Boštjan Gorjup
Obdržati moramo visoko stopnjo lastništva nepremičnin
Ko bomo imeli 60.000 evrov dodane vrednosti na zaposlenega, bomo imeli enako ekonomsko moč kot 90 odstotkov populacije v Nemčije. Zakaj? Ker bomo mi ostali lastniki svojih nepremičnin, oni pa že zdaj niso lastniki.
Odpri galerijo
V Sloveniji imamo 20 milijard evrov, ki ležijo na računih, in niti enega zasebnega sklada, ki bi vlagal 100 milijonov evrov na leto v podjetniško zgodbo. Naša zagonska podjetja se financirajo v ZDA, ker si mi med seboj ne zaupamo. Foto: Leon Vidic/Delo
S sogovornikom, direktorjem BSH Hišni aparati Nazarje, menedžerjem leta 2018, sva se srečala ravno na dan, ko je Gospodarska zbornica Slovenija (GZS), katere predsednik je, praznovala 168-letnico obstoja. Upraviči svoj sloves poznavalca preteklosti, ko s pripovedovalsko veščino, značilno za ljubiteljske zgodovinarje, iz rokava strese zgodbo o tem, kako je Franc Jožef, mladi avstrijski cesar, sit tega, da kranjski obrtniki hodijo k njemu vsak s svojimi težavami, ukazal ustanoviti trgovsko in obrtno zbornico za Kranjsko, ki naj bi zbrala vse pobude, njen predsednik pa naj bi te prinesel na Dunaj.
V avstro-ogrskem cesarstvu je bilo jasno, kdo pije in kdo plača. Kako pa je danes na »Kranjskem«?
V Sloveniji je kot na kmetih; ko se odprejo vrata hleva, kjer so bili dolgo vsi zaprti, od sreče vsi skačejo drug čez drugega. Po 28 letih bi se že lahko naučili obnašati glede na to, ali smo v hlevu ali zunaj na travniku. Marija Terezija je vladala trideset let in poglejte, kaj vse je naredila v tistem času. Kaj pa je naša država naredila razen cest, pa še to le državnih?
Kaj pa je naredilo gospodarstvo?
Gospodarstvo je iz petih milijard izvoza leta 1991 do danes ustvarilo 40 milijard izvoza. S tem smo postali najbolj izvozna država v EU, izvozimo 90 odstotkov BDP. To so naredili direktorji in inženirji, zasebni sektor.
Gospod Gorjup, o vas se sliši le najlepše, prejeli ste že kar nekaj priznanj, besedo odličnost ne le zapisujete v vaše strategije, ampak jo tudi polno živite. Da ne bi ostala le pri floskulah, nam, prosim, razložite, kaj je recept za odličnost, tisto pravo, ponotranjeno, ne le zapisano v ciljih?
Temelji se gradijo vse življenje. Štejejo vrednote, ki jih dobiš v družini, v času šolanja, s katerimi ljudmi se družiš in kdo so tvoji sodelavci. Če imaš srečo, da začneš kariero v podjetju, ki je trajnostno naravnano in zaposluje dobre ljudi, ki ti pravilno svetujejo, se lahko postopoma zgradi osebnost, ki se trudi biti odlična. Odličnost je zvezda severnica, ki daje mornarjem smer, a je nikoli ne morejo doseči. Enako je v poslu. Postavljamo si cilje odličnosti za našo zvezdo severnico in ugotavljamo, kje smo danes in kako bi prišli čim bližje zvezdi severnici ne glede na letne plane. Odličnost je tisto vodilo, ki sproti v življenju narekuje, kaj je še treba narediti, da se ji boš približal.
Kako ste si zgradili vodstvene sposobnosti, kje ste imeli največji manko?
Na začetku mi je manjkalo kompetenc, potrebnih za delo z ljudmi. Naučiti se moraš razumeti ljudi, ko jih razumeš, jih znaš tudi motivirati, če so motivirani, pa si lahko tudi odličen. Z leti lahko razviješ tridimenzionalni način vodenja, torej usmerjenost k sebi, k ekipi in drugim partnerjem ter usmerjenost podjetja k lastnikom, torej da zadovoljuješ cilje lastnika. Vse to uravnotežiti pa je umetnost, ki je zelo dobro plačana.
Koliko časa namenjate vodenju, delu z ljudmi?
Lani sem večino časa namenil vodenju, motivaciji in pomoči, manjši del pa klasičnemu preverjanju in strokovnemu odločanju.
Omenjate srečo, da posameznik začne na začetku kariere delati v dobrem podjetju. Ta odnos je torej vzajemen, slabo podjetje lahko še tako odlične posameznike posrka samo vase?
Ko začneš kariero, si nepopisan list. Če bi jo začel v podjetju, ki bi bilo kasneje vključeno v privatizacijske zgodbe, verjamem, da danes ne bi bil to, kar sem. Problem tranzicije je, da ima žrtve. Te niso le posledica nelogičnih in nevzdržnih finančnih mahinacij, ampak se kažejo tudi v ogromno uničenih klimah. Vzdušje pa je pokvarjeno zaradi nezaupanja – »ti si lahko privatiziral, jaz nisem mogel«. V marsikaterem podjetju zato ni prave motivacije. Enkrat za vselej bi morali to obdobje pustiti za seboj, zgodilo se je, kar se je zgodilo, veseli smo lahko, da smo to obdobje privatizacije prebrodili in imamo danes razmeroma stabilno lastniško strukturo in lastnike, ki so v večini dovolj trajnostno naravnani.
