Oče je bil Maistrov borec, ona partizanska aktivistka
Ko je sredi poletja 1945 iz Grosuplja v Ribnico prisopihal tovorni vlak z nekaj vagoni vsemogoče šare, je na postaji s kovčkom izstopila tudi Valerija Berkopec, rojena leta 1923 v Vavti vasi pri Straži. Železničarju je povedala, da je prišla iskat službo, in kmalu jo je dobila v Šmalčevi trgovini na Šeškovem trgu. Kruh si je nato služila v upravi trgovskega podjetja Jelka, nazadnje pa v podjetju ITPP. »Ribničani so bili takrat, so mi povedala dekleta, ki so delala z mano, avstrijsko mahnjeni. In mi svetovale, vedoč za moja partizanska leta, naj bom tiho. Z nikomer se pogovarjati, nikomur zaupati.«
Ko so ji po 25 letih delovne dobe izračunali, da je izpolnila pogoje za upokojitev, je vprašala, ali morda ne gre za pomoto. »Prišteli smo vam dvojna leta delovne dobe, saj ste bili med vojno partizanska aktivistka,« se je ob praznovanju 100. rojstnega dne živo spominjala čila Valerija, ki ji ljubkovalno pravijo Valči. Zadovoljna je, da je bila trgovka, še posebno ponosna je bila na svojo prvo službo, pri družini Deu v Mokronogu, kjer so jo potujoči Ribničani (krošnjarji) nagovorili, naj se jim pridruži. »Moj oče je bil Maistrov borec in je umrl, ko sem imela sedem let, mama, ki je bila največja lastnica kmetijskega posestva v Novem mestu, se je drugič omožila,« se spominja.
Moža občudoval sam Tito
Družina je bila napredna, verna in domoljubna. Fantje po mamini in očetovi strani so bili v partizanih, stric Josip Berkopec je visoko napredoval po vojaški hierarhiji. Leta 1949 se je cerkveno poročila s Francijem Zbašnikom, operativnim oficirjem JLA v Skopju, kar je bilo za tiste čase skoraj nemogoče. A ker je to izrecno želela njena mama, jo je upoštevala. Obred je v ribniški cerkvi župnik opravil v zgodnjih jutranjih urah. Pri možu, ki ga je zaradi njegovih organizacijskih sposobnosti želel spoznati celo maršal Tito, je bila nekaj časa v Skopju, dokler ni izstopil iz vojske in se zaposlil v Ljubljani, pozneje v Ribnici, kjer sta si zgradila hišo. V zakonu sta se jima rodila sinova Franc in Ciril. Mož se je poslovil leta 2014 pri 96 letih, Valči, ki živi v hiši s Francijevo družino, pa si dneve krajša s sprehodi, branjem (in to brez očal), gledanjem televizije (najraje ima glasbene oddaje), poslušanjem radia in pogovori z domačimi, še posebno z vnuki in pravnuki.
Zdravje ji še kar dobro služi, pri hrani in vsem drugem je od nekdaj zmerna. »Sprašujejo me za recept za dolgo življenje. Nimam ga, a vseeno sem zagovornica zmernosti. V vsakdanjem življenju, v službi, v pogovoru z domačimi, še posebno v družini. Spoštovanje zakoncev (partnerjev) je prav tako recept. To je bistvo vsega. Moj Zbačnik (moža je vedno tako milostno nagovarjala, op. p.) mi je v mesecih, ko je čutil, da se mu počasi izteka čas, pritrjeval, čeprav si tega nisem hotela vzeti za sveto, da sem ravno jaz bila zaslužna za njegovo pokončnost v zrelih letih,« pove Valči, ki je možu hvaležna, da je bil del njune celote. Za dolgo življenje in čilo zdravje je hvaležna tudi snahi Ireni in njeni družini, pri kateri živi: »Naša Irena je bila od nekdaj zlata ženska. Takšna je tudi danes.«
