Romarja Franca rešil poštenjak
»Smo skupina možakarjev, ki se vsako leto s kolesi odpravi na romanje. Letos smo šli v Medžugorje,« nam pove 64-letni Franc Gabrovšek, ki je na poti izgubil denarnico in dokumente, a ob tem imel veliko srečo. Še so dobri ljudje med nami, bi lahko zapisali, ko poslušamo njegovo zgodbo, ki je zaznamovala 786 kilometrov dolgo pot. Franc je podjetnik od leta 1994 v družinskem podjetju G.Grča, d. o. o., kjer je trenutno zaposlenih osem ljudi. V podjetju opravlja funkcijo prokurista, vodja pa je sin Luka.
Pot so začeli v Ljubljani, saj so bili v romarski skupini farani Župnije Dravlje. Prvi dan so prišli do Vinice, naslednji dan so spali na Plitvičkih jezerih, tretji dan pa nadaljevali do Drvarja. »Ko se takole voziš, tudi rit boli. Zato poskušaš izkoristiti trenutke, da lahko malce počivaš in se pretegneš. Zato sem tudi sam izkoristil enega od spustov, da sem se na kolesu usedel na 'štango'. Tako kot Matej Mohorič. Ob tem pa kot da sem pozabil, da imam v žepu kolesarskega dresa telefon in denarnico,« Franc opiše vožnjo, ki so jo nadaljevali do Bosanskega Petrovca, kjer je druščina sedla h kavi. »Opazil sem, da ni denarnice ... Taksija v kraju ni bilo, zato sem prosil enega od domačinov, da sva se vrnila po poti tja do vrha, do Hajduk Česme, kjer se zavije v nacionalni park Une. Denarnice ni bilo več. Potem sem poklical domov, vmes pa še preklical kreditno kartico,« Franc pove o prvih ukrepih.
Ker je ostal brez osebnih dokumentov, je to še isti dan javil na slovensko ambasado v Sarajevu. Obvestil je tudi lokalno policijo, ki je njegov problem razumela, pomagati pa ni mogla, saj v popoldanskem času komandir ni prisoten in ni bilo nikogar, ki bi kar koli lahko podpisal. Romarji so nadaljevali do Drvarja, prespali in se naslednji dan odpravili v Livno. Vmes mu je žena obljubila, da mu v Medžugorje prinese potni list, saj se je tja odpravljala z avtobusom.
Potem pa se je zgodilo presenečenje. »Na strmem klancu pred Glamočem se spomnim na dogodke preteklega dne in podobico medžugorske Marije, dobil sem jo od snahe, ki je bila tudi v denarnici. In glej, telefon zazvoni ... Klicala me je gospa Špela, na banki NLB skrbnica mojega poslovnega računa. Se je opravičila, ker me moti na dopustu, a dejala, da ve, da sem izgubil osebne dokumente. V isti sapi pa je dodala, da tudi ve, kdo vse to ima, in da bi mi rad to vse vrnil!« pojasni Franc, kako ga je klic presenetil.
Domov s kombijem
Franc in kolegi so pot začeli v Dravljah in prišli do Vinice, kjer so prespali pri župniku Tonetu Gnidovcu. Drugi dan so prikolesarili do Plitvic oziroma Selišta Drežničko, kjer sta jih gostila draveljska župljana gospa Marica in njen mož Josip. Tretji dan so spali v Drvarju, četrti dan pa v Livnem pri bratih frančiškanih. Peti dan so prišli do Medžugorja, kjer so ostali dva dni in nadaljevali do Splita, tam so jih zelo lepo sprejeli jezuiti, ki imajo tam svoj noviciat. Zadnji dan so kolesarili do Murterja, se vmes okrepčali pri draveljskem župljanu Martinu in prispeli v kraj Tisno, od koder so se v Dravlje vrnili s kombijem. »Vsem, ki vas romanja ali avanture zanimajo, pot v Bosno močno priporočam. Izredna narava, malo prometa, prijazni in pošteni ljudje!« sklene Franc.
Poštenje velja
»Na poti se mi je pokvaril avto, čakal sem mehanika. Potem pa hodim okoli avta in vidim, da je nekaj na tleh. Pogledam bolje in ugotovim, da gre za denarnico. Vzel sem jo v roke, bila je težka, notri so bili tudi dokumenti in denar. Nisem štel, bilo pa ga je precej. Ob tem sem videl tudi vizitko gospe Špele z NLB. Uspelo mi jo je obvestiti, da sem našel denarnico, dan zatem pa se mi je javil gospod Franc,« pa svoje k tej zgodbi s srečnim koncem dodaja Nermin Jusić, 36-letni inženir gradbeništva. Nermin prihaja iz kraja Bužim, dela v Bihaću, denarnico pa je našel na službeni poti proti Bosanskemu Petrovcu.
»Res je, v denarnici sem imel vizitko, so pa me iskali tudi prek facebooka, kajti Nermin je o najdeni denarnici obvestil uredništvo spletnega portala Gpmaljevac.com. Nisem ravno pristaš družbenih omrežij, a odziv je bil res neverjeten. Na koncu se je dobro izteklo. Nermina sem poklical in se mu zahvalil. Menil sem, da je v denarnici 700 evrov, pa jih je bilo 810. Prosil sem ga, naj si vzame nekaj za nagrado oziroma toliko, kot meni, da je prav. Pa ni hotel ničesar. Res sem mu hvaležen, saj sem se ognil številnim sitnostim, hkrati pa je pokazal, kaj pomenita poštenje in častnost. Poštenje je vrednota, ki se je ne da plačati: ali si pošten, in to brez pogojno, ali pa ne. In gospod Nermin je in res sem mu neskončno hvaležen,« dodaja Franc.
»Nikoli nisem pomislil, da bi denarnico ali denar obdržal zase. Verjemite, dragi Alah vse vidi, čist obraz in miren spanec sta zame največje bogastvo,« še dodaja Nermin, ki ob tem pove, da ne želi, da bi zapis izzvenel kot samopromocija. »Želim si, da bi še kdo ravnal enako v podobni situaciji,« sklene Nermin.