Dobili smo tudi kar nekaj tujega lastništva.
Imamo le tretjino tujega lastništva, kar z vidika suverenosti neke majhne države ni problematično. Predvsem zato ne, ker je tuji kapital razpršen vse od Amerike do Japonske. To ni pozitivno le zato, ker tako nekdo ne prevlada v deležu kapitala, ampak tudi zato, ker s tem dobivamo v državo najboljšo prakso od vsepovsod. To nas bogati. Slovenija nima veliko poslovne prakse. To, kar vzpostavljamo od leta 1991, nima iste tradicije kot na zahodu, kjer se v podjetja prenašajo poslovne prakse že petih generacij. Bosch, ki je v Sloveniji našel dobrega partnerja, je dober primer tujega lastnika, ki našo državo bogati. Mi se nismo rodili v Slovenj Gradcu in Nazarjah, ampak smo bili narejeni v Boschu. Če bi se vsi tako bali tujega kapitala, kot se ga Slovenci, ne bi nikoli imeli 40 milijard evrov izvoza, ki si ga tako ali drugače razdelimo na več računov. Imeli bi tudi bistveno nižje plače in bistveno nižji standard.
Pa menite, da bo tako ostalo tudi v prihodnje, glede na to, da so sosednje države vedno bolj razvite in davčno bolj ugodne?
V nasprotju z, recimo, Madžarsko, kjer imajo ogromno tujih lastnikov družb, jih mi nimamo toliko. Če se tuji lastnik na Madžarskem zaradi ugodnejših razmer odloči iti v Romunijo, ga tudi Viktor Orbán ne bo ustavil. Pri nas je drugače, na podlagi lastnega obrtništva imamo zgrajenih veliko malih in srednjih podjetij v domači lasti, ki pomembno prispevajo k izvozu. Tuja podjetja, tudi Bosch, gradijo dobaviteljsko mrežo v svoji okolici, če je le mogoče. To, kar danes opazujemo v Ljubljani, ko iz kalčkov vzklijejo nova podjetja z inovativnimi modeli financiranja in poslovanja, zaradi česar lahko dobijo denar za razvoj kjerkoli in kadarkoli, je krona slovenskega uspeha. Včasih mi je hudo, ko lepega dela ne vidimo. Ujeti smo v tarnanje, tudi po medijih, razumem, da je to naš genski zapis, a morda je nezadovoljstvo vseeno malo prehudo.
Toda podatki kažejo, da nas Madžarska, Slovaška, Poljska, Češka v konkurenčnosti prehitevajo po levi in desni. Naša trenutno zgolj še rahla prednost je po mnenju analitikov rezultat preteklega dela in ne sedanjega.
Jaz sem svojo domačo nalogo naredil. Leta 2006 sem prišel na položaj poslovodje. Podjetje je bilo vredno 140 milijonov evrov, povprečna plača je bila 1100 evrov bruto. Bila je v ravnovesju z dodano vrednostjo, ki smo jo delali s takratnimi izdelki. Kaj smo naredili v teh dvanajstih letih? Investirali smo ogromno denarja v razvoj in tehnologijo, da danes lahko delamo najzahtevnejše male gospodinjske aparate na svetu. To nam omogoča, da imamo povprečno plačo več kot 2000 evrov bruto, število inženirjev se je potrojilo, kljub temu pa nismo izgubili konkurenčnosti. Da smo to dosegli, smo morali vložiti veliko denarja in truda.
Torej slovensko gospodarstvo premalo vlaga v razvoj?
Manjka nam ambicioznosti, da bi si sploh želeli večjo dodano vrednost. Leta 2017, ko sem prevzel mandat predsednika GZS, smo takoj sprejeli strategijo, da do leta 2025 dodano vrednost na zaposlenega povečamo na 60.000 evrov, izvoz na 50 milijard evrov in s tem zagotovimo povprečno plačo, višjo od 2300 evrov bruto. S tem smo postavili jasen cilj, ki ga morajo vsi deležniki ponotranjiti, minister za gospodarstvo, vsi zaposleni zbornice in vsi direktorji. Naša dodana vrednost na zaposlenega bo za leto 2018 44.000 evrov, 2000 več kot leta 2017. Priti na 60.000 evrov dodane vrednosti na zaposlenega tako ne bo enostavna naloga. Še posebej ker vsa podjetja in država, ki obvladuje četrtino podjetij, skupaj namenjamo manj kot dve odstotni točki sredstev BDP za raziskave in razvoj. Države, ki jih želimo doseči, že danes vlagajo od tri do štiri odstotne točke. Če kot lastnik pri sedmih milijardah evrov ne najdeš dodatnih 200 ali 300 milijonov za investicije, je nemogoče pričakovati, da bomo imeli kdaj višje plače. O tem lahko potem le sanjamo ob kavicah.
Kako torej povečati dodano vrednost?
Najprej bo treba seči v žep, zaposliti še več inženirjev in jih primerno plačati, da ne bodo odhajali nekaj kilometrov stran čez mejo in da bodo morda k nam prišli kakšni tuji, potem pa bomo na ravni države lahko naredili, kar smo mi v Nazarjah v 12 letih. Zgodba je jasna. Slovenija s podjetji in državo trenutno nameni 800 milijonov za raziskave in razvoj na leto, koncern Bosch, eno podjetje z nekaj izdelki, pa osem milijard. V Sloveniji 800 milijonov evrov razpršimo na tisoč koncev in pravi čudež je, da nam sploh uspeva to, kar nam. Imamo preveč razpršeno gospodarstvo, kar je v času krize morda dobro, saj ko ena panoga zaniha, nam ostanejo še druge, po drugi strani pa je slabo, ker se ne moremo specializirati in vlagamo po nekaj drobiža v različna podjetja, ki se ukvarjajo z enako stvarjo.
