REKA
Reka s sedmimi imeni
Na svojem prvem izviru pod Snežnikom se imenuje Trbuhovica, potem Obrh, Stržen, Rak, Pivka, Unica, dokler v Močilniku pri Vrhniki, po dolgi poti po kraškem podzemlju, ne privre na svetlo kot Ljubljanica.
Odpri galerijo
Ljubljanica pri Verdu blizu Vrhnike Fotografije: Primož Hieng
Po dobrih štiridesetih kilometrih počasnega spusta z manj kot metrom padca čez Ljubljansko barje se Ljubljanica pri Podgradu pri Zalogu pridruži Savi. Njeno naravno okljukasto pot so najprej spremenili Rimljani, ki so potrebovali hitrejšo prometno povezavo od podpeškega kamnoloma do gradbišč Emone.
Dandanašnji ukročena se vsa mirna vije skozi Ljubljano. Že od pradavna je bila arterija, ki je oživljala mesto in določala njegov srčni utrip. Staro izročilo jo povezuje celo z argonavti in njihovim iskanjem zlatega runa. Potlej je ob njej zraslo rimsko taborišče, pozneje Emona. Rimljani so prek nje, nekje v bližini Zoisove palače na Bregu, pozidali most, vez med naselbino in južnimi pokrajinami Norika, uporabljali pa so jo najbrž tudi že kot pomembno plovno pot.
Reka je vse do regulacije med vojnama pogosto prestopala bregove, tako da so se ljudje po dolgotrajnem deževju, kot še pomnijo najstarejši Ljubljančani, od hiše do hiše prevažali s čolni.
Vse drugače je bilo, kadar so mogočne, tudi po 26 metrov dolge ladje in skromne, iz enega debla izdolbene drevake, uporabljali ne le za transport blaga med Vrhniko in Ljubljano, ampak za razna praznovanja, ki so popestrila sivi, enolični vsakdan. Janez Vajkard Valvasor omenja slavja, ki so jih na Ljubljanici prirejali že v srednjem veku in seveda tudi pozneje.
Strugo Ljubljanice so že v 16. stoletju, nemara pa celo že prej, poskušali regulirati, vendar takratna prizadevanja očitno niso rodila uspehov. Tako so si mestni očetje zlasti v prvi polovici 18. stoletja zelo prizadevali, da bi ta problem uredili. Načrti nekaterih urejevalcev Ljubljanice niso bili uspešni. Šele ob koncu stoletja se je z regulacijo Ljubljanice ukvarjal jezuit Gabrijel Gruber in z gradnjo velikega kanala med Golovcem in grajskim hribom močno razbremenil strugo.
Sicer pa so začeli plovbo po spodnjem toku Ljubljanice sredi 18. stoletja opuščati, tako da težava njene regulacije ni bila več tako pereča, čeprav je ob nalivih še vedno poplavljala mesto. Regulacije struge so še enkrat lotili med letoma 1908 in 1915, a tudi takrat brez pravega uspeha; zaradi globljega Grubarjevega prekopa se je namreč medtem spremenila v pravo kloako.
Današnjo podobo je dal strugi Ljubljanice mojster Jože Plečnik. V obdobju 1932–1941 je dopolnil in delno preoblikoval pred prvo svetovno vojno začeta regulacijska dela arhitekta Alfreda Kellerja iz Gradca. Vse od Trnovskega pristana je uredil njene bregove, obenem pa tudi bregove Gradaščice, mejne rečice med Krakovim in Trnovim. Ob Ljubljanici je uredil sprehajalne poti, preuredil je nasade in drevorede, oblikoval je tudi vrsto mostov, trnovskega prek Gradaščice, v osrčju mesta pa Čevljarskega in Tromostovje.
Že prej so ljubljanski mestni očetje, ki so hoteli počastiti 40-letnico vladanja cesarja Franca Jožefa, z več kot desetletno zamudo postavili elegantni, po svojem plastičnem okrasju zmajev imenovani most ob mestni tržnici, imenitna vodna zapornica pa je Plečnikovo delo.
Ljubljanica pri Verdu blizu Vrhnike Fotografije: Primož Hieng
Dandanašnji ukročena se vsa mirna vije skozi Ljubljano. Že od pradavna je bila arterija, ki je oživljala mesto in določala njegov srčni utrip. Staro izročilo jo povezuje celo z argonavti in njihovim iskanjem zlatega runa. Potlej je ob njej zraslo rimsko taborišče, pozneje Emona. Rimljani so prek nje, nekje v bližini Zoisove palače na Bregu, pozidali most, vez med naselbino in južnimi pokrajinami Norika, uporabljali pa so jo najbrž tudi že kot pomembno plovno pot.
Reka je vse do regulacije med vojnama pogosto prestopala bregove, tako da so se ljudje po dolgotrajnem deževju, kot še pomnijo najstarejši Ljubljančani, od hiše do hiše prevažali s čolni.
Na Špici se razcepi.
Vse drugače je bilo, kadar so mogočne, tudi po 26 metrov dolge ladje in skromne, iz enega debla izdolbene drevake, uporabljali ne le za transport blaga med Vrhniko in Ljubljano, ampak za razna praznovanja, ki so popestrila sivi, enolični vsakdan. Janez Vajkard Valvasor omenja slavja, ki so jih na Ljubljanici prirejali že v srednjem veku in seveda tudi pozneje.
Strugo Ljubljanice so že v 16. stoletju, nemara pa celo že prej, poskušali regulirati, vendar takratna prizadevanja očitno niso rodila uspehov. Tako so si mestni očetje zlasti v prvi polovici 18. stoletja zelo prizadevali, da bi ta problem uredili. Načrti nekaterih urejevalcev Ljubljanice niso bili uspešni. Šele ob koncu stoletja se je z regulacijo Ljubljanice ukvarjal jezuit Gabrijel Gruber in z gradnjo velikega kanala med Golovcem in grajskim hribom močno razbremenil strugo.
Današnjo podobo je dal strugi Ljubljanice mojster Jože Plečnik.
Sicer pa so začeli plovbo po spodnjem toku Ljubljanice sredi 18. stoletja opuščati, tako da težava njene regulacije ni bila več tako pereča, čeprav je ob nalivih še vedno poplavljala mesto. Regulacije struge so še enkrat lotili med letoma 1908 in 1915, a tudi takrat brez pravega uspeha; zaradi globljega Grubarjevega prekopa se je namreč medtem spremenila v pravo kloako.
V središču prestolnice
Današnjo podobo je dal strugi Ljubljanice mojster Jože Plečnik. V obdobju 1932–1941 je dopolnil in delno preoblikoval pred prvo svetovno vojno začeta regulacijska dela arhitekta Alfreda Kellerja iz Gradca. Vse od Trnovskega pristana je uredil njene bregove, obenem pa tudi bregove Gradaščice, mejne rečice med Krakovim in Trnovim. Ob Ljubljanici je uredil sprehajalne poti, preuredil je nasade in drevorede, oblikoval je tudi vrsto mostov, trnovskega prek Gradaščice, v osrčju mesta pa Čevljarskega in Tromostovje.
Njeno naravno okljukasto pot so najprej spremenili Rimljani.
Že prej so ljubljanski mestni očetje, ki so hoteli počastiti 40-letnico vladanja cesarja Franca Jožefa, z več kot desetletno zamudo postavili elegantni, po svojem plastičnem okrasju zmajev imenovani most ob mestni tržnici, imenitna vodna zapornica pa je Plečnikovo delo.
