Po nesrečnem skoku v morje slika z usti
Primorec Vojko Gašperut - Gašper je eden najbolj ustvarjalnih umetnikov tetraplegikov. Leto 2020 začenja z razstavama v Logatcu in Ljubljani.
Odpri galerijo
Med našimi umetniki je edini polnopravni član VDMFK – mednarodnega združenja umetnikov invalidov. Na sliki strunjanske soline. Foto: Moni Černe
Življenjska pot 70-letnega primorskega slikarja Vojka Gašperuta - Gašperja iz vasi Sedlo v Breginjskem kotu je vse prej kot vsakdanja, njegovi umetniški uspehi in kljub nesreči, ki jo je doživel, izjemna osebnostna drža pa vse prej kot samoumevni. Leta 1960 se je preselil v Koper in sedem let pozneje, bilo je 15. maja 1967, pri svetilniku v Izoli skočil v morje.
Toda skok takrat 17-letnega Gašperja se je končal nesrečno, trenutek neprevidnosti je zahteval visoko ceno, poškodoval si je vratno hrbtenico in postal tetraplegik. »Veliko časa po poškodbi sem preživel v Zavodu za rehabilitacijo v Ljubljani in ravno v tem obdobju začutil slikarski navdih, zato sem se leta 1971 vpisal v slikarski tečaj.«
Ker ima Gašperut prizadete roke, riše z usti. Pokazal nam je, kako svoje občutke, misli in videnja na slikarsko platno prenaša na takšen način, koliko truda vloži v svoje slike. Za eno porabi teden dni ali več. Njegov slikarski opus je izjemen: »Od leta 1974, ko sem se prijavil na prvi slikarski tečaj v Divači, vodil ga je akademski slikar Janez Matelič, sem narisal več tisoč olj in akrilov na platnu, imel več kot 140 samostojnih in 350 skupinskih razstav doma in po svetu: v Parizu, Strasbourgu, na Dunaju, v Madridu, Pragi, Budimpešti, Lizboni, Atenah, pa v Združenih državah Amerike, Aziji, in tako dalje.«
Kljub težki invalidnosti si je ustvaril družino: »Z Danico sva se poročila leta 1983, pred 25 leti sva dobila hčerko Katjo,« pove, medtem ko nam razkazuje prostorno, lično urejeno galerijo, ki jo od ateljeja v domači hiši v Cereju loči le dvorišče. »V njej se odvijajo razne likovne delavnice, umetniške razstave,« pripoveduje slikar, ki od sredine lanskega oktobra zaradi zdravstvenih težav veliko leži, hkrati pa se po svojih močeh pripravlja na razstavo v Logatcu in drugo, ki jo bodo odprli 6. februarja na ljubljanskem Gradu Fužine.
»Meseci ležanja so zame težki, v mislih imam vsaj deset slik, a jih zdaj ne morem narediti,« pove umetnik, ki vsak izdelek najprej vizualizira, v njegovem glasu ni čutiti kančka grenkobe, nasprotno. Kot bi bral misli, pojasni: »Iz svoje nesreče sem potegnil najbolj posrečeno, in potegnil sem veliko, s svojim življenjem sem zadovoljen, a imam še veliko rezerve.« Ogromno mu pomeni druženje s prijatelji, teh ima veliko, med invalidnimi in zdravimi ljudmi velja za zgled. »Prav je, da ima vsaka družba invalide, zdravi se med invalidi začnejo zavedati svojih prednosti.« Kaj je še pomembno? »Prepričanje o svojem delu, zaupanje, medčloveški odnosi in ljubezen,« našteje slikar in dodaja, da je po nesrečnem skoku pravzaprav dobil eno prestavo več. »Prepričan sem, da smo na svetu zato, da dajemo.«
Sodobno tehnologijo, družabna omrežja uporablja natanko toliko, kolikor jih mora. »Svet je obdan s toliko lepotami, ne predstavljam si, da bi bilo za kogar koli primerno, da se zapre v prostor in cele dneve gleda v ekran. Pametne telefone je pametno uporabljati z omejitvami, ne moreš biti suženj telefonske naprave, pomembno je imeti čas za druženje, delo, šport,« razmišlja. Ko se na kratko ozre na minevanje, pove, da je težko, ko s človekom vzpostaviš lep odnos, naslednjega dne pa ga ni več, a tudi smrt je del življenja. »Čeprav nam je bilo veliko vzetega, bo ostalo dovolj tudi za naše otroke,« sklene pozitivno.