Poleg tega struktura našega gospodarstva, njegov položaj na sredini dobavne verige, morda že zaradi narave izdelkov ne omogoča višje dodane vrednosti? Ste eno redkih podjetij, ki delajo za končno stranko, kjer se ustvari visoka dodano vrednost.
Veliko polizdelkov omogoča nadpovprečne plače. Gre za odličnost. Ni avtomatizma pri tem, da če imaš končni izdelek namenjen končnemu potrošniku, ustvariš višjo dodano vrednost. Karkoli delaš, moraš biti odličen, da lahko ustvariš visoko dodano vrednost. Pri nas smo bili leta 1991 veliko manj konkurenčni kot podjetja na zahodu, bili pa smo tudi brez denarja. Kdo od podjetnikov je imel takrat sredstva za investicije? Imeli so morda hišo, avto in obrtniško orodje. Tuji konkurent na zahodu pa je imel zbran denar petih generacij, s katerim je povečeval dodano vrednost. Kot že rečeno, mi s temi malimi vložki delamo čudeže. Jaz v Nazarjah ne bi mogel narediti takšne zgodbe o uspehu, če ne bi imel za seboj Boscha, ki mi je dal 200 milijonov evrov za investicije. Kje bi jih dobil? Kdo bi mi plačal obveznice za 200 milijonov po tem, kar smo doživeli z NKBM in Dadasom? V Sloveniji imamo 20 milijard evrov, ki ležijo na računih, in niti enega zasebnega sklada, ki bi vlagal 100 milijonov na leto v podjetniško zgodbo. Naša zagonska podjetja se financirajo v ZDA, ker si mi med seboj ne zaupamo. Zaupanje pa je temelj odličnosti. Sava bo, žal, še malo tekla.
Govorili so nam, da bomo druga Švica. Standard pa je še krepko nižji kot še v kakšni drugi državi, revnejši od Švice.
Ko bomo imeli 60.000 evrov dodane vrednosti na zaposlenega, ne vem, ali bo to leta 2025, 2024 ali 2026, bomo imeli plačo 2300 evrov bruto, takrat bomo imeli enako ekonomsko moč kot 90 odstotkov populacije v Nemčije. Zakaj? Ker bomo mi ostali lastniki svojih nepremičnin, oni pa že zdaj niso lastniki. Ker plačujejo najemnine, je nemški delavec po mojem mnenju že danes enako ali celo manj ekonomsko močen kot slovenski, ki je lastnik svojega stanovanja ali hiše. To je naša dota iz leta 1994, ko je začel veljati Jazbinškov zakon, in je naša velika prednost. Na zahodu zaradi urbanizacije ljudje svoje manj vredne nepremičnine puščajo na podeželju in se selijo v stanovanja v mestih, kjer so cene tako visoke, da si jih nikoli ne morejo privoščiti, če jih imajo v lasti, pa jih ne moremo dedovati, saj sorojenci ne morejo drug drugega izplačati, ker so vrednosti tako visoke. Zaradi tega nepremičnine vsi prodajajo, delež njihovih lastnikov se med zahodno populacijo drastično zmanjšuje, povečuje pa se visoka koncentracija lastništva nepremičnin. Tisti, ki ima deset nepremičnin, lažje dobi posojilo, da kupi še enajsto. Ljudje s povprečnimi in celo nadpovprečnimi plačami si nakupa nepremičnine, niti izplačila dedičev, ne morejo privoščiti. Ko se pogovarjamo, koliko si lahko nekdo privošči za en evro, je že danes slovenski delavec v boljšem položaju kot marsikdo na zahodu, a se tega ne zavedamo. Ko bomo prišli na dodano vrednost 60.000 evrov, pa bomo med prvimi v Evropi.
Če ne bodo tudi cene nepremičnin rasle v skladu z dodano vrednostjo? Pa tudi, oprostite, ampak danes si 3000 evrov za kvadratni meter v Ljubljani s povprečno plačo ne moreš privoščiti.
Veste, zakaj ne bodo? Ker se stopnja urbanizacije ne bo več zviševala. Mi imamo tovarne na podeželju. V sedemdesetih letih smo sprejeli zakon o policentralizaciji in smo v manjše kraje postavili zelo sodobne obrate, ki so danes naši najuspešnejši izvozniki. Znotraj ljubljanskega obroča nimamo nobenega izvoznika. Ljubljana kmalu ne bo več nikogar privabljala, ker se prava delovna mesta kreirajo in se bodo tudi v prihodnosti vedno bolj zunaj prestolnice. Ljudje bodo ostali tam, kjer že imajo hiše ali jih bodo podedovali. Na zahodu vse migrira v Madrid, München, Pariz in s tem se dogaja največje razlastninjenje po legalni poti. Rumeni jopiči v Franciji imajo zelo dober vzrok za proteste. Ljudje so prišli v Francijo s trebuhom za kruhom, zdaj pa so tam navadni »hrčki«. Imajo računovodsko dobro plačo, elite jim govorijo, da je Francija uspešna država. Saj je, za pet odstotkov populacije, 95 odstotkov ljudi v Franciji pa živi slabše kot v Sloveniji. Tega Francozom njihova elita seveda ne bo povedala, naši pa se ne zavedajo, da imamo super državo, vse možnosti poslovanja v bližini, eno najmanjših razlik v družbi, veliko socialne varnosti ter veliko kupno moč.
