Poglejte, kako se pri Podgorškovih domačija za noč čarovnic spremeni v dom duhov (FOTO)

Da so člani družine Podgoršek, ki živijo v idiličnem zatišju stran od vsakdanjega vrveža, zares nekoliko posebni v pozitivnem pomenu, se je izkazalo že večkrat. Oče Zlatko Podgoršek si služi kruh kot kovinar z delom v gospodarstvu, starejša hči Zlatka je ob svojem izbrancu postala samostojna in bodoča diplomirana inženirka hortikulture, mlajša Tjaša je okoljevarstvena tehnica ter pri koncu študija na višji upravni šoli, smer upravljavec podeželja in krajine (UPK), na Ptuju, steber kmetovanja na mali kmetiji pa je Damjana Podgoršek, hortikulturno in kmetijsko izobražena strokovna delavka, zdaj samozaposlena na rojstni kmetiji Zelena sreča.

Pri Podgorškovih je vse v zelenem, tudi sreča.

Greh bi bilo peljati se mimo kraja z vsega osmimi hišami zaselka Brezje, ki je del Stogovcev, da ne bi povprašali po svežih račjih ali kokošjih jajcih, skozi vse leto po sezonskih povrtninah in zdravilnih zeliščih, na jesen pa po stoterih sadnih in zemeljskih plodovih. Viške prehranskih pridelkov lahko Podgorškovi prodajo kot kmetija.

Kar prek 1200 rastlin trajnic uspeva na njihovem vrtu, ki ga je kot kose zemlje (z gozdičem vred vsega le 3,5 ha) Damjana pridobila po starših, da so še naprej lahko vsi zaljubljeni v zemljo in naravo začeli kultiviranje. Posadili so različno zelenjavo, zdravilna zelišča, sadje ter drugo za malo butično kmetijsko-vrtnarsko proizvodnjo. Dovolj za samopreskrbo, a tudi nekoliko več, za ponudbo tržnih viškov.

Vsi od malega zelo cenijo in varujejo širše naravno okolje, tamkajšnjo ohranjeno naravo ter raj v njej. Njihov prvi sosed Roman je povedal, da je ta njemu ljubi kraj zares bogastvo, pravi rezervat ohranjenega naravnega ambienta, kjer ni dovoljeno polžu stopiti na rep. »Sami ne vemo, kaj imamo, a na srečo tu živimo zelo ozaveščeni Štajerci.«

Najdaljša v Sloveniji

Pri Podgorškovih zaradi sebe in v radost drugih obiskovalcev, njihovih zvestih strank ter domačinov, ustvarjajo prav posebno zgodbo, ki jo pripovedujejo buče, sicer namenjene za kulinariko in živali. Te vsaj enkrat v letu preštejejo, stehtajo najlepše in največje primerke, v dolžino izmerijo legionarke, kot jim pravijo, ter se ponašajo z državnim rekordom najdaljše buče v Sloveniji. A najbolj se veselijo dobre letine zaradi možnosti postavitve kompleksne coprniške skulpture, ki oživi na noč čarovnic.

Coprniški portal je zapiral pot do domačije.

Prav simpatično pošastno je videti sredi temnih travnikov, obdanih s še temnejšim gozdom, že za dne grozljive bučne like, ki se na noč spremenijo v plameneče in pošastne ksihte. Ko odbije polnoč, se iz groba dvigujejo mrliči, coprniški oltar preletavajo netopirji in širi se duh po mrtvecih, ko se grobnice za krajši čas odprejo in iz njih lezejo človeškim podobne pošasti. In ko v zvoniku odbije prva ura praznika vseh svetih, se pokadi in zasmrdi po stvorih, zemlja se zapre in nov dan osvetli prelepo oblikovano ročno delo vseh družinskih članov. Tjaša je ob izdatni pomoči in sodelovanju obeh staršev tokrat oblikovala vse zapisano tako nazorno, da se je kar videl izhajajoči duh, Duhec imenovan, iz umirajočega telesa.

Glavni lik tokrat pa je bil dominantni gozdni mož, sestavljen iz hloda v osrednjem delu z glavo buče ter okrašenim klobukom z izdelanimi vrtnicam podobnimi cvetovi iz listja kakija in drevesa tulipanovca. Uh, še dobro, da so noči tako hladne, da se čarovnice že pred prvim svitom razblinijo in da ugasnejo njihovi vzdihajoči glasovi in krvavo rdeči pogledi.

To tragikomično pravljico so Podgorškovi tokrat obnovili v povsem novi različici že petič. Vsakič kaj dodajo, zgodbe se spreminjajo in duhovi se plazijo tam okoli zares le ponoči. Ko smo si ogledali letošnjo stvaritev pošastne skulpture iz več kot 50 buč, izdelano v precej več kot 100 urah ter navdahnjeno v krogu te srčne družine iz Stogovcev, smo opazili, da se je vsemu čudila celo čredica Tjašine škotske govedi pasme galloway. Bikec Rudi, pasasta Minka ter mala, letos skotena telička Ruby. Tjaša si je kot študentka, ki občasno tudi trdo dela, sama kupila zametek črede, ki po svoji pasmi in videzu obeta še lep razvoj.

V malem arboretumu Zelena sreča je bilo te dni mogoče doživeti razne prigode, ki pa jih, po vsem videnem in slišanem, še zdaleč ni in ne bo konec! Mračnjaško kreacijo si je več dni zapored, naključno ali načrtovano, ogledalo mnogo ljudi od blizu in daleč, največ jih je prišlo ob večerih, ko vse izdolbene in znotraj osvetljene bučne glave v temi izrišejo v raznotere bolj ali manj grozljive in trpeče like, vmes je tudi kakšna prijazna prikazen. Tak je pač naš svet z veliko domišljije ter malo resnične usode, ki spremlja živelj. Že od danes pa je mali ambient Zelena sreča spet poln jesenskih barvnih odtenkov in stoterih zgodb, ki jih napletejo Podgorškovi, ker tako živijo in se po svoje veselijo drug drugega in vsakega dne, ki jim z delom pridnih rok in idej prinaša nove izzive. Zase in za druge. 

Coprniški svet si je ogledala tudi družinica Potočnikovih.

Košarica za cvenk za grabežljive spake FOTOGRAFIJE: Jože Miklavc