Nesreča ga ni ustavila, še naprej je odličen

Bova kar na ti,« Miran Cvet razreši startno zadrego, ko začneva pogovor o njegovem življenju, 55 križev nosi na hrbtu. Volje in energije mu ne manjka. »Dnevno rekreacijo preprosto rabim. Kdor je 30 let kolesaril ali tekel, me razume. Če ne grem na trening, sem kar nervozen,« Miran opiše svoj odnos do športa.

Ker je gorski tekač, mu ciljev v Hrastniku, kjer živi, in okolici ne manjka. »Kum, Mrzlica, Kal, Gore, tja gor grem. Ker rabim tudi nekaj treninga hitrosti, treniram na stadionu v Hrastniku, kjer imamo novo tartansko stezo,« pove o tem, kako trenira. Ko teče intervale in so treningi intenzivni, je sam. Ko je tempo nižji, pride v poštev tudi družba.

Do vrha Kuma, ko premaga 1000 višinskih metrov in 5600 metrov poti, potrebuje 39 minut in pol. »Delam v Steklarni Hrastnik, sem vzdrževalec. Moja naloga je, da menjam orodja, ki so težka od enega do 30 kilogramov. Delo je kar naporno, poleti se segreje do 50 stopinj.« Vstaja ob petih, ob šestih se štemplja. Teče praviloma po službi, ki jo konča ob 14. uri.

Dvakrat najboljši v državi

Športu je zapisan od ranih let, ki jih je sprva preživel na Dolenjskem. Rodil se je v Brežicah, družina je živela v kraju Križ pri Tržišču na Dolenjskem. Oče je bil knap, službo je imel v Hrastniku. Potem je dobil v Zasavju še stanovanje, družina se je selila. »Kot otrok sem preizkusil vse športe, v 6. razredu pa sem začel kolesariti. V KD Hrastnik sem dobil prvo kolo,« se spominja začetkov. Vodja kluba je bil tedaj Pavel Bauheim, prvi Miranov trener pa Borut Pirš.

Miran je bil zelo dober! Dvakrat tudi najboljši v državi. V leto 1984 datira naslov mladinskega državnega prvaka v gorski vožnji, v hrbet mu je gledal tudi Valter Bonča. Miran je vse nažgal tudi leto dni zatem na cestni dirki v Črnomlju. »Konkurenca je vedela, da sem dober. So pa tudi vedeli, da nimam ekipe, preostali so jo imeli. Obakrat sem odpeljal solo dirko. Malce so se spogledali, pa me že ni bilo več in me niti dobili niso več do cilja. To sta bili res posebni tekmi, to so bili tudi časi, ko sem živel za kolo,« s posebno strastjo opisuje Miran.

Dolenjski snubci

Snubcev za selitev iz Hrastnika ni manjkalo. »Jože Majes, ki je postavil Kolesarski klub Krka, danes KK Adria Mobil, je bil iz Hrastnika. Vedel je zame. Prepričeval me je, naj pridem v Novo mesto, kjer bom treniral, se razvijal, hodil v šolo, živel pa v internatu. Omahoval sem, strah me je bilo. Če bi imel doma podporo, bi šel. A ko ti branijo, potem ne greš,« opiše, kako je dal košarico Dolenjcem.

Bilo je nekoč na specialki. FOTO: osebni arhiv

Potem se je odločil za ljubljansko Astro, a se tam ni nadirkal. Po letu dni je 1987. odšel služit vojaški rok, vmes ni treniral, v poklicne kolesarske vode se ni vrnil nikoli več. Obžaluje, da ni bil bolj vztrajen, saj bi lahko izbiral, kje bi služil vojsko in ob tem še treniral.

Prometna nesreča

»Ko sem prišel iz vojske, na kolo nisem sedel skoraj deset let, prednost so dobili prijatelji, glasba, heavy metal koncerti in tudi kako pivo. Prej sem živel za kolo in šolo,« pojasni totalen obrat od kolesa. Leta 1995 se je umiril, ko je spoznal sedanjo partnerico Marijo.

Leta 1997 so v Zasavju obudili KD Hrastnik, tudi Miran se jim je pridružil in začel po dveh letih treninga zmagovati na rekreativnih tekmah. Hitro je postal serijski zmagovalec vzponov na Roglo in Vršič, zmagal je tudi na Krvavcu, ponosen je na 2. mesto na tekmi na Grossglockner. Zadnjih devet let več teče.

»Leta 2014 se mi je zgodila prometna nesreča. Nasproti vozeči avto je prehitro zapeljal v ovinek, ustrašil se me je in ob zaviranju čelno trčil vame. Imel sem srečo v nesreči: nisem bil polomljen, razbit je bil le obraz. Imel sem dovolj časa, da razmislim in se namesto nevarnega kolesa lotim teka,« razkrije, kako je pristal na dveh nogah.

Postavil rekord

Na svoji prvi tekmi je takoj zmagal v teku na Grmado in postavil še rekord proge. Teče še danes, ko je že skoraj desetletje član KGT Papež. Ceni in spoštuje družino Papež, ki z izjemno pozornostjo in srčnostjo bdi nad tekači v klubu. Udeležuje se mednarodnih tekem, letos je bil 66. v 130-glavi množici na svetovnem prvenstvu v gorskem teku.

»V Italiji me zelo dobro poznajo. Tam je gorski tek doma. Ko me opazijo, čutim in prepoznam spoštovanje, ki mi ga izkazujejo. Večkrat slišim: ta je star 55 let, pa še vedno je tako dober. Italijani dobro vedo, da talent za izvrstne rezultate ni dovolj, ampak je treba garati,« Miran pove o letih, ki mu ne pridejo do živega, čeprav se na evropskih in svetovnih prvenstvih pa tudi preostalih tekmah meri s konkurenco, ki je stara med 25 in 30 let!

Letos je bil 8. na teku na Šmarno goro, tekel je na 10 kilometrov na ljubljanskem maratonu, na sezono porabi pet parov športnih copat. »Želim si ostati zdrav. Občasno imam težave z levo mečno mišico. Rad bi še tekel! Danes so drugi časi: včasih so te postrani gledali, če si tekel ali kolesaril. Danes je drugače, tudi obdobje covida je prispevalo, da so ljudje raje v naravi in se gibljejo,« sklene Miran, ponosni oče 20-letne Anje in 17-letnega Anžeta.