Prihajajoči davki, tudi nepremičninski, lahko to situacijo spremenijo. Tudi vi nestrpno pričakujete, kaj se bo izcimilo iz koalicijske pogodbe?
Nepremičninski davek v treh oblikah že imamo. Iz teh treh moramo zdaj narediti enega. Naša želja je bila, da bi to naredili tako, da ne bi dodatno obremenili ne podjetij ne prebivalstva, torej da bi bil davek na agregatni ravni enak. Onemogočiti je treba tudi to, da tiste občine, ki so preveč zadolžene in potrebujejo denar, bistveno ne morejo posegati v obdavčitev nepremičnin v okviru svoje občine. Potrebujemo krovni zakon, ki bo določil, da ne glede na to, kje živiš in ustvarjaš, plačuješ nepremičninski davek po približno normalni shemi. Če bo prihodnost zahtevala, da davek na nepremičnine zvišamo, ker je v primerjavi z drugimi državami res zelo nizek, pa moramo to narediti pametno. Cilj mora biti, da obdržimo stopnjo lastništva nepremičnin takšno, kot je. To nam daje največjo ekonomsko moč poleg gospodarske uspešnosti, ki jo imamo. Ne smemo samodejno dvigniti davka, če vidimo, da zaostajamo za drugimi državami. S tem lahko povzročimo, da bo neki mejni segment prebivalstva nepremično prodal in postal najemnik, kar ni dobro za ekonomsko moč podjetij. Podjetja si tudi zato, ker so delavci lastniki nepremičnin, lahko privoščijo izplačevati nekoliko nižje plače, da ostanejo konkurenčna. Lastništvo moramo ohraniti, ker daje ekonomsko moč in varnost.
Neto plače so glede na bruto strošek delodajalca precej nizke in ne rastejo v skladu s produktivnostjo.
Pričakujem, da bodo razbremenili obdavčitev dela in inženirjem vrnili njihov denar, da ti ne bodo več zapuščali države.
Tako kot jo lahko zapusti tudi kapital, če bodo vsi davki, povezani z obdavčitvijo kapitala, zares uresničeni?
Če imaš milijardo evrov vredno podjetje in zaradi koriščenja olajšav ne plačaš nič davka, to ni sprejemljivo. Pet odstotkov ustvarjenega dobička je v evropskih razmerah sprejemljiva stopnja davka na dohodke pravnih oseb. Olajšave za investicije in razvoj morajo ob tem vseeno obstati, ker je, kot sva že dejala, teh že tako premalo.
Treba je tudi spodbujati ohranjanje dobička v podjetjih, da se ga več nameni za višje plače in raziskave in manj za dividende. V Nemčiji so si jahte kupovali šele v četrti generaciji ali peti, prve tri so dobičke puščale v podjetju, pri nas pa so danes najbolj živčni podjetniki, ki imajo podjetje šele trideset let. Robert Bosch je pred smrtjo ustanovil fundacijo, katere predsednik je vedno upokojeni predsednik uprave. Fundacija je vezni člen med dediči in podjetjem, določen del dobička, ki ga prejme, je namenjen dedičem, po jasnih pravilih in shemi, nekaj denarja pa je namenjenega za gradnjo šol v nerazvitem svetu. Bosch zaradi tako konservativne dedne politike nima niti enega centa kredita. Tako tudi po 130 letih ostaja popolnoma avtonomno, suvereno podjetje z 80 milijardami evrov prometa in 350.000 zaposlenimi. To je treba imeti pred očmi, ko imaš podjetnih trideset let in v mikrofon govoriš neumnosti.
Govori se, da bodo zdravstvene prispevke vsako leto obremenili za dodatnih 0,8 odstotka?
Moje informacije so, da se trudijo pripraviti razbremenitev obdavčitve dela. Glede zdravstvenih prispevkov pa je situacija taka, da si bomo tudi po tem, ko bomo odpravili korupcijo v zdravstvu, morali naliti čistega vina. Zaradi demografske slike bo pač treba več sredstev nameniti za trajnostno oskrbo starejših.
Zanimivo, kako ste ne le kot direktor, ampak tudi kot predstavnik GZS glede napovedanih davkov mirni, vsa preostala Slovenija z direktorji, lastniki, finančniki, računovodji in tudi delavci vred pa je na nogah?
Veste, kaj je zanimivo. Ko sem živel v Münchnu, je bilo približno 70 odstotkov pogovora med prijatelji, sorodniki in sosedi namenjenega športu, dopustu, avtomobilu, vinu, ki ga imaš v kleti, 30 odstotkov pa politiki. Pri nas pa je obratno. Zaradi tega so politiki pri nas tudi tako pod žarometi, namenoma izjavljajo nepremišljene in provokativne besede. Več se moramo pogovarjati o dopustih, partnerjih, športu in manj o politiki. Politika ni takšna kreatorka uspeha, kot mi mislimo, da je. Kaj pa lahko naredi? Premakne en evro z enega računa na drugega. Zaradi tega se dodana vrednost ne bo dvignila.
