Slovenski kiosk od Ljubljane do Mehike: kmalu prodajna točka Delovih edicij, tudi Slovenskih novic (FOTO)
Čeprav se je proizvodna linija kioska K67 arhitekta Saše J. Mächtiga v ljutomerski tovarni Imgrad ustavila v 90. letih, se vse od novega milenija obnovljeni in dodelani kioski počasi vračajo na ulice, dvorišča, med ljudi, in to celo v mestih po svetu. Tudi rdeči primerek, ki zdaj stoji pred nekdanjo Delovo stolpnico ter naj bi spomladi zaživel kot prodajna točka Delovih edicij in tudi kot novo srečevališče, na primer ustvarjalcev časopisa z bralci, so obnovili v 1a – avtoličarstvu Marije Plut, kjer so prvi primerek v osvežitev prejeli že pred desetletjem.
Kiosk, ki je eden zadnjih originalnih serijskih iz nekdanje tovarne v Ljutomeru, bil je zapuščen, bo v teh dneh dobil električno napeljavo. Kako bo opremljen, se še ne ve, pravi Mächtig, a ima za njegovo delovanje že izdelane ideje. Za zdaj se kaže kot nekakšno izložbeno okno, ki z vsemi štirimi okni uokvirja trg pred Črno vdovo in Dunajsko cesto. »Utegnil bi postati točka razširitve mestnega središča, ki bo gotovo na novo zaživelo z novim poglavjem stolpnice in Emoniko,« že usmerja pogled v njegovo bližnjo prihodnost profesor Saša J. Mächtig.
Njegovo postavitev pred sedež časopisa, s katerim živi že vse življenje, opisuje kot (svojo) referenčno točko. Navsezadnje, pravi, so bili mediji vedno zelo pomembni tudi za razvoj stroke. Tudi sam ugotavlja, da trafike spet postajajo aktualen koncept, ki je razširjen z novimi vsebinami. Lani je kot prodajni prostor strokovne revije Outsider pa tudi kot srečevališče za debate zaživela Plečnikova trafika pred Nukom, sam je kot član žirije sodeloval tudi pri mednarodnem natečaju Trafika prihodnosti, ki ga je razpisala revija, navdušili so ga predlogi, v oceno jih je namreč prispelo kar štirideset z različnih koncev.
V Španiji so zaprte kioske oživili in jih pod imenom News & Coffee prilagodili duhu časa. Presenetilo jih je, da osrednji vir dohodkov ni postala kava s poreklom, ki jo pražijo sami, ampak so ostale najpomembnejše revije. Ob ponudbi dnevnih časopisov prinašajo nove izdelke, hkrati pa ustvarjajo simbiozo med sosesko in ljudmi, kot je poudaril eden od soustanoviteljev podjetja News & Coffee Pablo Pardo.
Skupaj z gradnjo cest
Španije sogovornik res ne omenja, a našteva številna druga mesta in države, kjer so kioski z njegovim podpisom, med njimi so celo Avstralija, Nova Zelandija ter Ciudad de México. Potem ko se je s proizvodne linije Imgrada po Jugoslaviji in svetu – zlasti v Irak, kjer so jugoslovanska podjetja gradila ceste, so potovali konvoji kioskov z vlakom, tovornjaki in ladjami – razširilo okoli 7500 modulov, je K67 obuditev doživel v novem mileniju.
Med najodmevnejšimi, če ne najpomembnejša, je bila postavitev kioska na veliko retrospektivno razstavo jugoslovanske arhitekture 1948–1980 v Muzej moderne umetnosti (MoMA) v New Yorku, na kateri so ga postavili na vhod. Sogovornik razkriva, da so ga predstavniki muzeja kupili v Sloveniji ter ga obnovili v svojih restavratorskih delavnicah. K67 je zamikal tudi pristojne v podjetju Times Square Alliance, ki upravlja istoimenski newyorški trg in vsako leto pripravi oblikovalski dogodek NYCxDesign, da so leta 2019 poiskali starega, ga v zelo kratkem času obnovili ter ga postavili na stičišče 45. in 46. ulice z Broadwayem.
Eden je romal tudi na mini retrospektivno razstavo, posvečeno Mächtigovemu K67, na univerzi ETH v Zürichu. Rumenega so pred petimi leti postavili na notranje dvorišče nekdanje tovarne Pelikan, zdaj tovarne očal Mykita v berlinskem Kreuzbergu, v njem pa prodajajo napitke, sendviče in prigrizke. Belega imajo na letališču Berlin – Tempelhof, kjer funkcionira kot prodajno mesto ponudbe take-away. Sami so ga našli na Poljskem in ga obnovili. Na pariški teden mode v Palais de Tokyo ga je lani postavila znamka Bottega Veneta ob svoji 60-letnici.
