Skrivnostna votlina: Po obisku kapelice zadel glavni dobitek na loteriji

VRHNIKA – Ko so pred dvema letoma zaradi poškodb, ki jih je povzročila strela, obnovili kapelico sv. Antona Padovanskega na južni strani hriba Sv. Trojica nad Vrhniko, se je slovesnega odprtja udeležila tudi rodoslovka in krajevna zgodovinarka, 70-letna Ema Goričan s Stare Vrhnike, ki ji ni dala miru skrivnostna votlina v spodnjem delu kapelice. V njej sta poleg lesenega kipa sv. Antona Puščavnika tudi marmornati plošči, v kateri sta v slovenščini in arabščini vrezana napisa enake vsebine: »V zahvalo za tu prejeto milost je postavil to votlino in ta kip sv. Antonu Puščavniku (Tebaide 356) iskreno hvaležni Anton Cilia iz Aleksandrije v Egiptu. Na Vrhniki, 16. avgusta 1909.« Krasita ju tudi risbe sfinge, piramid in palm.

»Kdo je bil skrivnostni Anton Cilia? Kako je prišel na Sv. Trojico? Kakšno željo mu je izpolnil zvonček v kapelici sv. Antona Padovanskega? Ta in druga vprašanja sem zastavljala starejšim znancem, še zlasti krajanom dela naselja Vrhnika, imenovanega Vas, ki je najbližje kapelici. Najprej sem izvedela, da je Anton Cilia po obisku kapelice zadel glavni dobitek na italijanski loteriji. Nato sem v arhivu našla izjavo, da je Matevž Japelj 26. 8. 1909 parcelo, travnik s številko 2279/2, ki leži za kapelico, s pogodbo za 140 kron prodal ge. Katarini Cilia, trgovčevi ženi iz Aleksandrije. Tako sem domnevala, da je Katarina doma z Vrhnike. Že pred časom mi je zbiratelj razglednic iz Ljubljane Gregor Kobler poslal fotorazglednici, ki ju je našel na bolšjaku v Trstu, pri čemer ena prikazuje svečanost ob posvetitvi prenovljene kapelice z na novo urejeno votlino 15. 8. 1911 in jo je podpisal sam Anton Cilia, na drugi, naslovljeni na Almiro Kette v Trst, pa ob ograji kapelice stoji ženska z dvema otrokoma,« pripoveduje zagnana ljubiteljska raziskovalka Ema Goričan.

»Zatem sem v rodovniku Kettejev našla podatek, da je bila Almira najmlajši otrok Karla Ketteja, rojenega na Vrhniki. Na pomoč mi je priskočil še izkušeni rodoslovec Robert Fonda iz Ljubljane in dognal, da se je Anton Cilia, čigar predniki so bili s Sicilije in Malte, rodil v Aleksandriji in se poročil s Katarino Kette, ki je po podatkih Društva aleksandrink iz Prvačine tja odpotovala leta 1891, stara 18 let. Ko sem naključno izvedela za pismo, shranjeno v župnijski knjižnici na Vrhniki, v katerem je bila oporoka Vinka Ketteja kot pravnega naslednika strica Antona Cilia in tete Katarine, sem naprej iskala v tej smeri. A ker priimka Kette na Vrhniki ni več, sem prek spleta ugotovila, da Ketteji še živijo v Zagrebu, kjer sem se povezala z upokojenim profesorjem elektronike Borisom Kettejem. Ta je od svojega starega očeta Alojza Ketteja ohranil bogat družinski arhiv (beležnica, več kot 20 družinskih fotografij in 130 razglednic), ki ga je lani tudi prinesel na Vrhniko.«

Na njegovi osnovi je naša sogovornica lahko dokončno razkrila skrivnost vrhniške kapelice na Sv. Trojici: Katarina Cilia (1873–1938) in Alojz Kette (1877–1958) sta bila 13. in 14. otrok gostača Jožefa Ketteja, ki je s svojo drugo ženo Jerico živel na Stari cesti na Vrhniki. Alojz je s 14 leti odšel na šolanje v Trst, kjer se je izučil za kotlarja in delal najprej v pražarni kave in pozneje v železniških delavnicah. Leta 1904 se je poročil s Frančiško Mihelič in še isto leto se jima je rodil prvi sin Vinko in nato še trije. Zelo je bil navezan na sestro Katarino, in ker so v Trstu živeli v siromaštvu, sta ji z ženo v letih 1908 in 1909 dala v posvojitev sina Vinka. Po prvi svetovni vojni je Alojz zapustil Trst in po raznih krajih iskal službo, ki jo je naposled dobil na železnici v Zagrebu, kjer se mu je pridružil tudi preostali del družine.

Rod znamenitega pesnika

Vinko Kette je s teto Katarino in stricem Antonom Cilio živel v Aleksandriji, se izšolal za komercialista in poročil z Marijo iz tamkajšnje italijanske kolonije, s katero nista imela otrok. Po stričevi smrti sta Katarina in Vinko 1931. odšla na dvomesečno potovanje po Sloveniji in Evropi, ki sta ga končala pri sorodnikih v Zagrebu. Katarina se je leto pozneje poročila z Grkom Hilomrisom in čez šest let umrla. Vinko je podedoval njeno premoženje, ki pa ni zajelo tudi parcele za kapelico, tako da je ta še vedno v njeni lasti. Leta 1950 sta se z ženo zaradi arabske revolucije preselila v Brazilijo, kjer sta najprej živela v São Paulu, zatem pa do smrti v obmorskem Santosu. Iz dopisovanja z bratom Alojzom je tudi moč razbrati, da se »milost«, za katero sta se Katarina in Anton Cilia zahvalila s postavitvijo votline in kipa sv. Antona Puščavnika, ne nanaša le na dobitek na loteriji, marveč tudi na njuno veliko srečo, da sta, brez otrok, lahko posvojila nečaka Vinka. Polbrat Katarine in Alojza je bil Filip, ki se mu je 1876. na Premu, kjer je bil učitelj in organist, rodil pesnik Dragotin Kette. Po dobrih sto letih je Starovrhničanka Ema Goričan tako razvozlala uganko v kapelici sv. Antona Padovanskega na Sv. Trojici, ki je menda edini slovenski sakralni objekt z napisom v arabščini.

»Če ne bi bilo nje, njene vztrajnosti in iznajdljivosti, še vedno ne bi vedeli, kako se je na začetku prejšnjega stoletja pri nas pojavil Egipčan. S tem pa je tudi pripomogla, da je kapelica kot del kulturne dediščine ob sodelovanju KS Vrhnika Vas in občine zdaj lepo vzdrževana in postaja tu, na križišču štirih sprehajalnih poti, zanimiva turistična točka, ob kateri se je letos ustavilo veliko ljudi,« pravi njena skrbnica Betka Smodiš, ki ji pri urejanju njene okolice in notranjščine zavzeto pomaga Manica Gregorka.