Ustvarja pa okolje, kjer se lahko dodana vrednost ustvarja.
Poglejva zadnjih 27 let. Koliko smo spremenili obdavčitev dela in drugo okolje? Več je medijske pozornosti o politiki kot pa dejanske realnosti v politiki. In ko bo manj žarometov usmerjenih v državni zbor in več v Stožice ali Cankarjev dom, bo za vse bolje. Dobro je, da se ukvarjamo s politiki, ampak mi se preveč, to pa vodi do manj kakovostne komunikacije med politiko in prebivalstvom, kar je kontraproduktivno. Ko človek pride v zrela leta, ve, kako pomembno je imeti uravnoteženo količino pogovora o družini, umetnosti, poslu in politiki.
pija.kapitanovic@delo.si
V avstro-ogrskem cesarstvu je bilo jasno, kdo pije in kdo plača. Kako pa je danes na »Kranjskem«?
V Sloveniji je kot na kmetih; ko se odprejo vrata hleva, kjer so bili dolgo vsi zaprti, od sreče vsi skačejo drug čez drugega. Po 28 letih bi se že lahko naučili obnašati glede na to, ali smo v hlevu ali zunaj na travniku. Marija Terezija je vladala trideset let in poglejte, kaj vse je naredila v tistem času. Kaj pa je naša država naredila razen cest, pa še to le državnih?
Kaj pa je naredilo gospodarstvo?
Gospodarstvo je iz petih milijard izvoza leta 1991 do danes ustvarilo 40 milijard izvoza. S tem smo postali najbolj izvozna država v EU, izvozimo 90 odstotkov BDP. To so naredili direktorji in inženirji, zasebni sektor.
Gospod Gorjup, o vas se sliši le najlepše, prejeli ste že kar nekaj priznanj, besedo odličnost ne le zapisujete v vaše strategije, ampak jo tudi polno živite. Da ne bi ostala le pri floskulah, nam, prosim, razložite, kaj je recept za odličnost, tisto pravo, ponotranjeno, ne le zapisano v ciljih?
Temelji se gradijo vse življenje. Štejejo vrednote, ki jih dobiš v družini, v času šolanja, s katerimi ljudmi se družiš in kdo so tvoji sodelavci. Če imaš srečo, da začneš kariero v podjetju, ki je trajnostno naravnano in zaposluje dobre ljudi, ki ti pravilno svetujejo, se lahko postopoma zgradi osebnost, ki se trudi biti odlična. Odličnost je zvezda severnica, ki daje mornarjem smer, a je nikoli ne morejo doseči. Enako je v poslu. Postavljamo si cilje odličnosti za našo zvezdo severnico in ugotavljamo, kje smo danes in kako bi prišli čim bližje zvezdi severnici ne glede na letne plane. Odličnost je tisto vodilo, ki sproti v življenju narekuje, kaj je še treba narediti, da se ji boš približal.
Kako ste si zgradili vodstvene sposobnosti, kje ste imeli največji manko?
Na začetku mi je manjkalo kompetenc, potrebnih za delo z ljudmi. Naučiti se moraš razumeti ljudi, ko jih razumeš, jih znaš tudi motivirati, če so motivirani, pa si lahko tudi odličen. Z leti lahko razviješ tridimenzionalni način vodenja, torej usmerjenost k sebi, k ekipi in drugim partnerjem ter usmerjenost podjetja k lastnikom, torej da zadovoljuješ cilje lastnika. Vse to uravnotežiti pa je umetnost, ki je zelo dobro plačana.
Koliko časa namenjate vodenju, delu z ljudmi?
Lani sem večino časa namenil vodenju, motivaciji in pomoči, manjši del pa klasičnemu preverjanju in strokovnemu odločanju.
Omenjate srečo, da posameznik začne na začetku kariere delati v dobrem podjetju. Ta odnos je torej vzajemen, slabo podjetje lahko še tako odlične posameznike posrka samo vase?
Ko začneš kariero, si nepopisan list. Če bi jo začel v podjetju, ki bi bilo kasneje vključeno v privatizacijske zgodbe, verjamem, da danes ne bi bil to, kar sem. Problem tranzicije je, da ima žrtve. Te niso le posledica nelogičnih in nevzdržnih finančnih mahinacij, ampak se kažejo tudi v ogromno uničenih klimah. Vzdušje pa je pokvarjeno zaradi nezaupanja – »ti si lahko privatiziral, jaz nisem mogel«. V marsikaterem podjetju zato ni prave motivacije. Enkrat za vselej bi morali to obdobje pustiti za seboj, zgodilo se je, kar se je zgodilo, veseli smo lahko, da smo to obdobje privatizacije prebrodili in imamo danes razmeroma stabilno lastniško strukturo in lastnike, ki so v večini dovolj trajnostno naravnani.
Dobili smo tudi kar nekaj tujega lastništva.
Imamo le tretjino tujega lastništva, kar z vidika suverenosti neke majhne države ni problematično. Predvsem zato ne, ker je tuji kapital razpršen vse od Amerike do Japonske. To ni pozitivno le zato, ker tako nekdo ne prevlada v deležu kapitala, ampak tudi zato, ker s tem dobivamo v državo najboljšo prakso od vsepovsod. To nas bogati. Slovenija nima veliko poslovne prakse. To, kar vzpostavljamo od leta 1991, nima iste tradicije kot na zahodu, kjer se v podjetja prenašajo poslovne prakse že petih generacij. Bosch, ki je v Sloveniji našel dobrega partnerja, je dober primer tujega lastnika, ki našo državo bogati. Mi se nismo rodili v Slovenj Gradcu in Nazarjah, ampak smo bili narejeni v Boschu. Če bi se vsi tako bali tujega kapitala, kot se ga Slovenci, ne bi nikoli imeli 40 milijard evrov izvoza, ki si ga tako ali drugače razdelimo na več računov. Imeli bi tudi bistveno nižje plače in bistveno nižji standard.
