudi nekateri islamisti z nemškim državljanstvom. Tudi zaradi takšnih primerov mnogi Nemci ne žalujejo preveč zaradi presenetljivo omejenega priseljevanja bližnjih sorodnikov tistih iskalcev azila, ki jim je zdaj dovoljeno priti v Nemčijo. Gre za očete, matere in mladoletne brate in sestre mladoletnih priseljencev s subsidiarno zaščito, ki niso osebno cilji preganjanja, ampak prihajajo z vojnih območij. Zakonodaja že od avgusta dovoljuje priseljevanje tisoč bližnjih sorodnikov na mesec, do novembra pa jih je kljub temu prišlo le nekaj več kot 1500, v večini iz Sirije. Čeprav levičarske politične stranke verjamejo, da družine olajšajo vključevanje v nemško družbo, praksa kaže, da jo vsaj tiste iz tradicionalnih islamskih okolij z zastarelim razumevanjem vloge žensk v družbi pogosto otežujejo, še posebej pri dekletih.
Nekatere pa kljub temu skrbijo izračuni, da bo leta 2018 v Nemčiji za azil zaprosilo le 166.000 ljudi, kar je manj celo od meje 180.000, s katero so po dolgih prepirih soglašali koalicijski partnerji. Celo parlamentarni prvak konservativne unije CDU/CSU Ralph Brinkhaus se zdaj zavzema za večjo odprtost do migrantov, »ki imajo enake vrednote kot mi«.
Leta 2015 k resnemu političnemu vprašanju
V intervjuju za časopis Frankfurter Allgemeine Sonntagszeitung je opozoril na številne prebivalce Nemčije s koreninami v drugih državah in celo v svojo stranko povabil tiste z enakimi vrednotami, pa čeprav so ateisti ali pripadniki drugih ver, ne krščanske. »Zadnja ljudska stranka« mora biti po njegovem prepričanju odprta za vse, s tem pa lahko tudi olajšajo integracijo priseljencev in povezanost nemške družbe.
Drugi vplivni krščanski demokrat Armin Laschet meni, da tako glasno poudarjanje migracij med zadnjimi volilnimi kampanjami ni bilo pametno, res pa tudi ministrski predsednik Severnega Porenja - Vestfalije skrbi za pospešeno izganjanje tistih, ki nimajo pravice do azila. Prav v njegovem Kölnu so na silvestrsko noč 2015 divjali nasilni begunci, zaradi česar se je migrantski naval tudi spremenil v prvovrstno politično vprašanje, ki je razdvojilo državo.
barbara.kramzar@delo.si
Ingo Kramer iz Združenja nemških delodajalcev navaja, da integracija beguncev poteka bolje od pričakovane, še sam je presenečen, kako hitro se vključujejo v nemško gospodarstvo kot zaposleni ali udeleženci poklicnega izobraževanja. V časopisu Augsburger Allgemeine navaja, da že štiristo tisoč migrantov iz zadnjega begunskega vala dela ali se uči za delo. Na dobro organiziranih tečajih so se naučili nemščine in so zdaj sposobni za delovna mesta s socialnim zavarovanjem. Mnogi od teh so že stebri nemškega gospodarstva, meni Kramer.
Kritiki pa navajajo, da skoraj milijon beguncev še vedno živi od socialne pomoči, več kot 180.000 je brezposelnih, tisti, ki so zaposleni, pa še vedno opravljajo dela, pri katerih ni potrebno dobro znanje nemščine, mnogi le za določen čas. V javnosti bolj odmevajo tudi tisti, ki se niso integrirali in povzročajo težave. Nemčija se je morala soočiti s številnimi primeri morilcev, posiljevalcev in celo teroristov med nedavnimi prišleki, o Tunizijcu Anisu Amriju, ki je pred dvema letoma na berlinski božični tržnici z ukradenim tovornjakom ubil dvanajst ljudi, zdaj italijanski preiskovalci sumijo, da je bil član islamistične teroristične celice.
