Zaradi snežnih zametov fička porivali na poročno kosilo (FOTO)
Sedimo v prijetno ogreti kuhinji družinske hiše na Jami, to je na desnem bregu Save, nekako na pol poti med Kranjem in Medvodami. Na štedilniku se kuha kosilo, mi pa ob diamantni poroki v kuhinji, zapolnjenimi s spominki in prikupnimi utrinki iz družinskega življenja, obujamo spomine na šest desetletij oddaljeno preteklost.
Točneje: v mislih sogovornikov je tisti dan, ko sta se poročila tedaj 20-letna Elizabeta in leto mlajši Ferdinand Stenovec. Kako je bilo takrat? »Približno takšen dan je bil, kot je danes,« se v hladno in zasneženo gorenjsko dopoldne ozre zdaj 80-letna Elizabeta, njen mož pa prida: »Snega je bilo veliko več, kake pol metra. Avto z glavne ceste ni mogel priti do naše hiše, pa je bilo treba iti peš od doma.«
Naprej, po glavni cesti do Kranja, pa je že šlo, saj je bila lepo očiščena. Peljali so se z belim fičkom, se poročne vožnje spominja Ferdinand, ki je kot član Moto kluba starodobnikov Kranj velik ljubitelj starih avtomobilov in motorjev: »Civilna in cerkvena poroka sta bili v Kranju, potem smo šli na poročno kosilo na Bled. Pa avto smo morali do tja večkrat porivati, ker so bili snežni zameti.«
Udarniška gradnja hiše
Pri obujanju spominov se mu pridruži žena, ki ji misel na mlade dni večkrat prikliče solze sreče v oči: »Na kosilu smo bili štirje, midva in priči. No, pa še voznik, torej nas je bilo pet.«
Zakonca Stenovec, ki so se jima v zakonu rodili štirje otroci, iskreno pravita, da sta ponosna. Najbolj na otroke, vnuke in pravnuke, ob čemer še ta podatek: vnukov imata osem, pravnukov pa deset. Hkrati sta ponosna na hišo, ki sta jo zgradila tako rekoč iz nič: »Ko sem prišel iz služenja vojaškega roka na Hrvaškem, nisem imel ničesar. Dobesedno ničesar – niti žlice nisva imela. Sosed, ki je bil leto starejši od mene, mi je takrat rekel, da mi proda zemljo, na kateri bom lahko sezidal hišo. Vprašal sem ga, s čim naj jo pa kupim, ko pa imam komaj toliko denarja, kolikor znaša ena sama plača. Pa je rekel, da mu bom že nekako poplačal, saj je bil tudi on ta čas v denarni stiski – ravno je kupil traktor na obroke. Strinjala sva se, da mu za zemljo vsak mesec plačam toliko, kolikor znaša njegov obrok za traktor.« In tako se je počasi začela gradnja družinske hiše, ki se je nadaljevala tako, kot se je to v preteklosti pač delalo: mladi so dopoldne delali v tovarnah ali kje drugje, popoldne pa so se preoblekli v delovna oblačila ter se v družbi sosedov in sorodnikov namenili delat »na bajto«.
Zapriseženi gasilec
To še pojasni Ferdinand z odločno gorenjsko besedo, a hkrati tako zelo ljubeče, da ženi Elizabeti znova zvabi solze v oči: »Toliko, kolikor je moja žena delala med gradnjo hiše, ni delala nobena druga ženska.« Na roko je šlo mladima dvema pri gradnji, ki je potekala pred več kot pol stoletja, tudi to, da sta bila med njunimi sorodniki tesar in zidar, pa je šlo delo pod dobro podkovanim vodstvom takoj lažje od rok.
Medtem ko je Elizabeta delala v Kranju, kjer je med drugim zaposlitev našla v eni najstarejših tukajšnjih gostiln in v znani kranjski tovarni, pa je njenega moža delo poneslo v bližnje Medvode, zaposlen je bil v tovarni lakov in barv Color. »Delal sem v kuhinji, ampak ne taki, kot si vi mislite – tako se je reklo obratu, kjer smo kuhali lake. Čeprav nisem pil, sem velikokrat prišel domov tak, kot da bi bil pijan. Tak sem bil zaradi vdihovanja plinov, zato so mi radi rekli Žvižgovc,« se tistih dni, ko je delo v tovrstnih obratih potekalo brez vsakršne zaščitne opreme, spominja Stenovec.
Strinjala sva se, da mu za zemljo vsak mesec plačam toliko, kolikor znaša njegov obrok za traktor.
Kot razberemo iz njegovih besed, je najbolj ponosen na ženo in družino, potem pa tudi na to, da je že vrsto let gasilec. »Kar 104 leta sem že gasilec,« ob koncu pogovora navrže v šali in pojasni: »Pri domačem gasilskem društvu sem 64 let, vseh 40 let dela v Colorju pa sem bil kot prostovoljec tudi član tovarniškega gasilskega društva.«
