JUNAŠKI MLADENIČ
Ob padcu z drevesa ga je raztrgala bomba
Rudolf Maister in Franjo Malgaj pod isto streho v Kamniku. Razstava o junaškem mladeniču, ki ga je izbrala zgodovina.
Odpri galerijo
Nadporočnik Malgaj v Velikovcu decembra 1918 Foto: arhiv MNZ Celje
KAMNIK – Strip s svojo posebno govorico si je s predstavitvijo življenja in priredbo del Ivana Cankarja in drugih klasikov že utrl pot v dotlej nedotakljive vrtove slovenske literature. Postal je sprejemljiv tudi za bolj zadržane odrasle, zadrege z zgodovinskimi osebnostmi pa so ostale. Kot da ne bi imeli resničnih junakov, ki bi lahko nadomestili mitske in literarne like, kot so Kralj Matjaž, Peter Klepec in Martin Krpan!
Dolgo je trajalo, da so smeli iz globine pozabe stopiti znani in manj znani slovenski vojaki iz prve svetovne vojne in let po njej. Njihovi spomini in dnevniki razkrivajo, da so se na soški fronti že zavedali, da branijo svojo zemljo pred italijanskim osvajanjem. Ob razpadu monarhije jih je veliko sledilo generalu Rudolfu Maistru in so namesto domov odšli branit severno mejo na Koroškem in Štajerskem. Brez njihovih prizadevanj in žrtev, je še vedno premalo poudarjeno, bi bila naša današnja država kakšno tretjino manjša, kot je. Če bi jo sploh imeli!
Podobe iz stripa ter izbor dokumentarnega gradiva in Malgajevih osebnih predmetov – v manjšem razstavnem prostoru kot v Celju je gradiva nekaj manj – bodo v Kamniku na ogled do 4. maja. Vendar tudi tega v mestu z več kot sto člani Društva general Maister ne bi mogli prikazati, če muzej, kot je poudarila kustosinja Alenka Juvan, še v času županovanja Marjana Šarca, današnjega predsednika vlade, ne bi dobil v uporabo dodatnih prostorov v pritličju.
Strip in kolikor je mogoče tudi razstava – skupaj s stalno postavitvijo, posvečeno generalu Maistru – obiskovalcu pomagata razumeti razmere na začetku 20. stoletja. Začne se s Franjevim otroštvom in šolanjem v obdobju germanizacije Maribora, Celja in drugih krajev na južnem Štajerskem. Visoka nemška kultura naj bi iz teme zaostalosti dvignila manj vredno slovenščino in njene govorce! Nemci so imeli v rokah industrijo, upravo ter večino kulturnih ustanov in šolstva, kar jim je dajalo moč za ponemčevanje. A tudi Franjo Malgaj, Andrej Oset, Srečko Puncer in drugi slovensko zavedni mladeniči se jim niso bili pripravljeni ukloniti.
V spopadih z Avstrijci je bil Malgaj tako uspešen, da so za njegovo glavo razpisali visoko nagrado. Živega ga niso dobili, so se pa surovo znesli nad njegovim truplom, potem ko ga je ob padcu z drevesa, s katerega si je hotel ogledati sovražne položaje, raztrgala ročna bomba, ki se mu je sprožila za pasom.
Avtorja stripa sta Malgaju pripisala besede, ki jim je sledil tudi Maister, ko je iz Maribora izgnal Nemce: »Ozemlje se pridobi na terenu in z orožjem, ne pa s cincanjem za zeleno mizo!« Njihovo resničnost je potrdila mirovna konferenca v Parizu. Pričakovanje narodne vlade v Ljubljani, da bodo pogajalci sprejeli pravično odločitev in Koroško južno od Drave s Celovcem vred prisodili Slovencem oziroma državi SHS, se ni izpolnilo. Če ne bi bilo neposlušnega Maistra na Štajerskem in Malgaja v Mežiški dolini, bi bili še ob to!
Oktobra 1919, ko je vojska Kraljevine SHS dosegla Vrbsko jezero in zasedla Celovec, so soborci izkopali Malgajevo truplo in ga prepeljali v Šentjur. Na pogrebni slovesnosti je govoril tudi Maister, ki se je, kot prikazuje strip, poslovil s svojimi verzi: »O, ti ne spiš! / Le čakaš čas in čakaš nas, / da gremo črez Št. Vid / med brate naše našo Zilo pit.«
V spopadih z Avstrijci je bil Malgaj tako uspešen, da so za njegovo glavo razpisali visoko nagrado.