Vojko Gašperut je v zavodu za rehabilitacijo začutil slikarski navdih. Foto: Moni Černe
Toda skok takrat 17-letnega Gašperja se je končal nesrečno, trenutek neprevidnosti je zahteval visoko ceno, poškodoval si je vratno hrbtenico in postal tetraplegik. »Veliko časa po poškodbi sem preživel v Zavodu za rehabilitacijo v Ljubljani in ravno v tem obdobju začutil slikarski navdih, zato sem se leta 1971 vpisal v slikarski tečaj.«
Ustvaril si je družino
Ker ima Gašperut prizadete roke, riše z usti. Pokazal nam je, kako svoje občutke, misli in videnja na slikarsko platno prenaša na takšen način, koliko truda vloži v svoje slike. Za eno porabi teden dni ali več. Njegov slikarski opus je izjemen: »Od leta 1974, ko sem se prijavil na prvi slikarski tečaj v Divači, vodil ga je akademski slikar Janez Matelič, sem narisal več tisoč olj in akrilov na platnu, imel več kot 140 samostojnih in 350 skupinskih razstav doma in po svetu: v Parizu, Strasbourgu, na Dunaju, v Madridu, Pragi, Budimpešti, Lizboni, Atenah, pa v Združenih državah Amerike, Aziji, in tako dalje.«
Priznanj in nagrad, ki jih prejema tudi na ekstemporih, se je nabralo okoli 60. Med našimi umetniki je edini polnopravni član VDMFK – mednarodnega združenja umetnikov invalidov, ki svoja dela ustvarjajo z usti ali nogami. Redno sodeluje na dobrodelnih likovnih prireditvah, slikanje demonstrira tudi v vrtcih, šolah in domovih za starostnike, je ustanovni član Zveze paraplegikov Slovenije, aktivni član Društva paraplegikov Istre in Krasa ter član Likovne sekcije Leon Koprc.
Kljub težki invalidnosti si je ustvaril družino: »Z Danico sva se poročila leta 1983, pred 25 leti sva dobila hčerko Katjo,« pove, medtem ko nam razkazuje prostorno, lično urejeno galerijo, ki jo od ateljeja v domači hiši v Cereju loči le dvorišče. »V njej se odvijajo razne likovne delavnice, umetniške razstave,« pripoveduje slikar, ki od sredine lanskega oktobra zaradi zdravstvenih težav veliko leži, hkrati pa se po svojih močeh pripravlja na razstavo v Logatcu in drugo, ki jo bodo odprli 6. februarja na ljubljanskem Gradu Fužine.
»Meseci ležanja so zame težki, v mislih imam vsaj deset slik, a jih zdaj ne morem narediti,« pove umetnik, ki vsak izdelek najprej vizualizira, v njegovem glasu ni čutiti kančka grenkobe, nasprotno. Kot bi bral misli, pojasni: »Iz svoje nesreče sem potegnil najbolj posrečeno, in potegnil sem veliko, s svojim življenjem sem zadovoljen, a imam še veliko rezerve.« Ogromno mu pomeni druženje s prijatelji, teh ima veliko, med invalidnimi in zdravimi ljudmi velja za zgled. »Prav je, da ima vsaka družba invalide, zdravi se med invalidi začnejo zavedati svojih prednosti.« Kaj je še pomembno? »Prepričanje o svojem delu, zaupanje, medčloveški odnosi in ljubezen,« našteje slikar in dodaja, da je po nesrečnem skoku pravzaprav dobil eno prestavo več. »Prepričan sem, da smo na svetu zato, da dajemo.«
Velik del slikarskega upodabljanja je povezan z njegovim rodnim Breginjskim kotom, kjer v slikah ohranja starožitno lokalno arhitekturo. Gašperutovi motivi oljnega in akrilnega slikarstva so umirjeni, pravi, njegov navdih pa so krajine, poleg rodnega kraja med drugim tudi piranske soline, Kras v razkošju jesenskih barv ali zimski idili, pa tihožitja, denimo cvetje in druge figuralne kompozicije.
Sodobno tehnologijo, družabna omrežja uporablja natanko toliko, kolikor jih mora. »Svet je obdan s toliko lepotami, ne predstavljam si, da bi bilo za kogar koli primerno, da se zapre v prostor in cele dneve gleda v ekran. Pametne telefone je pametno uporabljati z omejitvami, ne moreš biti suženj telefonske naprave, pomembno je imeti čas za druženje, delo, šport,« razmišlja. Ko se na kratko ozre na minevanje, pove, da je težko, ko s človekom vzpostaviš lep odnos, naslednjega dne pa ga ni več, a tudi smrt je del življenja. »Čeprav nam je bilo veliko vzetega, bo ostalo dovolj tudi za naše otroke,« sklene pozitivno.
