Breztežnost spremeni človeško telo: po rekordnih 371 dneh se je vrnil iz vesolja
Ko se je po rekordnih 371 dneh iz vesolja vrnil Nasin astronavt Frank Rubio, je znanstvenike, predvsem tiste, ki se ukvarjajo z medicino ter vplivom breztežnostnega prostora na naša telesa, najbolj zanimalo, kako se je v času, ki ga je preživel na Mednarodni vesoljski postaji, spremenil njegov organizem.
Informacije bodo še kako koristile prihodnjim daljšim odpravam v vesolje, denimo tistim na Mars, saj bodo astronavti vedeli, kaj jih čaka, se temu bolje prilagodili, inženirji in drugi strokovnjaki pa bodo lahko razvili opremo, ki bi astronavtom pomagala bolj udobno prestati dolgotrajno bivanje v vesolju.
Že zdaj so na vesoljski postaji na voljo uteži in druge naprave, s pomočjo katerih tisti, ki na njej bivajo, krepijo mišice, kar je v breztežnostnem prostoru še kako pomembno, a izkazalo se je, da oprema, ki je trenutno na postaji, ni dovolj, da bi preprečila spremembe ne le na mišičnem tkivu, ampak tudi na kosteh. Astronavti na vesoljski postaji morajo vsak dan dve uri in pol telovaditi in krepiti mišice. Zaradi pomanjkanja sile gravitacije, ki nas na Zemlji vseskozi vleče k tlom, mišična in kostna masa v vesolju hitro izginjata, še pri tistih mišicah, ki nam pomagajo stati pokonci, torej v hrbtu, vratu in nogah, ki v okolju z zmanjšano gravitacijsko močjo hitro propadajo. V samo dveh tednih denimo omenjene mišice izgubijo kar 20 odstotkov moči, na daljših misijah, ki trajajo od tri do šest mesecev, se ta odstotek poveča še za deset.
Ko se astronavti vrnejo na Zemljo, traja kar štiri leta, da si njihove kosti opomorejo.
Spremenjeni možgani
Podobno se zgodi s kostmi. Te vsak mesec, ki ga oseba preživi v vesolju, izgubijo odstotek do dva gostote in moči, kar vodi k pogostejšim zlomom, okrevanje pa je počasnejše. Ko se astronavti vrnejo na Zemljo, traja kar štiri leta, da si njihove kosti opomorejo.
Tisti, ki dlje preživijo v breztežnostnem prostoru, imajo težave tudi z vidom. Na Zemlji denimo gravitacija kri vseskozi vleče proti tlom, srce pa jo nato poganja naokoli in skrbi, da pride do vseh delov telesa, ki jo potrebujejo. V vesolju ni tako. Ker ni ničesar, kar bi kri vleklo navzdol, se ta začne nabirati v glavi veliko bolj, kot je to normalno, nekaj se je nabere tudi za očmi in okrog vidnega živca, zaradi česar se vid spremeni in poslabša, še posebno ostrina, pogosto se spremeni celo oblika zrkla, kar povzroči še dodatne težave, in te se niti po vrnitvi na Zemljo ne izboljšajo.
Ker je način premikanja v vesolju povsem drugačen od tistega na površju Zemlje – astronavti morajo razviti povsem novega, tudi drugačno koordinacijo –, se spremenijo možgani, predvsem predel, zadolžen za motoriko, orientacijo in ravnotežje. Morda najbolj presenetljive pa so spremembe, ki se zgodijo na genskem zapisu, natančneje na delih, ki naše gene varujejo pred poškodbami. Ti z leti slabijo, a slabijo tudi v vesolju, proces pa je še hitrejši po vrnitvi na Zemljo. Zakaj je tako, strokovnjaki še ugotavljajo, za zdaj domnevajo, da na staranje genov v vesolju v največji meri vpliva dolgotrajna izpostavljenost močnemu sevanju, ki mu brez zaščite, ki jo tukaj omogoča atmosfera, ni mogoče ubežati.
371 dni je največ, kolikor je kdo preživel v vesolju.