Pa menite, da bo tako ostalo tudi v prihodnje, glede na to, da so sosednje države vedno bolj razvite in davčno bolj ugodne?
V nasprotju z, recimo, Madžarsko, kjer imajo ogromno tujih lastnikov družb, jih mi nimamo toliko. Če se tuji lastnik na Madžarskem zaradi ugodnejših razmer odloči iti v Romunijo, ga tudi Viktor Orbán ne bo ustavil. Pri nas je drugače, na podlagi lastnega obrtništva imamo zgrajenih veliko malih in srednjih podjetij v domači lasti, ki pomembno prispevajo k izvozu. Tuja podjetja, tudi Bosch, gradijo dobaviteljsko mrežo v svoji okolici, če je le mogoče. To, kar danes opazujemo v Ljubljani, ko iz kalčkov vzklijejo nova podjetja z inovativnimi modeli financiranja in poslovanja, zaradi česar lahko dobijo denar za razvoj kjerkoli in kadarkoli, je krona slovenskega uspeha. Včasih mi je hudo, ko lepega dela ne vidimo. Ujeti smo v tarnanje, tudi po medijih, razumem, da je to naš genski zapis, a morda je nezadovoljstvo vseeno malo prehudo.
Toda podatki kažejo, da nas Madžarska, Slovaška, Poljska, Češka v konkurenčnosti prehitevajo po levi in desni. Naša trenutno zgolj še rahla prednost je po mnenju analitikov rezultat preteklega dela in ne sedanjega.
Jaz sem svojo domačo nalogo naredil. Leta 2006 sem prišel na položaj poslovodje. Podjetje je bilo vredno 140 milijonov evrov, povprečna plača je bila 1100 evrov bruto. Bila je v ravnovesju z dodano vrednostjo, ki smo jo delali s takratnimi izdelki. Kaj smo naredili v teh dvanajstih letih? Investirali smo ogromno denarja v razvoj in tehnologijo, da danes lahko delamo najzahtevnejše male gospodinjske aparate na svetu. To nam omogoča, da imamo povprečno plačo več kot 2000 evrov bruto, število inženirjev se je potrojilo, kljub temu pa nismo izgubili konkurenčnosti. Da smo to dosegli, smo morali vložiti veliko denarja in truda.
Torej slovensko gospodarstvo premalo vlaga v razvoj?
Manjka nam ambicioznosti, da bi si sploh želeli večjo dodano vrednost. Leta 2017, ko sem prevzel mandat predsednika GZS, smo takoj sprejeli strategijo, da do leta 2025 dodano vrednost na zaposlenega povečamo na 60.000 evrov, izvoz na 50 milijard evrov in s tem zagotovimo povprečno plačo, višjo od 2300 evrov bruto. S tem smo postavili jasen cilj, ki ga morajo vsi deležniki ponotranjiti, minister za gospodarstvo, vsi zaposleni zbornice in vsi direktorji. Naša dodana vrednost na zaposlenega bo za leto 2018 44.000 evrov, 2000 več kot leta 2017. Priti na 60.000 evrov dodane vrednosti na zaposlenega tako ne bo enostavna naloga. Še posebej ker vsa podjetja in država, ki obvladuje četrtino podjetij, skupaj namenjamo manj kot dve odstotni točki sredstev BDP za raziskave in razvoj. Države, ki jih želimo doseči, že danes vlagajo od tri do štiri odstotne točke. Če kot lastnik pri sedmih milijardah evrov ne najdeš dodatnih 200 ali 300 milijonov za investicije, je nemogoče pričakovati, da bomo imeli kdaj višje plače. O tem lahko potem le sanjamo ob kavicah.
Kako torej povečati dodano vrednost?
Najprej bo treba seči v žep, zaposliti še več inženirjev in jih primerno plačati, da ne bodo odhajali nekaj kilometrov stran čez mejo in da bodo morda k nam prišli kakšni tuji, potem pa bomo na ravni države lahko naredili, kar smo mi v Nazarjah v 12 letih. Zgodba je jasna. Slovenija s podjetji in državo trenutno nameni 800 milijonov za raziskave in razvoj na leto, koncern Bosch, eno podjetje z nekaj izdelki, pa osem milijard. V Sloveniji 800 milijonov evrov razpršimo na tisoč koncev in pravi čudež je, da nam sploh uspeva to, kar nam. Imamo preveč razpršeno gospodarstvo, kar je v času krize morda dobro, saj ko ena panoga zaniha, nam ostanejo še druge, po drugi strani pa je slabo, ker se ne moremo specializirati in vlagamo po nekaj drobiža v različna podjetja, ki se ukvarjajo z enako stvarjo.
Poleg tega struktura našega gospodarstva, njegov položaj na sredini dobavne verige, morda že zaradi narave izdelkov ne omogoča višje dodane vrednosti? Ste eno redkih podjetij, ki delajo za končno stranko, kjer se ustvari visoka dodano vrednost.
