Pri devetih letih že kuje žeblje (FOTO)
Na priljubljeni Lavričevi koči na južni strani hriba Gradišče, streljaj od Šentvida pri Stični, ni nikoli dolgčas, za to poskrbijo Maks Jerin in njegova družina. »Tale naš hrib je zanimiv in poln zgodb,« pravi neumorni oskrbnik, ki od leta 2018 tam gosti državno prvenstvo v metanju Krpanove dvojne sekire. A dobre sekire ni brez kovača, nam takoj razloži: »Če imaš dan sekire in državno prvenstvo, sem spadajo tudi kovači.« Tako je organiziral tudi sedmo srečanje članov Cehovskega društva kovačev Slovenije. Prikazali so svojo starodavno obrt, ob sodelovanju konjerejskega društva Radohova pa tudi podkovanje konj.
Včasih so se postrani gledali
»Prvič smo se zbrali leta 2016 v Cerkljah na Gorenjskem, leta 2017 smo se dobili v Mariboru, kjer smo tudi ustanovili društvo. Leta 2018 je srečanje gostil Rakičan, leta 2019 pa Jesenice. Od leta 2020 smo na Gradišču. Moja želja je bila vedno, da se kovači med sabo povežemo. Spomnim se še časov, ko smo se srečevali po sejmih in dogodkih, pa smo se bolj postrani gledali. Vsak se je bal, da bi mu kdo kaj vzel! Danes tega ni več, izmenjujemo si ideje in si pomagamo,« pojasni 64-letni Alojz Vrbnjak, po rodu iz Maribora, sicer predsednik društva kovačev. Predvsem si prizadeva za ohranitev poklica: »Danes nas je še 10 izšolanih kovačev, ki smo dali skozi tudi vajeniško dobo pri mojstru.« V kovaštvo se je zaljubil že kot otrok, danes ima uspešno podjetje. »Želim si, da bi na Gradišču vzpostavili center za prikazovanje kovaškega poklica. Radi bi, da bi vsako prvo soboto v mesecu eden od nas predstavil kovaštvo vsem, ki jih to zanima.« Pove pa tudi kakšno pikro na račun Obrtne zbornice Slovenije in šolskega sistema: »Prvo napako so naredili, ko so otrokom priporočili usmerjeno izobraževanje in izničili poklice. V nadaljevanju so izbrisali tudi ime kovača, danes imamo oblikovalca kovin.«
V mojih letih je lažje delati skulpture kot dva metra široke in 100 kilogramov težke ograje.
V teh tednih so ustanovili tudi nožarsko sekcijo, ki je postala del centralnega društva. »Da še njih kaj naučimo. Izdelovanja nožev ne podcenjujem, je pa treba, da si danes kovač, znati precej več kot za izdelavo noža,« pristavi. Kovaštvo je bilo svojčas zelo razvito ob prometni cesti Dunaj–Trst, saj je bilo treba pogosto podkovati konja, popraviti kolo na vozu. »Kovači so bili včasih izšolani tudi na področju veterine.«
Nabirali železovo rudo
Na Gradišče je z velikim veseljem prišel tudi Milan Šinkovec iz Komende, obrt ima že dobrih 20 let: »Navdušil me je oče, ki ni bil kovač, je pa izdeloval kroparske gartre za okna. Kot otrok sem vzljubil ogenj in dejstvo, da lahko iz kovine tako rekoč iz nič ustvariš veliko. Izučil sem se za orodjarja, potem pa odprl svojo obrt. Danes veliko prodam v Avstrijo in Italijo.« Zadnja leta se navdušuje tudi nad skulpturami. »Potrebnega je malce smisla za oblikovanje, je pa v mojih letih lažje delati skulpture kot dva metra široke in 100 kilogramov težke ograje.« Njegov devetletni sin že izdeluje žeblje, ali bo šel po njegovi poti, pa je še prehitro trditi, doda Šinkovec.
Zato pa družinsko tradicijo nadaljuje 52-letni Janez Globočnik iz Cerkelj na Gorenjskem, ki je že tretja kovaška generacija pri hiši, kaže pa, da bo delo nadaljeval tudi njegov sin. »Stari oče je imel podkovno in vozovno kovaštvo, oče je nadaljeval. Sam se ukvarjam z umetnostnim kovaštvom, izdelujem unikatne skulpture. Dejansko imamo več kur, ki nosijo jajca,« je slikovit Globočnik. Pravi, da ga je oče postopoma vpeljeval v delo, sprva je pospravljal, potem prijel za kladivo. Obžaluje pa, da v Sloveniji ni šole, kjer bi lahko naučili mlade, da bi nadaljevali obrt, ki bo žal prej ali slej izginila. »Take dogodke izkoristim, da kaj naredim. Na Gradišču sem izdeloval podkve. Čas je hitro minil, pa še ljudje drugače gledajo nate, če vidijo, da delaš. Če le sediš ob svojih izdelkih, mislijo, da sam tega sploh ne delam, da sem to kje kupil,« pa nam je povedal umetnostni kovač Vlado Zupančič iz Slovenj Gradca, njegov moto je, da se da vse pri hiši in v hiši tudi skovati.
Maks Jerin je vesel, ker sta bila na srečanju tudi Timotej Kruška in Jernej Cortese. V okolici Šentvida in Ivančne Gorice sta z neumornim Dejanom Sotirovim (vodi tudi Zavod Mavrični bojevniki – ADHD) nakopala železovo rudo, potem pa pokazala, kako so iz nje včasih talili železo. Kruška je daleč naokoli znan tudi po kovanih izdelkih, predvsem nožih.
In je minila še ena pestra sobota pri Lavričevi koči na Gradišču. Kovači so rekli, da se ob letu osorej spet zberejo.