Podjetja bi rada zaposlovala
Hkrati pa hitro starajoča se nemška družba po zadnjih ocenah potrebuje 400.000 priseljencev na leto, računajo pri strokovnem svetu nemških ustanov, ki se ukvarjajo z migracijami SVR. Novi zakon o priseljevanju, ki je v pripravi, bo tudi po njihovem prepričanju pomembno olajšal regularno priseljevanje usposobljene delovne sile tudi iz držav nečlanic Evropske unije. Strokovnjaki podpirajo takšen trend. Pri Sachverständigenrat deutscher Stiftungen für Migration, ki ga podpirajo ustanove, kot Volkswagen, Bertelsmann, Bosch in druge, zagovarjajo tudi priseljevanje manj kvalificirane delovne sile od visokošolsko izobraženih in poklicno izučenih iz tretjih držav, ki so jim že v minulih letih odpirali vrata na delo v Nemčijo.
Pri tem se še posebej izkazuje liberalizacija priseljevanja za delo sposobnih iz držav Zahodnega Balkana, Albanije, Bosne in Hercegovine, Kosova, Makedonije, Črne gore in Srbije, potem ko so leta 2015 neregularne migrante iz teh držav najprej poslali nazaj domov. A so jim že leta 2016 ponudili možnost delovnih vizumov, in ta program se je izkazal za zelo uspešnega. Prelom za tiste iz drugih delov sveta zdaj napovedujejo s pripravljanjem novega zakona o priseljevanju. Od prosilcev iz držav, ki niso članice Evropske unije, bodo zahtevali predvideno usposobljenost za delovna mesta in zadovoljujoče znanje nemščine, če bodo izpolnjevali te zahteve, pa naj bi bilo inženirjem, pekom, negovalcem in drugim deficitarnim poklicem dovoljeno za določen čas ostati v državi tudi brez dogovorjene zaposlitve. Pri teh naj bi odpadlo tudi dokazilo, da noben Nemec ne želi opravljati takšnega dela, zmanjšati pa hočejo tudi ovire za druge iskalce zaposlitve. Vse podrobnosti še niso dogovorjene, prav tako ne rešitev problema izučenih migrantov, ki so jim zavrnili pravico do azila. Po dosedanjih pravilih se morajo ti vrniti v svoje domovine, pa čeprav bi jih mnoga podjetja rada zaposlovala.
Zakon o priseljevanju bi lahko olajšal hud pritisk na iskanje azila v Nemčiji in hkrati pomagal gospodarstvu, a bodo morali iskalci zaposlitve tudi sami odgovarjati njegovim zahtevam. Od 1,2 milijona nezasedenih delovnih mest v letu 2017 sta jih več kot dve tretjini zahtevali kvalificiranost, po drugi strani pa jih kar polovica od uradno prijavljenih brezposelnih ni imela poklicne ali kakšne druge izobrazbe. Tudi priseljencem med njimi grozi pristanek pri socialni pomoči in s tem obremenjevanje davkoplačevalcev, ki se lahko maščujejo s podporo nacionalistom. Kritiki opozarjajo tudi na možnosti zlorabe – po ponesrečenem iskanju dela bi tujci lahko zahtevali azil.
Med vročo razpravo o zakonu o priseljevanju, ki še poteka, se zato mnogi zavzemajo za zgled Kanade, ki priseljence sprejema v skladu s potrebami družbe in gospodarstva. Tudi nemški zeleni predlagajo točke za kvalifikacije, znanje jezika ali izkušnje v EU ali Švici, da bi iskalci z manjšo verjetnostjo pristali na grbi socialne pomoči in bolj verjetno postali ustvarjalni člani nemške družbe. Predlagajo, naj bi tem dovolili enoletno bivanje v državi za iskanje najprimernejše zaposlitve, medtem pa bi jim bilo dovoljeno opravljati druge zaposlitve.
Starši ne znajo ali nočejo pomagati
Kljub prepirom o integraciji beguncev si gospodarstveniki še naprej prizadevajo za lažji prihod najperspektivnejših iskalcev zaposlitve in nekaterim se celo prevlada mladih moških v zadnjem begunskem valu presenetljivo kaže kot prednost. »Tisti, ki pridejo kot otroci ali mladostniki, imajo boljše možnosti na trgu delovne sile,« je predsednik združenja delodajalcev povedal za bavarski časopis. Pri Zvezni agenciji za delo so že oktobra navajali dobro integracijo številnih migrantov iz Afganistana, Eritreje, Irana, Iraka, Nigerije, Pakistana, Somalije in Sirije, ki predstavljajo dve tretjini prišlekov iz zadnjih treh let, pa čeprav tudi navajajo, da številni od njih pristajajo pri tako imenovanih mini službah, ki jih pogosto prevzemajo ljudje z nižjo izobrazbo.