Veliko polizdelkov omogoča nadpovprečne plače. Gre za odličnost. Ni avtomatizma pri tem, da če imaš končni izdelek namenjen končnemu potrošniku, ustvariš višjo dodano vrednost. Karkoli delaš, moraš biti odličen, da lahko ustvariš visoko dodano vrednost. Pri nas smo bili leta 1991 veliko manj konkurenčni kot podjetja na zahodu, bili pa smo tudi brez denarja. Kdo od podjetnikov je imel takrat sredstva za investicije? Imeli so morda hišo, avto in obrtniško orodje. Tuji konkurent na zahodu pa je imel zbran denar petih generacij, s katerim je povečeval dodano vrednost. Kot že rečeno, mi s temi malimi vložki delamo čudeže. Jaz v Nazarjah ne bi mogel narediti takšne zgodbe o uspehu, če ne bi imel za seboj Boscha, ki mi je dal 200 milijonov evrov za investicije. Kje bi jih dobil? Kdo bi mi plačal obveznice za 200 milijonov po tem, kar smo doživeli z NKBM in Dadasom? V Sloveniji imamo 20 milijard evrov, ki ležijo na računih, in niti enega zasebnega sklada, ki bi vlagal 100 milijonov na leto v podjetniško zgodbo. Naša zagonska podjetja se financirajo v ZDA, ker si mi med seboj ne zaupamo. Zaupanje pa je temelj odličnosti. Sava bo, žal, še malo tekla.
Govorili so nam, da bomo druga Švica. Standard pa je še krepko nižji kot še v kakšni drugi državi, revnejši od Švice.
Ko bomo imeli 60.000 evrov dodane vrednosti na zaposlenega, ne vem, ali bo to leta 2025, 2024 ali 2026, bomo imeli plačo 2300 evrov bruto, takrat bomo imeli enako ekonomsko moč kot 90 odstotkov populacije v Nemčije. Zakaj? Ker bomo mi ostali lastniki svojih nepremičnin, oni pa že zdaj niso lastniki. Ker plačujejo najemnine, je nemški delavec po mojem mnenju že danes enako ali celo manj ekonomsko močen kot slovenski, ki je lastnik svojega stanovanja ali hiše. To je naša dota iz leta 1994, ko je začel veljati Jazbinškov zakon, in je naša velika prednost. Na zahodu zaradi urbanizacije ljudje svoje manj vredne nepremičnine puščajo na podeželju in se selijo v stanovanja v mestih, kjer so cene tako visoke, da si jih nikoli ne morejo privoščiti, če jih imajo v lasti, pa jih ne moremo dedovati, saj sorojenci ne morejo drug drugega izplačati, ker so vrednosti tako visoke. Zaradi tega nepremičnine vsi prodajajo, delež njihovih lastnikov se med zahodno populacijo drastično zmanjšuje, povečuje pa se visoka koncentracija lastništva nepremičnin. Tisti, ki ima deset nepremičnin, lažje dobi posojilo, da kupi še enajsto. Ljudje s povprečnimi in celo nadpovprečnimi plačami si nakupa nepremičnine, niti izplačila dedičev, ne morejo privoščiti. Ko se pogovarjamo, koliko si lahko nekdo privošči za en evro, je že danes slovenski delavec v boljšem položaju kot marsikdo na zahodu, a se tega ne zavedamo. Ko bomo prišli na dodano vrednost 60.000 evrov, pa bomo med prvimi v Evropi.
Če ne bodo tudi cene nepremičnin rasle v skladu z dodano vrednostjo? Pa tudi, oprostite, ampak danes si 3000 evrov za kvadratni meter v Ljubljani s povprečno plačo ne moreš privoščiti.
Veste, zakaj ne bodo? Ker se stopnja urbanizacije ne bo več zviševala. Mi imamo tovarne na podeželju. V sedemdesetih letih smo sprejeli zakon o policentralizaciji in smo v manjše kraje postavili zelo sodobne obrate, ki so danes naši najuspešnejši izvozniki. Znotraj ljubljanskega obroča nimamo nobenega izvoznika. Ljubljana kmalu ne bo več nikogar privabljala, ker se prava delovna mesta kreirajo in se bodo tudi v prihodnosti vedno bolj zunaj prestolnice. Ljudje bodo ostali tam, kjer že imajo hiše ali jih bodo podedovali. Na zahodu vse migrira v Madrid, München, Pariz in s tem se dogaja največje razlastninjenje po legalni poti. Rumeni jopiči v Franciji imajo zelo dober vzrok za proteste. Ljudje so prišli v Francijo s trebuhom za kruhom, zdaj pa so tam navadni »hrčki«. Imajo računovodsko dobro plačo, elite jim govorijo, da je Francija uspešna država. Saj je, za pet odstotkov populacije, 95 odstotkov ljudi v Franciji pa živi slabše kot v Sloveniji. Tega Francozom njihova elita seveda ne bo povedala, naši pa se ne zavedajo, da imamo super državo, vse možnosti poslovanja v bližini, eno najmanjših razlik v družbi, veliko socialne varnosti ter veliko kupno moč.
Prihajajoči davki, tudi nepremičninski, lahko to situacijo spremenijo. Tudi vi nestrpno pričakujete, kaj se bo izcimilo iz koalicijske pogodbe?
