Velikolaški možje v lokalni klepetalnici: raje ljubici v gretje kot ženi v dretje

Najmanj pol ducata dobro uglašenih velikolaških veseljakov in budnih kronistov lokalnega dogajanja se že vrsto let sleherno jutro zglasi v klepetalnici, ob avtobusni postaji, katere stene se trdno držijo kulturnega Levstikovega doma.

Ob srku najbolj poželenega črno-belega opojnega užitka oznanjajo preverjene in čisto sveže osebne ali nekoliko prekrojene novice, ki jih prinašajo bodisi iz Trubarjeve rojstne fare ali Stritarjeve Podsmreke, iz konkurenčnih Levstikovih Retij in z Javorškovega trga. Tam se je najprej izvedelo, da je medved na bližnjem Zlatem Repu nedaleč od hišnega praga izmaličil starostnika, zver je pozneje planila na sprehajalko pod Malo Slevico in popraskala nabiralca gob pri Hrustovem.

Še veliko drugih zgod o lomastenju in mastenju zveri in napadu na drobnico, govedo in konje je kot duh iz steklenice ušlo iz klepetalnice. Tam se izve tudi o tem, kdo kam in kdaj hodi v vas, celo rekordni pridelki, kakršen je bil skoraj poldrugi kilogram težak gomolj, ki sta ga izkopala zakonca Majda in Gabrijel, so pred komisijo položili na tehtnico v družbenemu shajališču, enako tudi druge pridelke z njiv in iz gozda. Te dni so tam tehtali še en (gozdni) pridelek, gobo velikanko, ki je zrasla na območju, kjer je doma medvedja družina.

Antonove poškodbe

»Počasi tolčem osemdeseta, a o čem takem se mi še ni niti sanjalo. Peter je izvedel za izplen. Dejal je, pripelji ga pokazat veliki žiriji. Frtalj ure je minilo, ko sem bil že stal pred, glej ga zlomka, medvedom, sicer lesno skulpturo, ki čepi meter ali dva od vrat,« se je smejalo Antonu Lundru iz Prilesja. V košari je na varni razdalji trdno držal kapitalne jesenske darove narave in začel izpoved. Dve uri prej je od doma odrinil višje v gozd, v smeri Škrlovice, pred njim je po isti poti šla neka gospa iz Pijave Gorice, sicer vneta gobarka. »Če sem odkrit, me zamrzne že misel na medveda, ki se od tod ne umakne, kaj šele, da bi ga srečal. Tokrat ni bilo strahu. Stopil sem bližje in poželeno zinil: 'Ko bi jaz danes našel vsaj enega črnega ajdovčka.' Ona se je nekoliko oddaljila, mene so noge nesle levo, desno. Kmalu je pred mano v grapi malce skrit zazijal temno črn plašč. Prešinil me je občutek zadovoljstva. Padel sem na kolena: 'Oj, ljubček moj, kako krasan si.' Z rokami sem ga objel in previdno iztrgal kot kamen trdo korenino.

Zraven pa se je še šest ali sedem manjših drug ob drugem lesketalo,« je Anton slikovito opisal kraj najdbe. Košaro je komaj nesel in neki drugi gobarki iz Retij pokazal vsebino. Ni mogla verjeti. »Eni so mi dejali, da ga zaradi teže, tehtal je 2,2 kilograma, ne bi smel iz gozda prinesti na plan. Velikolaška druščina pa je celo predlagala, da ga zamrznejo in ob priliki pripravijo pojedino.«      

Kremplji v hrbet

»Torej, poveljnika so v gozdu varovali vojščaki,« je kamenček žlahtnosti pogovoru dodal Peter Indihar, ki je že ničkolikokrat povedal, kako je sredi hoste, ko je šel nabirat gobe, na lepem strašansko zarjovelo. Zagledal je bežečega medveda teletove velikosti. »Ko bi imel v košari gobo, kot si jo ti našel, mi ob strahu zver zagotovo ne bi bila toliko velika,« je Peter še enkrat obnovil tiste pol ure strahu, ki se ga je naužil, ko je ušel zverini.

V klepetalnici je, ko ni sveže dogodivščine, priporočljivo, da se stare premlevajo, da jih ne bi povozil čas. Tako so pivci in kofetarji ob spogledovanju z Antonovimi jurčki še naprej ostali v gozdu in se spomnili še enega nabiralca, Antona Šilca, ki ga je nekaj dni pred prvim (marčevskim) valom epidemije leta 2020 pri Karlovici medved, v košari je imel čemaž, podil in seveda dohitel. Anton je padel, mrcina pa je kremplje zarila v hrbet in se umaknila, on pa je končal na urgenci. Tudi ob slehernem napadu lačnih kosmatincev in volkov na govedo ekološkega rejca Milana Kaplana se najprej izve v senci doprsnih silhuet štirih pisateljev v slovenskih Stenah, ki so postavljeni na pročelju Levstikovega doma. Tam naj bi moški svoj čas modrovali o lingvističnem nesmislu imen na tablah dveh vasi Retje, ki jih deli državna cesta. Na eni je pisalo G. Retje, na drugi D. Retje.

»Kmalu bo odbila ura strahov. Družba, bodi dovolj. Vi pojdite, kamor si želite, jaz bom nocoj raje zavil ljubici v gretje kot ženi v dretje,« je, preden jim je točajka izstavila račun, oznanil eden izmed pivcev. Prejšnja oblast je kmalu tabli zamenjala z imeni Gornje Retje in Dolnje Retje. 

Majdin in Gabrijelov krompir

Antonove jurčke je varoval leseni medo. Fotografije: Milan Glavonjič