Ruska slikarka prišla iz Nobelovega mesta v Dragomer (FOTO)
»Slovenija je čudovita dežela, v kateri se zelo lepo živi,« že uvodoma pojasni 37-letna Yulia Kuznetsova, Rusinja, ki se je kmalu po poroki, leta 2014, preselila k nam.
»Življenje tukaj je utečeno, brez nenadnih sprememb, mirno, kakovost je visoka, rada imam vaš način življenja. Edino, kar pogrešam iz svoje nekdanje domovine, je ruski jezik,« pravi sogovornica, ki ji, kot priznava, slovenščina še vedno dela težave.
»Možu Stanislavu gre to bolje od rok, saj ima svoje podjetje in je nenehno v stiku s slovenskimi strankami. Opravila sem 180-urni tečaj slovenskega jezika, a se zavedam, da še vedno premalo govorim, da bi mi steklo povsem gladko,« v malo polomljeni slovenščini pojasnjuje Yulia v krogu svojih dveh prijateljic, prav tako Rusinj, Olge in Tatjane.
Življenje posvetila umetnosti
Kot pravi, prihaja iz Jaroslavlja, mesta, ki spada v Zlati prstan najstarejših ruskih mest. »Jaroslavelj je bil ustanovljen že leta 1010 in leži v evropskem delu Rusije, za Rostovom je to drugo najstarejše mesto v Rusiji, prebivalcev je za približno dve Ljubljani, znano pa je po tem, da sta v bližini živeli družini Alfreda Nobela,« ponosno razlaga. Odraščanja s starši in bratom Jevgenijem se spominja »kot najsrečnejših let«.
V rojstnem mestu je obiskovala akademijo za likovno umetnost in oblikovanje: »Življenje sem posvetila umetnosti, zato sem se že med študijem pridružila umetniškemu študiju Andreja Efremova, ki ga odlikuje izostrena tehnika tihožitij, pejsažev in portretov.«
Moža je spoznala na novodoben način, prek spleta. »Mislim, da danes to ni nič nenavadnega. Poročila sva se leta 2013 in se naslednje leto preselila v Slovenijo. V istem letu sva postala oče in mama zdaj sedemletni Sophii,« pripoveduje in dodaja, da sta sprva živela v Ljubljani, nato pa so se leta 2017 preselili v Dragomer.
In zakaj Slovenija, nas zanima: »Prijatelji Rusi so tukaj preživeli dopust, o Sloveniji pa govorili na tak način, da so nas popolnoma navdušili. Pripovedovali so nama, kako lepa dežela je to, kako se tukaj dobro živi, da je dovolj možnosti in priložnosti za ustvarjanje, delo, izpopolnjevanje slikarskega znanja in razstavljanje del. Priznam, da te navedbe potrjujejo izkušnje bivanja tukaj.«
Yulia je ob študiju odkrila peredvižnike, rusko umetniško gibanje 19. stoletja, ki je zagovarjalo slikanje v naravi in slavilo slovansko neskončno ravan, gozdove, polja, travnike. »Od takrat poskušam poustvariti naravo v vsem njenem sijaju ter interpretirati njeno raznolikost. Preden se lotim novega platna, se s skicirko podam v naravo, rišem pokrajino ter jo povezujem z razpoloženjem, tematiko, aktualno zgodbo,« o umetniškem ustvarjanju pravi sogovornica in dodaja, da svoje delo nenehno izpopolnjuje z oljnimi barvami na lepenki.
»Nato v ateljeju iz izdelanih skic potegnem bistvo ter ga prenesem v končno umetniško delo,« razlaga Yulia in dodaja, da so njene slike realistične: »A hkrati verjamem v misel Pabla Picassa, slovitega španskega slikarja, ki je dejal, da je vse, kar si je mogoče zamisliti, resnično.«
Ravnovesje barv
Kot pojasnjuje, ji takšna opredelitev realnosti omogoča interpretacijo pokrajine z veliko umetniške svobode, kar se še posebno vidi pri izbiri barv: »Zame delo ni dokončano, dokler ne začutim oziroma zaznam barvnega ravnovesja. Zato svojim konvencionalnim tehnikam dodajam glaziranje. S pomočjo prosojne smole izdelam odtenke, kar sliki vdihne občutek globine.«
Narodna galerija v Ljubljani ji je omogočila razstavljanje v Moskvi, Istanbulu, Amsterdamu in Ljubljani. Na povabilo Društva DVIG, univerze za tretje življenjsko obdobje, je razstavljala v Cankarjevi knjižnici na Vrhniki in v Dragomerju pred gasilskim domom. Njene poti so se po naključju prekrižale s Sabino Vostner, kantavtorico, pesnico in pisateljico. Yulia je namreč prispevala čudovite ilustracije za Sabinino prvo zbirko pravljic za otroke Hiša gospoda Marčimarja, ki jo je leta 2021 izdalo kulturno-umetniško društva Sozvočje iz Solkana.
Pripovedovali so nama, kako lepa dežela je to, kako se tukaj dobro živi, da je dovolj možnosti in priložnosti za ustvarjanje, delo, izpopolnjevanje slikarskega znanja in razstavljanje del.
»Tudi sama sodelujem na predstavitvah knjige oziroma na pravljičnih uricah po različnih krajih v Sloveniji, gre za neke vrste kreativne delavnice, je pa res, da je to mučno obdobje koronavirusa vse ustavilo,« pravi.
Blizu so ji ročne spretnosti
Veliko časa preživi s hčerko Sophio, ki že kaže, da je po mami podedovala talent za risanje. »Izjemno lepo je ilustrirala svojo avtorsko pravljico Čarovnija male vile, ki jo je napisala v DVIG-ovem bralnem krožku Od pravljice do lutke,« ponosno pristavi sogovornica, ki ni le slikarka, temveč je odlična tudi v drugih ročnih spretnostih.
»Uživam v šivanju oblačil za otroke, največ mojih kreacij je seveda deležna Sophia, a občasno zašijem kaj tudi za hčerke svojih prijateljic. Rada tudi friziram,« dodaja.
Moža je spoznala na novodoben način, prek spleta.
Največ časa preživi s prijateljicami, ki so se tako kot ona iz Rusije preselile v to državo. »Na takšen način ohranjam povezanost z matično domovino, tako ublažim domotožje, manjka mi namreč zvok ruskega jezika,« pravi. Z družino ohranja stike tako, da jih vsako leto obišče.
»Tudi starši prihajajo v Slovenijo. Kar dobro jo že poznajo, saj sva jim z možem že razkazala zdravilišča, jezera, morje, hribe, vse nepopisne lepote te vaše majhne dežele,« razlaga sogovornica, ki si želi, da bi njeno umetniško ustvarjanje spoznali tudi širše.
