GORSKA REŠEVALKA LETALKA
Veronikin triletni sin že rešuje s helikopterjem
Zdravnica Veronika Rupnik je gorska reševalka letalka. S partnerjem gresta večkrat na intervencijo kar skupaj z otrokom.
Odpri galerijo
Včasih pri reševalni akciji sodeluje tudi njen sin. FOTOGRAFIJI: osebni arhiv
Zdravnica Veronika Rupnik iz Ajdovščine je ena redkih žensk v pretežno moški družbi gorskih reševalcev Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS). 34-letna mamica dveh majhnih otrok je zaposlena polovično v ambulanti družinske medicine in polovično na urgenci v Zdravstvenem domu Ajdovščina, med prostovoljce, ki v svojem prostem času rešujejo življenja v gorah, pa je vstopila leta 2013, ko je bila še študentka medicine.
Postopoma je od gorske reševalke pripravnice postala zdravnica letalka in je ena od petih aktivnih zdravnic, ki so usposobljene za helikoptersko reševanje. Ob vsem tem ji ostane še čas za plezanje, gorski tek in turno smučanje, najpogosteje s svojim partnerjem Anžetom Šenkom, prav tako alpinistom in gorskim reševalcem ter maratoncem, turnim smučarjem in gorskim tekačem z Jezerskega.
Izpiti med porodniško
Veroniko, ki je izpit za reševalko letalko naredila med prvim porodniškim dopustom pred tremi leti, smo v ponedeljek ujeli po telefonu ravno med redno letno spomladansko vajo helikopterskega reševanja v Završnici, kjer so ves dan vadili manevre helikopterskega reševanja. Povedala nam je, da se ji ravno izteka njen drugi porodniški dopust in da se je v tem času sicer povsem posvetila družini, vendar pa izobraževanja za delo pri GRZS ni mogla izpustiti.
»Ja, res je pestro, še posebno poleti, ko poleg službe gorski reševalci še dežuramo na letališču Brnik. Poleg tega sem razpeta med svoje domače območje Gorske reševalne službe (GRS) Ljubljana, postaja Postojna, in med območje GRS Jezersko, saj Anže prihaja od tam in je tudi gorski reševalec. Po navadi se izmenjujeva, se je pa že zgodilo, da smo šli kar vsi trije s sinom in ga je nato prevzela žena gorskega reševalca ter popazila nanj,« pripoveduje.
Kako vendar vse to zmore? Od kod ji neizmerna energija? »To, kar počneš, moraš imeti preprosto rad in ne smeš razmišljati o tem kot o hudi obremenitvi. Jaz se pri tej dejavnosti in v tej druščini izjemno dobro počutim. Zdi se mi, da vse, kar damo, dobimo nazaj. Pomembno je tudi, da imamo podporo vse družine, in jaz jo imam. Ne samo Anže, tudi vsi njegovi so gorski reševalci.«
Očitno se bo tradicija v Veronikini družini še kar nadaljevala, saj njen starejši sin, ki bo kmalu star tri leta, že kaže prve znake, da bo tudi on postal gorski reševalec. »Pred kratkim smo bili v trgovini in takoj si je izbral helikopter. Zdaj doma z njim ves čas pridno rešuje,« v smehu pove Veronika.
Zgodba s srečnim koncem
Kot navdušena gornica, predvsem alpinistka in plezalka, v gorah zadnje čase opaža močno povečan obisk, kot gorska reševalka pa je vesela, da se število gorskih nesreč vseeno ne povečuje tako hitro, kot se število ljubiteljev gora. »Glede na izjemno povečano število ljudi, ki se odpravljajo v gore, bi pričakovali, da bo akcij mnogo več, kot jih je. A na srečo se njihovo število ne povečuje tako hitro,« pove zgovorna Primorka.
Od številnih akcij, v katerih je sodelovala, se še posebno spominja ene z izjemno srečnim razpletom. »V severni steni Triglava se je v Nemški smeri zgodila huda nesreča. Zelo mlado dekle, mislim, da ni imela več kot 20 let, si je pri padcu poškodovalo vratno hrbtenico. Zaradi poslabšanja vremena je nismo mogli rešiti iz stene s helikopterjem, ampak je bilo reševanje klasično. Imela je velikansko srečo, saj bi že pri padcu, a tudi potem pri transportu lahko zaradi minimalnega premika vretenc postala tetraplegik. Na srečo se je vse dobro končalo in je brez trajnih posledic,« se spomni Veronika ene od svojih številnih reševalnih akcij.
