Renata se je vrnila kot feniks iz pepela

Še vedno se kje najde kaka singerica, tisti legendarni šivalni stroj. Mojškre, kot so tudi rekli šiviljam, so bile nekoč cenjene. V časih nekdanje skupne države Jugoslavije je tudi v Sloveniji tekstilna industrija dajala kruh tisočim. V zadnjih 30 letih pa se šiviljam ni dobro pisalo, tekstilna industrija je bila zaradi globalizacije od leta 1990 najhuje prizadeta, s propadom številnih podjetij so povezane žalostne zgodbe delavk. Danes pa so prav te številne odpisane šivilje spet tako iskane.
Ker v državnih rezervah zaščitnih mask ni (bilo) dovolj, so se vrgle v izdelovanje zdaj tako iskanega izdelka. Med njimi je tudi Renata Erman iz Novega mesta.

»Dejansko nisem razmišljala, da bi jih izdelovala. Potem pa se je javila stranka iz Krmelja. Pa še ena,« Renata opiše, kaj jo je pripeljalo do njene odločitve za maske. Kupila je dva metra plazma bombaža in naredila par mask. »Zrisala sem poseben krog, poskusila in delam jih še danes.« Prizna, da je prvih 30 pošlo v hipu. Kljub temu je ostala previdna, zaveda se svoje odgovornosti, saj gre za maske, ki so v teh težkih časih zelo iskane in imajo izjemno pomembno vlogo.

»Na facebooku sem naletela na kar precej negativnih mnenj in očitkov, pa tudi sama sem imela precej dilem, ali lahko to sploh izdelujem. Certifikata nisem imela, zato sem klicala na obrtno združenje, potem še na inšpektorat. Potem je vse dileme rešil video, ki so ga naredili v UKC Ljubljana, kjer so začeli izdelovati maske. Ko sem to videla, dileme ni bilo več,« razloži Renata. V teh dneh ima polne roke dela, maske izdeluje za stranke po vsej Sloveniji, pri naročilih in distribuciji ji pomaga njen partner.

Darilo za birmo

Renata ima 20 let lastno podjetje, šivala pa je tudi že prej. »Lahko bi rekla, da je bil to včasih zelo cenjen in iskan poklic, takoj si dobil službo,« se spominja Renata Erman, rojena leta 1967, leta 1984 se je zaposlila v sevniški Jutranjki. »Ko sem šla k birmi, sem za darilo dobila šivalni stroj. Sicer sem hotela na vzgojiteljsko šolo, pa je babica rekla, da v Ljubljano iz Šentjanža pa že ne bom hodila. Potem pa se je pojavila možnost, da grem na srednjo tekstilno šolo, za nameček je Jutranjka delila štipendije. Nisem oklevala, opravila sem dveletno šolanje, t. i. usmerjeno izobraževanje. Izšolala sem se za tekstilno konfekcionarko,« pove Renata, ki se spomni, da je prišla v Jutranjko iz šole, pričakala pa so jo najbolj preprosta dela. »Pa saj je logično. Sprva smo robile plenice, dve leti je trajalo pripravništvo. Potem pa so vsakega posameznika usmerili na področje, za katero so menili, da je najbolj usposobljen. Jaz sem šla v izvozni program, v t. i. težko konfekcijo, kjer smo izdelovali jakne, bunde.« Podjetje je zapustila še pred odpuščanji, potem je delala tudi v pekarni v Gabrijelah.


»Ob tem sem začela šivati tudi doma, za prijatelje, otroke ... Hodila sem v službo, tu je bila družina, potem pa še šivanje doma; vse troje ni več šlo, zato sem se leta 2000 odločila za samostojno pot,« opiše odhod na svoje, kjer še danes deluje njeno podjetje Erteks. Renata pravi, da ji je poklic pisan na dušo. »Z dušo in srcem sem šivilja. Česa drugega ne bi mogla delati. Če kak dan ali dva ne šivam, mi kar nekaj manjka. Takrat se usedem za stroj in nekaj zašijem. Takoj se počutim bolje, to sem jaz,« se nasmeji. Maske pošilja po pošti, stika ni, skrbi, da je vse tako, kot je treba v teh časih. Osebno strank že mesec dni ne sprejema, to je v skladu z navodili pristojnih.