Nepremičninski davek v treh oblikah že imamo. Iz teh treh moramo zdaj narediti enega. Naša želja je bila, da bi to naredili tako, da ne bi dodatno obremenili ne podjetij ne prebivalstva, torej da bi bil davek na agregatni ravni enak. Onemogočiti je treba tudi to, da tiste občine, ki so preveč zadolžene in potrebujejo denar, bistveno ne morejo posegati v obdavčitev nepremičnin v okviru svoje občine. Potrebujemo krovni zakon, ki bo določil, da ne glede na to, kje živiš in ustvarjaš, plačuješ nepremičninski davek po približno normalni shemi. Če bo prihodnost zahtevala, da davek na nepremičnine zvišamo, ker je v primerjavi z drugimi državami res zelo nizek, pa moramo to narediti pametno. Cilj mora biti, da obdržimo stopnjo lastništva nepremičnin takšno, kot je. To nam daje največjo ekonomsko moč poleg gospodarske uspešnosti, ki jo imamo. Ne smemo samodejno dvigniti davka, če vidimo, da zaostajamo za drugimi državami. S tem lahko povzročimo, da bo neki mejni segment prebivalstva nepremično prodal in postal najemnik, kar ni dobro za ekonomsko moč podjetij. Podjetja si tudi zato, ker so delavci lastniki nepremičnin, lahko privoščijo izplačevati nekoliko nižje plače, da ostanejo konkurenčna. Lastništvo moramo ohraniti, ker daje ekonomsko moč in varnost.
Neto plače so glede na bruto strošek delodajalca precej nizke in ne rastejo v skladu s produktivnostjo.
Pričakujem, da bodo razbremenili obdavčitev dela in inženirjem vrnili njihov denar, da ti ne bodo več zapuščali države.
Tako kot jo lahko zapusti tudi kapital, če bodo vsi davki, povezani z obdavčitvijo kapitala, zares uresničeni?
Če imaš milijardo evrov vredno podjetje in zaradi koriščenja olajšav ne plačaš nič davka, to ni sprejemljivo. Pet odstotkov ustvarjenega dobička je v evropskih razmerah sprejemljiva stopnja davka na dohodke pravnih oseb. Olajšave za investicije in razvoj morajo ob tem vseeno obstati, ker je, kot sva že dejala, teh že tako premalo.
Treba je tudi spodbujati ohranjanje dobička v podjetjih, da se ga več nameni za višje plače in raziskave in manj za dividende. V Nemčiji so si jahte kupovali šele v četrti generaciji ali peti, prve tri so dobičke puščale v podjetju, pri nas pa so danes najbolj živčni podjetniki, ki imajo podjetje šele trideset let. Robert Bosch je pred smrtjo ustanovil fundacijo, katere predsednik je vedno upokojeni predsednik uprave. Fundacija je vezni člen med dediči in podjetjem, določen del dobička, ki ga prejme, je namenjen dedičem, po jasnih pravilih in shemi, nekaj denarja pa je namenjenega za gradnjo šol v nerazvitem svetu. Bosch zaradi tako konservativne dedne politike nima niti enega centa kredita. Tako tudi po 130 letih ostaja popolnoma avtonomno, suvereno podjetje z 80 milijardami evrov prometa in 350.000 zaposlenimi. To je treba imeti pred očmi, ko imaš podjetnih trideset let in v mikrofon govoriš neumnosti.
Govori se, da bodo zdravstvene prispevke vsako leto obremenili za dodatnih 0,8 odstotka?
Moje informacije so, da se trudijo pripraviti razbremenitev obdavčitve dela. Glede zdravstvenih prispevkov pa je situacija taka, da si bomo tudi po tem, ko bomo odpravili korupcijo v zdravstvu, morali naliti čistega vina. Zaradi demografske slike bo pač treba več sredstev nameniti za trajnostno oskrbo starejših.
Zanimivo, kako ste ne le kot direktor, ampak tudi kot predstavnik GZS glede napovedanih davkov mirni, vsa preostala Slovenija z direktorji, lastniki, finančniki, računovodji in tudi delavci vred pa je na nogah?
Veste, kaj je zanimivo. Ko sem živel v Münchnu, je bilo približno 70 odstotkov pogovora med prijatelji, sorodniki in sosedi namenjenega športu, dopustu, avtomobilu, vinu, ki ga imaš v kleti, 30 odstotkov pa politiki. Pri nas pa je obratno. Zaradi tega so politiki pri nas tudi tako pod žarometi, namenoma izjavljajo nepremišljene in provokativne besede. Več se moramo pogovarjati o dopustih, partnerjih, športu in manj o politiki. Politika ni takšna kreatorka uspeha, kot mi mislimo, da je. Kaj pa lahko naredi? Premakne en evro z enega računa na drugega. Zaradi tega se dodana vrednost ne bo dvignila.
Ustvarja pa okolje, kjer se lahko dodana vrednost ustvarja.
Poglejva zadnjih 27 let. Koliko smo spremenili obdavčitev dela in drugo okolje? Več je medijske pozornosti o politiki kot pa dejanske realnosti v politiki. In ko bo manj žarometov usmerjenih v državni zbor in več v Stožice ali Cankarjev dom, bo za vse bolje. Dobro je, da se ukvarjamo s politiki, ampak mi se preveč, to pa vodi do manj kakovostne komunikacije med politiko in prebivalstvom, kar je kontraproduktivno. Ko človek pride v zrela leta, ve, kako pomembno je imeti uravnoteženo količino pogovora o družini, umetnosti, poslu in politiki.
pija.kapitanovic@delo.si