Pomaga, da so nemške zvezne in deželne oblasti že zelo kmalu organizirale tečaje jezika in integracije, ki se jih morajo udeleževati vsi upravičeni do azila in na katerih jih seznanjajo tudi z nemškimi in zahodnimi vrednotami. Vsaj zahodne nemške dežele so namreč že ob tako imenovanem gastarbajterskem valu iz dvajsetega stoletja videle nevarnosti paralelnih družb, v katerih se brez znanja jezika in z vztrajanjem pri svojem načinu življenja pogosto znajdejo migranti. Pri tem so se »gostujoči delavci« iz južnoevropskih držav v večini dobro vključili v nemško življenje, z islamskimi iz Turčije ali magrebskih držav pa so bile pogosto večje težave. Ali natančneje, težave so bile pogosto z drugo ali zdaj celo s tretjo generacijo, če jim matere brez znanja nemškega jezika in/ali k tradicionalnemu razumevanju vere in načina življenja zavezani očetje niso znali ali hoteli pomagati pri integraciji.
S teroristom iz Strasbourga posledice ponesrečene integracije pravkar doživlja Francija, podpore teroristu Anisu Amriju, ki je pred dvema letoma pretresel Nemčijo, pa so obtoženi tudi nekateri islamisti z nemškim državljanstvom. Tudi zaradi takšnih primerov mnogi Nemci ne žalujejo preveč zaradi presenetljivo omejenega priseljevanja bližnjih sorodnikov tistih iskalcev azila, ki jim je zdaj dovoljeno priti v Nemčijo. Gre za očete, matere in mladoletne brate in sestre mladoletnih priseljencev s subsidiarno zaščito, ki niso osebno cilji preganjanja, ampak prihajajo z vojnih območij. Zakonodaja že od avgusta dovoljuje priseljevanje tisoč bližnjih sorodnikov na mesec, do novembra pa jih je kljub temu prišlo le nekaj več kot 1500, v večini iz Sirije. Čeprav levičarske politične stranke verjamejo, da družine olajšajo vključevanje v nemško družbo, praksa kaže, da jo vsaj tiste iz tradicionalnih islamskih okolij z zastarelim razumevanjem vloge žensk v družbi pogosto otežujejo, še posebej pri dekletih.
Nekatere pa kljub temu skrbijo izračuni, da bo leta 2018 v Nemčiji za azil zaprosilo le 166.000 ljudi, kar je manj celo od meje 180.000, s katero so po dolgih prepirih soglašali koalicijski partnerji. Celo parlamentarni prvak konservativne unije CDU/CSU Ralph Brinkhaus se zdaj zavzema za večjo odprtost do migrantov, »ki imajo enake vrednote kot mi«.
Leta 2015 k resnemu političnemu vprašanju
V intervjuju za časopis Frankfurter Allgemeine Sonntagszeitung je opozoril na številne prebivalce Nemčije s koreninami v drugih državah in celo v svojo stranko povabil tiste z enakimi vrednotami, pa čeprav so ateisti ali pripadniki drugih ver, ne krščanske. »Zadnja ljudska stranka« mora biti po njegovem prepričanju odprta za vse, s tem pa lahko tudi olajšajo integracijo priseljencev in povezanost nemške družbe.
Drugi vplivni krščanski demokrat Armin Laschet meni, da tako glasno poudarjanje migracij med zadnjimi volilnimi kampanjami ni bilo pametno, res pa tudi ministrski predsednik Severnega Porenja - Vestfalije skrbi za pospešeno izganjanje tistih, ki nimajo pravice do azila. Prav v njegovem Kölnu so na silvestrsko noč 2015 divjali nasilni begunci, zaradi česar se je migrantski naval tudi spremenil v prvovrstno politično vprašanje, ki je razdvojilo državo.
barbara.kramzar@delo.si
