Zgradili bodo repliko pozabljenega topa

PIRAN – Ob obali Istre oziroma v severnem delu Jadrana je do začetka 20. stoletja za najrazličnejše namene plula cela vrsta lesenih plovil. Med batanami, pasarami, bragoci, guci, trabakolami in drugimi je bil tako stoletja eno najpogostejših ribiških plovil istrski topo. Ni bil velik in bil je preprost za gradnjo.

Plastika namesto lesa

Danes je tradicionalni topo izginil, saj ga je izrinila plastika. Lahko jih opazimo le še na starih fotografijah in razglednicah Kopra, Izole ter Pirana. Na njih so privezani v mandračih ali med ribarjenjem ob obali in opazni zaradi prepoznavno tipične podobe. Ostanke edinega 10-metrskega z dvema jamboroma je po naših podatkih še moč videti le na suhem v zbirki tradicionalnega ladjedelništva pomorskega muzeja v nekdanjem skladišču soli Monfort v Portorožu.

Topo so izdelovali v dolžino od osem do 12 metrov in običajno je bil opremljen z enim, redkeje z dvema jamboroma. Plovilo ni imelo kobilice in je bilo zato preprostejše za gradnjo in cenejše. Sicer pa o njem kustos omenjene zbirke tradicionalnega ladjedelništva v Monfortu Uroš Hribar pravi: »Njegova osnovna konstrukcijska zasnova je bila preprosta. Premec in krma sta bila izdelana bolj trdno, sredinski del trupa pa je bil preprost za gradnjo. Ker je imel ravno dno brez kobilice, so bila rebra v sredini preprostih oblik in niso bila masivna. Trdnost mu je zagotovilo predvsem veliko reber. Na njegovem premcu in krmi najdemo vrsto detajlov, ki so od tradicionalnih ladjedelcev zahtevali znanje, izkušnje in dobro poznavanje lesa. Bili so v različicah s celotno palubo ali s palubo zgolj na premcu in krmi, redkeje pa tudi povsem brez palube. Jadrovje je bilo trapezno, veliko tudi 40 kvadratnih metrov in ribiške družine so pobarvale jadrovja z živopisnimi družinskimi poslikavami, ki so omogočale prepoznavanje ribičev tudi na večje razdalje.«

Replika do septembra

Čolne tipa topo so poznali tudi v Benetkah, Chioggi in Gradežu, a je bila v primerjavi z njimi istrska različica grajena trdneje. Istrska obala mu namreč pred vremenskimi vplivi ni ponujala tako varnih območij, kot so na primer s kanali povezane lagune na italijanski strani Tržaškega zaliva. Zato je istrski tudi v zgodovini ladjegradenj posebnost.
Če bo šlo vse po načrtih, bo do septembra v skladiščih soli zgrajena replika tega že pozabljenega čolna, ki bo plovna in predvidoma privezana v starem piranskem mandraču. Njegovo gradnjo je napovedal Pomorski muzej Sergeja Mašere Piran, ki je partner v čezmejnem projektu Mala barka 2 oziroma v programu čezmejnega sodelovanja Interreg Slovenija Hrvaška. V okviru razvoja kulturnega in trajnostnega turizma obale slovenskega in hrvaškega obmejnega območja je projekt namenjen pomorski dediščini. Njegova vrednost je nekaj več kot 2,16 milijona evrov, pri čemer se v 85 odstotkih sofinancira iz nepovratnih sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj.

V projektu Mala barka 2, ki je stekel septembra 2016, poleg turistične skupnosti Izola, občin Piran in Izola ter Pomorskega muzeja Sergeja Mašere Piran sodelujejo s hrvaške strani Turistička zajednica Primorsko-goranske županije, TZ Kvarner, Pomorski i povijesni muzej Hrvatskog primorja Rijeka in I Ekomuzej Kuća o batani. Predstavniki vseh so se konec marca zbrali na sestanku upravnega odbora projekta v Piranu.

Gradnja v Monfortu

Ob tej priložnosti je Melita Ravkar iz Primorsko-goranske županije, ki je glavni partner projekta, povedala, da je cilj projekta ohranjanje, zaščita, razvoj in promocija pomorske dediščine obmejnega področja skozi valorizacijo po načelih trajnostnega turizma. Katalogizirati in zaščititi nameravajo pomorsko dediščino, vzpostaviti novo turistično destinacijo in razviti čezmejne kulturno-turistične produkte. Pripravljajo tudi bazo pomorske dediščine in mrežo centrov odličnosti, ustanovitev akademije tradicionalnih pomorskih znanj in veščin ter virtualnega muzeja.

Projekt predvideva obnovo oziroma gradnjo več manjših tradicionalnih lesenih plovil. V Izoli so izdali naročilo za drugo batano, saj so eno, ki bo razstavljena v hiši Morja, kjer po napovedih ta mesec odpirajo prenovljen turističnoinformacijski center, že zgradili. Poleg tega načrtujejo zaščito ladje Biser. Pomorski muzej Sergeja Mašere Piran pa se je lotil že lani napovedane gradnje replike topa. Če bo šlo vse po načrtih, ga bodo splavili v septembru. Kot pojasnjuje direktor muzeja ​Franco Juri, so doslej pripravili tehnično dokumentacijo plovila in objavili javno naročilo za izdelavo. Gradnja se bo predvidoma odvijala do julija v Monfortu, dogajanje pa bo zanimivo za šole, navtike in turiste. Želimo si, da bodo s tem projektom prišli na plan še zadnji mojstri tega starega poklica, pravi Juri.