Je ena od petih aktivnih zdravnic letalk.
Postopoma je od gorske reševalke pripravnice postala zdravnica letalka in je ena od petih aktivnih zdravnic, ki so usposobljene za helikoptersko reševanje. Ob vsem tem ji ostane še čas za plezanje, gorski tek in turno smučanje, najpogosteje s svojim partnerjem Anžetom Šenkom, prav tako alpinistom in gorskim reševalcem ter maratoncem, turnim smučarjem in gorskim tekačem z Jezerskega.
Izpiti med porodniško
Veroniko, ki je izpit za reševalko letalko naredila med prvim porodniškim dopustom pred tremi leti, smo v ponedeljek ujeli po telefonu ravno med redno letno spomladansko vajo helikopterskega reševanja v Završnici, kjer so ves dan vadili manevre helikopterskega reševanja. Povedala nam je, da se ji ravno izteka njen drugi porodniški dopust in da se je v tem času sicer povsem posvetila družini, vendar pa izobraževanja za delo pri GRZS ni mogla izpustiti.
»Ja, res je pestro, še posebno poleti, ko poleg službe gorski reševalci še dežuramo na letališču Brnik. Poleg tega sem razpeta med svoje domače območje Gorske reševalne službe (GRS) Ljubljana, postaja Postojna, in med območje GRS Jezersko, saj Anže prihaja od tam in je tudi gorski reševalec. Po navadi se izmenjujeva, se je pa že zgodilo, da smo šli kar vsi trije s sinom in ga je nato prevzela žena gorskega reševalca ter popazila nanj,« pripoveduje.
Kako vendar vse to zmore? Od kod ji neizmerna energija? »To, kar počneš, moraš imeti preprosto rad in ne smeš razmišljati o tem kot o hudi obremenitvi. Jaz se pri tej dejavnosti in v tej druščini izjemno dobro počutim. Zdi se mi, da vse, kar damo, dobimo nazaj. Pomembno je tudi, da imamo podporo vse družine, in jaz jo imam. Ne samo Anže, tudi vsi njegovi so gorski reševalci.«
50 gorskih reševalk in 600 gorskih reševalcev imamo.
Očitno se bo tradicija v Veronikini družini še kar nadaljevala, saj njen starejši sin, ki bo kmalu star tri leta, že kaže prve znake, da bo tudi on postal gorski reševalec. »Pred kratkim smo bili v trgovini in takoj si je izbral helikopter. Zdaj doma z njim ves čas pridno rešuje,« v smehu pove Veronika.
Zgodba s srečnim koncem
Kot navdušena gornica, predvsem alpinistka in plezalka, v gorah zadnje čase opaža močno povečan obisk, kot gorska reševalka pa je vesela, da se število gorskih nesreč vseeno ne povečuje tako hitro, kot se število ljubiteljev gora. »Glede na izjemno povečano število ljudi, ki se odpravljajo v gore, bi pričakovali, da bo akcij mnogo več, kot jih je. A na srečo se njihovo število ne povečuje tako hitro,« pove zgovorna Primorka.
Zdi se mi, da vse, kar damo, dobimo nazaj.
Od številnih akcij, v katerih je sodelovala, se še posebno spominja ene z izjemno srečnim razpletom. »V severni steni Triglava se je v Nemški smeri zgodila huda nesreča. Zelo mlado dekle, mislim, da ni imela več kot 20 let, si je pri padcu poškodovalo vratno hrbtenico. Zaradi poslabšanja vremena je nismo mogli rešiti iz stene s helikopterjem, ampak je bilo reševanje klasično. Imela je velikansko srečo, saj bi že pri padcu, a tudi potem pri transportu lahko zaradi minimalnega premika vretenc postala tetraplegik. Na srečo se je vse dobro končalo in je brez trajnih posledic,« se spomni Veronika ene od svojih številnih reševalnih akcij.
