Triglavski ledenik le še ledeniška zaplata

Naslednjega dne, 26. avgusta, so takoj, ko se je zdanilo, šli z Velega polja na levo proti zahodu, nato skoraj diagonalno v smeri jugozahod-severovzhod in po petih urah hoda prišli do Zelenega plazu. Stari sneg se je Willomitzerju kazal popolnoma zelen, opazil je tudi izvir, ki je z velikim šumom vrel iz njega,« je baron Žiga Zois omenil Triglavski ledenik na osnovi pripovedi ranocelnika Lovrenca Willomitzerja, enega od štirih srčnih mož, ki so leta 1778 prvi stopili na vrh Triglava.


Zeleni plaz ali Zeleni sneg je namreč staro zemljepisno ime za Triglavski ledenik, ki ga je dobil po zelenkasto-modrikasti barvi srena, tj. ledene, skorjaste plasti snega, iz katere zaradi pritiska sčasoma nastane ledeniški led. Tedaj se je na nadmorski višini med 2400 in 2500 metri razprostiral na podnožju grebena med Malim Triglavom in Triglavom proti severovzhodu ter se spuščal po skalnih policah prek položnejšega dela zakraselih visokogorskih podov do Triglavske severne stene. Toda zaradi njegove lege na jugovzhodnem robu Alp in razmeroma nizke nadmorske višine so nanj močno vplivale vremenske spremembe (naraščajoče poletne temperature in skromne snežne padavine), tako da sta se površina in debelina nenehno zmanjševali. Leta 1888 so mu namerili 45,9 hektarja, sredi prejšnjega stoletja 15 hektarjev, leta 2003 pa je prvič meril manj kot hektar in je manjši od nogometnega igrišča. V zadnjih desetletjih je brez ledeniških razpok in se ne premika, zato se uvršča med majhne ledenike oziroma ledeniške zaplate.

Naglo krčenje Triglavskega ledenika nazorno pokaže tudi primerjava razgledniške fotografije z začetka 20. stoletja in lanskega posnetka, ki ga je z istega položaja, Begunjskega vrha, naredil Miha Pavšek z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU. Njegovi sodelavci izvajajo redne letne meritve in opazovanje že vse od leta 1946, kar je najdlje trajajoči raziskovalni projekt v Sloveniji. Boris Dolničar