Dolgo je trajalo, da so smeli iz globine pozabe stopiti znani in manj znani slovenski vojaki iz prve svetovne vojne in let po njej. Njihovi spomini in dnevniki razkrivajo, da so se na soški fronti že zavedali, da branijo svojo zemljo pred italijanskim osvajanjem. Ob razpadu monarhije jih je veliko sledilo generalu Rudolfu Maistru in so namesto domov odšli branit severno mejo na Koroškem in Štajerskem. Brez njihovih prizadevanj in žrtev, je še vedno premalo poudarjeno, bi bila naša današnja država kakšno tretjino manjša, kot je. Če bi jo sploh imeli!
V Kamniku je nekaj manj gradiva kot v Celju.
Strip odpira vrata v zgodovino
Nadporočnik Franjo Malgaj iz Šentjurja pri Celju je bil najsposobnejši Maistrov poveljnik. Bil je izvrsten organizator, v Mežiški dolini strah in trepet avstrijskih brambovcev. Zakaj in kako je umrl, še vedno ni povsem jasno, zato je njegov lik še bolj vznemirljiv. Ob stoletnici konca prve svetovne vojne so mu direktor Tonček Kregar s sodelavci v celjskem Muzeju novejše zgodovine posvetili posebno razstavo. Izdali so tudi strip z Malgajevo življenjsko zgodbo po scenariju Marijana Pušavca in z risbami Gašperja Krajnca.Nadporočnik Malgaj v Velikovcu decembra 1918 Foto: arhiv MNZ Celje
Podobe iz stripa ter izbor dokumentarnega gradiva in Malgajevih osebnih predmetov – v manjšem razstavnem prostoru kot v Celju je gradiva nekaj manj – bodo v Kamniku na ogled do 4. maja. Vendar tudi tega v mestu z več kot sto člani Društva general Maister ne bi mogli prikazati, če muzej, kot je poudarila kustosinja Alenka Juvan, še v času županovanja Marjana Šarca, današnjega predsednika vlade, ne bi dobil v uporabo dodatnih prostorov v pritličju.
Strip in kolikor je mogoče tudi razstava – skupaj s stalno postavitvijo, posvečeno generalu Maistru – obiskovalcu pomagata razumeti razmere na začetku 20. stoletja. Začne se s Franjevim otroštvom in šolanjem v obdobju germanizacije Maribora, Celja in drugih krajev na južnem Štajerskem. Visoka nemška kultura naj bi iz teme zaostalosti dvignila manj vredno slovenščino in njene govorce! Nemci so imeli v rokah industrijo, upravo ter večino kulturnih ustanov in šolstva, kar jim je dajalo moč za ponemčevanje. A tudi Franjo Malgaj, Andrej Oset, Srečko Puncer in drugi slovensko zavedni mladeniči se jim niso bili pripravljeni ukloniti.
Malgajev daljnogled
Velika vojna
Med vojno ob Soči je bil Malgaj najprej pri Doberdobu in nato v Dolomitih. Tam je za uničenje desetkrat močnejše italijanske enote prejel zlato medaljo za pogum in bil povišan v poročnika. Po zlomu Avstro-Ogrske je ob vesti o nemirih v Mežiški dolini, ne da bi čakal na povelje iz Ljubljane, s četo prostovoljcev in nekaj Srbi odhitel tja, pregnal avstrijsko oblast ter zasedel še Pliberk in Velikovec. Branil ju je pred veliko premočjo v upanju na pomoč iz Ljubljane. Ni je dočakal in moral se je umakniti proti Dravogradu.V spopadih z Avstrijci je bil Malgaj tako uspešen, da so za njegovo glavo razpisali visoko nagrado. Živega ga niso dobili, so se pa surovo znesli nad njegovim truplom, potem ko ga je ob padcu z drevesa, s katerega si je hotel ogledati sovražne položaje, raztrgala ročna bomba, ki se mu je sprožila za pasom.
Avtorja stripa sta Malgaju pripisala besede, ki jim je sledil tudi Maister, ko je iz Maribora izgnal Nemce: »Ozemlje se pridobi na terenu in z orožjem, ne pa s cincanjem za zeleno mizo!« Njihovo resničnost je potrdila mirovna konferenca v Parizu. Pričakovanje narodne vlade v Ljubljani, da bodo pogajalci sprejeli pravično odločitev in Koroško južno od Drave s Celovcem vred prisodili Slovencem oziroma državi SHS, se ni izpolnilo. Če ne bi bilo neposlušnega Maistra na Štajerskem in Malgaja v Mežiški dolini, bi bili še ob to!
Oktobra 1919, ko je vojska Kraljevine SHS dosegla Vrbsko jezero in zasedla Celovec, so soborci izkopali Malgajevo truplo in ga prepeljali v Šentjur. Na pogrebni slovesnosti je govoril tudi Maister, ki se je, kot prikazuje strip, poslovil s svojimi verzi: »O, ti ne spiš! / Le čakaš čas in čakaš nas, / da gremo črez Št. Vid / med brate naše našo Zilo pit.«