Po besedah Martine Kunčić iz 1a – avtoličarstva Marije Plut rabljeni kiosk najprej razstavijo in mu odstranijo obloge, tesnila in stekla, ki jih je treba nadomestiti z novimi. Ker so bili stari kioski izpostavljeni vremenskim vplivom, se morajo vsi njegovi deli v delavnici sušiti dva tedna, nato jih začnejo brusiti, pogosto so bili tudi že večkrat prebarvani z različnimi barvami. Sledi popravilo morebitnih lukenj, udrtin oziroma drugih poškodb, nato ponovno ravnanje, nanos polnila za gladkejšo površino in ponovno brušenje. Sledijo barvanje v ličarski komori, osnovno poliranje ter montaža. Kiosk prilagodijo željam in potrebam naročnika. »Za Delovega smo uporabili klasični prodajni panel s prodajnim okencem ter vratni panel, kjer oseba vstopi v kiosk – oba sta bila del rabljenega kioska. Namestili pa smo še dva nova kosa: dve veliki napihnjeni izložbeni okni, tako imenovani bubble wall, ter vgradili talno gretje in rekuperator, v poletnih mesecih bo mogoče priklopiti tudi prenosno klimo,« je podrobneje opisala sogovornica.
»Lani so enega postavili v Londonu, kjer ga naročnik uporablja kot mini enoto za prodajo izdelkov iz ponudbe dodatne opreme za mobitele in podobno. Tudi v Stockholmu je v uporabi podjetja, ki se ukvarja z razvojem in inovacijami s področja moderne tehnologije. Pri nas jih lahko srečamo na letališču Brnik, vanj je umeščena gostinska ponudba, z enakim namenom stoji na osrednji ljubljanski tržnici, v hiši Emporium v ljubljanskem BTC ter v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje,« je Martina Kunčić iz avtoličarskega podjetja naštela primerke, ki jih je mogoče še videti na ulicah. Poudarila je, da je od obnove teh, ki še stojijo po Sloveniji, preteklo že nekaj let, zato so na letos prenovljenega za medijsko hišo Delo še ponosnejši. Veseli jih, da so ljudem še vedno všeč in da s seboj prinašajo toliko lepih spominov.
Poliester odličen za obnovo
Vsakokrat, ko imajo priložnost obnoviti kakšen primerek, dodajo kaj novega, ga izboljšajo oziroma prilagodijo naročnikovim željam in potrebam. »Prizadevamo si, da bi obnovili proizvodnjo, in to z izboljšavami, ki smo jih preizkušali pri prenovah. Vse, kar smo dognali, bomo lahko vgradili v novo linijo. Poliester je mogoče fantastično obnoviti, če je v zdravem stanju, tako da je v resnici zelo ekološki material. V tej t. i. sendvični konstrukciji iz ojačanih poliestrov je pena, ki je povezana v kompaktno konstrukcijo, v notranjosti pa so cevi, po katerih gre električna napeljava,« je avtor pojasnil njegovo zgradbo.
Kiosk pred nekdanjo Delovo stolpnico ima komandno linijo, na kateri bo mogoče upravljati razsvetljavo, klimo, ogrevanje, talno kurjavo in rekuperator, vse to je nekaj novosti, ki jih terjajo sodobni uporabniki. Originalni so se, denimo, v poletni vročini radi pregrevali že pred desetletji. Preizkusili so tudi nekaj različic plafonjer – tista, ki se je izkazala, bo postala del obvezne opreme. Patent za pet kvadratnih metrov velik K67 je bil podeljen konec 60. let, večjo različico K21, ki meri deset kvadratov, pa je Mächtig zaščitil leta 2005. Med izboljšavami obnovljenih v primerjavi z originalnimi sogovornik omenja še, da sta njegova zunanjost in notranjost zdaj termično obdelani in zato odpornejši proti vremenskim vplivom in prašnim delcem, čeprav, opominja, ga kaže redno vzdrževati s krpo in detergentom.
K namestitvam kioska po Jugoslaviji so po besedah Saše J. Mächtiga pripomogli predvsem arhitekti in urbanisti, ki so ga uporabili kot nepogrešljivi del ulične opreme. V njih so prodajali časopise in revije, hot doge, sladoled ter drugo jedačo in pijačo, pogosto so bili postavljeni pri zapornicah ob vstopu v katero stavbo ali tovarno, kot plačilna hišica za parkirnino, bili so tudi prostori, v katerih so se lahko pogreli cestni miličniki. V različnih kompozicijah so delovali kot fotoreporterske kabine na stadionih, niz kabin je bil postavljen na zdaj opustelem Plečnikovem stadionu, v jugoslovanskih časih pa so jih uporabljali tudi za poročanje s sredozemskih iger v Splitu in na stadionu Kantrida na Reki.
Rabljenih kioskov je vse manj, predvsem pa takih, ki so še v primernem stanju za obnovo. Velikokrat so na določenih mestnih poškodovani in zaradi izpostavljenosti vremenskim vplivom lahko postanejo povsem neuporabni. Našega vsekakor čaka novo življenje, odpiral se bo mestu, bralcem, poslovnim partnerjem, tako s prodajo edicij in dopolnjujočimi izdelki kot tudi s srečanji in debatami z novinarji Dela in Slovenskih novic ter posebnimi gosti pa naj bi se krepila kultura branja.
