Žad in bron sprva bolj cenili od zlata

LJUBLJANA – V Narodni muzej Slovenije (NMS) je iz daljne Kitajske prispela prav posebna in prestižna razstava Zlato kitajskih cesarjev. Blišč zlatih predmetov iz cesarske zakladnice dinastije Ming, natančneje zbirka Dong Bo Zhai iz obdobja cesarja Wanlija (1563–1620), je po eni strani dokaz mojstrstva tedanje zlatarske obrti, po drugi pa prefinjenega okusa in ekonomske moči znamenitih vladarjev. Ti predmeti le redko zapustijo Kitajsko, v Sloveniji pa so na ogled prvič.


»Zavedamo se velike odgovornosti, a dejstvo, da si predmete iz zbirke Dong Bo Zhai javnost lahko ogleda v Ljubljani, nam je dajalo poguma in moči,« je med drugim povedala mag. Barbara Ravnik.

Tianyou Zhou, direktor Muzeja lepih umetnosti Qujiang v mestu Xi’an, pravi, da je Dong Bo Zhai zasebna zbirka Petra Kwoka, ustanovitelja Muzeja lepih umetnosti Qujiang. Za večino predmetov se zdi, da izvirajo iz iste grobnice, izdelali pa so jih v delavnicah urada cesarskega dvora Yinzuoju, pristojnega za izdelavo nakita in zlatarskih izdelkov. Na razstavi je predstavljenih 145 zlatih predmetov, datirani pa so v leto 1601.
 

Filigranska tehnika

Eksponati so zares osupljivi in celo tako nenavadni, da začnejo obiskovalci ob ogledu šepetati. »Najvišja stopnja zlatarskega mojstrstva je vidna v predmetih, izdelanih v filigranski tehniki, ki je bila prej med zlatarskimi izdelki dinastije Ming razmeroma neznana. Izjemno natančna izdelava kaže na visok družbeni položaj in razkošje lastnikov predmetov. Upodobitve zmajev s petimi kremplji in feniksov razkrivajo povezavo s cesarsko družino. Mogoče je, da so ti predmeti pripadali cesarskemu dvoru ali pa so bili izdelani in podarjeni članu cesarske družine,« je povedala kustosinja dr. Daša Pavlovič.


Zlato ima na Kitajskem torej prav posebno mesto. »V starodavni Kitajski so bile estetske smernice in umetniške stvaritve bolj ali manj neposredno povezane z duhovnostjo,« pravi Pavlovičeva. »Zlata (jin) in srebra (yin) niso povezovali z družbenim položajem in ugledom, pač pa žad in bron, simbola nepodkupljivosti in moči. Prvotno je izraz jin pomenil kovino na splošno, šele pozneje je pridobil današnji pomen besede – zlato. Omenjeni primat duhovnosti torej ni izključeval zanimanja za žlahtne snovi. Žlahtnost zlata so Kitajci začeli ceniti šele pod vplivom severnih nomadskih plemen.


Od 6. stoletja pred našim štetjem pa je postalo bahavi simbol bogastva.«

Dinastijo Ming je ustoličil Zhu Yuanzhang (1328–1398) leta 1368 in si izbral cesarsko ime Hongwu, vladal pa je med letoma 1368 in 1398. Zavladal je nad takrat največjim, najbogatejšim in najgosteje naseljenim imperijem. Za prestolnico je razglasil Nanjing, a jo je tretji cesar dinastije Ming, Yongle (1403–1424), leta 1421 preselil v Peking. Tam je bila zgrajena tudi nova cesarska palača, imenovana Prepovedano mesto.
 

Evnuhi prevzeli oblast

Ming – v kitajščini pomeni svetel, bleščeč – je bilo primerno ime dinastije, katere 276-letno vladavino so zaznamovali stabilnost, gospodarska moč in velik razcvet umetnosti, kulture, raziskovanja in tehnologije. »Obdobje pozne dinastije Ming (od sredine 16. stoletja do njenega propada) so zaznamovali šibki cesarji, pasivnost, slaba administracija, dekadenca in korupcija,« je še povedala dr. Daša Pavlovič.


»V prvih letih vladavine cesarja Wanlija je bila država, dokler jo je še vodil glavni cesarski uradnik Zhang Juzheng, v razcvetu. Ko pa je cesarjev politični oče umrl, so evnuhi prevzeli oblast in cesarjevo zanimanje za vladarske posle se je hitro zmanjšalo. Finančno je država propadala, predvsem zaradi Wanlijevega razsipnega vlaganja v gradnjo, razkošnih praznovanj in razvajanja pomembnejših družinskih članov z dragimi darili. Kljub temu je cesarstvo še vedno živelo v precejšnjem obilju.«


Cesarski mavzolej, imenovan Dingling (grobnica stabilnosti), kjer so pokopani cesar Wanli, cesarica Xiao Duanxian in cesarjeva priležnica Xiaojing, je od pokopa ostal neoskrunjen. To je edina raziskana cesarska grobnica. Raziskave so potekale med letoma 1956 in 1958. Mavzolej so začeli graditi leta 1584 in ga dokončali leta 1590. Za to podzemno palačo, ki meri 87,34 m v dolžino in 47,28 m v širino ter obsega 1195 kvadratnih metrov, je moral cesar odšteti dveletno vsoto davčnih pristojbin celotnega cesarstva.


Vsebina mavzoleja je razkrila bogastvo umetnosti cesarske zlatarske obrti ter razkošja in bohotnosti. Poleg štirih dragocenih kron cesarice je bilo v grobnici 2648 predmetov, od teh 289 zlatih in 271 srebrnih. Vse odlikujejo izjemno natančna izdelava, bogato okrasje z dragimi kamni in eksotična razkošnost, ki jo je plemstvo zelo cenilo.