Pia (33) si želi živeti od hoje: v desetih letih 40.000 kilometrov

Nenavadno se sliši, a 33-letna Pia Peršič iz Krškega si želi živeti od hoje. Pred desetletjem in več je spoznala fanta na motorju: »Prevozila sva turo po državah okoli Sredozemskega morja, opazovala sem kolesarje in pomislila, zakaj ne bi šla na kolo.« Rečeno, storjeno, na Univerzi v Kopru je končala študij naravne in kulturne dediščine in začela kolesariti.
Leta 2011 je prekolesarila 1000 kilometrov znamenite španske romarske poti Camino de Santiago. Leta 2012 je prepedalirala Anglijo in Škotsko, 1200 kilometrov v 49 dneh.


»Bilo je naporno in lepo. A ko sem gonila kolo, sem srečevala romarje na nogah. Pa sem si mislila – kaj če bi poskusila tako.« In začela je hoditi. In hodi še danes.


»Za ohranjanje kondicije vsak dan 10 kilometrov, za vikend pa z Andrejem praviloma opraviva 30 kilometrov ali pa se povzpneva na kakšen hrib.«

Ko smo jo klicali za dodatne informacije, je po avtocesti drvela proti Veliki planini, ki jo je večkrat obiskala, med drugim v okviru ture Po Slovenski planinski poti leta 2012, ko je prehodila 600 kilometrov v 30 dneh.

Od Pulja do Prevlake

Kdor išče, ta najde, pravi star slovenski pregovor. Pia se sama na poti čisto dobro počuti, a podobne misli in občutki v življenju letijo skupaj. Pred tremi leti je spoznala danes 42-letnega gorskega tekača in kolesarja Andreja Martinčiča, leta 2016 sta skupaj sedla na kolo in v 43 dneh prekolesarila Slovensko turno kolesarsko pot, dolgo 1800 kilometrov.

Maja letos sta se lotila morda ene najtežjih pohodniških poti, Via Adriatica Trail od Kamenjaka pri Pulju do Prevlake na meji s Črno goro. Nekaj več kot 1100 kilometrov kamenja in šikare po dalmatinski obali in v zaledju, v pogorju, kamor nihče ne zahaja in koder ob nevihtah švigajo strele. »Šla sva po 2,5 metra široki poti, levo in desno od naju so bile opozorilne table: Mine. Ooooh, me je bilo strah, sprla sva se, Andrej bi šel naprej, jaz nisem hotela več, in sva obrnila in si dodala okoli 15 kilometrov ovinka.«

Priznava, da je bil to najtežji projekt doslej. »Na celotni poti so le tri planinske koče, zato sva si vnaprej pripravila 36 škatel s hrano in pijačo in jih nastavila na vsakih 30 kilometrov. Medtem ko je denimo Il Camino v Španiji naporna, a oskrbovana pot, je Via Adriatica popolna divjina brez hrane in zlasti brez vode.«


Hrano sta pustila tudi pri domačinih v redkih vaseh. »V vasi Bender pri Kninu, ki ima le še tri prebivalce, sva poprosila gospo Dragico, naj nama shrani boks, in ji povedala, kdaj prideva. Na Kamenjaku sva startala štiri dni kasneje, zato sva tudi k njej zamujala. Ko sva prišla, je rekla: 'Pa kje hodita, jaz pa sem vama spekla kolače!' In iz hladilnika je začela na mizo nositi dobrote. Gospa Dragica ima sicer 100 evrov pokojnine. Na poti doživiš tudi tako neskončno dobroto.«
In kakšno je telo, vajeno hoje? Običajni ljudje v povprečju na dan prehodimo pičlega 2,5 kilometra, le delavci na gradbiščih, obrtniki ... malce več.

»Moje telo je zelo drugačno od zasedenega, s hojo doživljam užitek.«
Pešači do 8 ur na dan: »Do tu lahko hodim in sem vesela, več kot to postane utrujajoče in moreče, to se nama je dogajalo na Vii Adriatici.«
In preseneti z odgovorom na vprašanje, kakšno opremo potrebujemo za tovrstne pohode. »Poskusila sem vse mogoče spodnje perilo in obutev. Dobro je imeti na turah nekatere stvari kakovostne, toda glede spodnjega perila: modrc za 2 evra v Kiku, tudi bombažne gate in majica za 2 evra so se izkazale za daleč najboljšo izbiro.«
Kako je biti nekaj dni brez tuša?
»V redu, nič posebnega. Na Slovenski planinski poti sem se tuširala vsakih pet dni, pa je bilo vse v redu. Seveda je velik užitek stopiti pod tuš po petih dneh, po drugi strani pa si perilo pereva na roke, ko naletiva na vodo.«
Čeprav imamo koga neskončno radi, se ga tudi naveličamo.
»Na pohodih se tako rekoč spreva vsak dan. Na kolesu včasih voziva na razdalji pet kilometrov, ker sva se že na začetku sporekla. Včasih po ves dan ne spregovoriva niti besede.«

In potem? »Ja, je pa objem oziroma stisk zvečer toliko večji užitek.« Novembra odhajata v Nepal. Jesen in zima je čas, ko organizirata trekinge in pohode.