PREKIPELO JI JE
Na smrt bolnemu vzel zbrane evre
Fundacija zadržuje denar, ki so ga dobrotniki namenili fantu s tumorjem. Obupana mati Lidija roti Matjaža Krebsa, naj jim izroči 1300 evrov.
Odpri galerijo
Tomaževa mama ne bo dovolila, da bi kdo služil na račun njenega hudo bolnega sina. FOTO: Dejan Javornik
LJUBLJANA – Nekdanja ministrica Anja Kopač Mrak se je 6. marca 2014 podpisala pod odločbo in dala soglasje k ustanovitvi fundacije Jakec in čarobna lučka. Namen je bil dobrodelnost s poudarkom na pomoči otrokom s cerebralno paralizo.
Ustanovitelj je bil Ljubljančan Matjaž Krebs, oče malega Jakca, ki boleha za cerebralno paralizo. Natančno mesec dni pozneje so bralci Slovenskih novic za tedaj triletnega fantička zbrali 1500 evrov. Potreboval je namreč čim več terapij, za katere pa pri Krebsovih ni bilo dovolj denarja. Zatem se je zvrstilo še več dobrodelnih prireditev, na katerih so zbirali tako za Jakčev zdravstveni napredek kot tudi za terapevtski center Čarobna lučka. Ta je pri njih doma, ne sicer več na Brilejevi v Ljubljani, kot je napačno zapisano na neažurni spletni strani, temveč na Kamnogoriški cesti. Denarna sredstva so zbirali tudi za druge trpeče, nazadnje za Tomaža Pavlovića, še pred dvema letoma krepkega najstnika in športnika, ki pa ga je napadla smrtonosna bolezen. V Tomažu razsaja tako rekoč neozdravljiv možganski tumor, imenovan glioblastom.
Danes je star 18 let. Njegovo telo je povsem nemočno in izčrpano, stanje se le še slabša. Njegovi mami Lidiji se dozdeva, da je uradna medicina dvignila roke. Ta občutek je postal še jasnejši, ko je zdravnica, ki je nadomeščala Tomaževega zdravnika med njegovim dopustom, avgusta podala mnenje, da se glede na Tomaževo diagnozo prenehajo vse terapije in preiskave, pomenljivo ji je povedala tudi, naj naslednja dva meseca izkoristi s sinom čim bolj kakovostno. Lidija Teršek, samohranilka s še dvema sinovoma, 10-letnim avtistom Dominikom in leto starejšim in naglušnim Kristanom, se, razumljivo, ne predaja. Rada bi mu povrnila vsaj delček tistega dostojanstva, ki mu ga je vzela bolezen. Ker je obsojen na preozek kavč v dnevni sobi, bi mu rada kupila novega, večjega in udobnejšega. Ker je njihova kopalnica tako majhna, jo želi preurediti. Ker sina ne more več dvigniti, je kad povsem neuporabna. Nujna so tudi drsna vrata, kajti če bi se Tomaž pri zaprtih vratih zgrudil, ne bi mogli do njega.
Na začetku avgusta, še preden ste, drage bralke in bralci Slovenskih novic, za Tomaža zbrali 2500 evrov, se je obrnila na dobrodelno fundacijo Jakec in čarobna lučka.
»Za Tomaževo dostojanstveno življenje,« je dejala obupana Lidija. Obupana tudi zato, ker, kot pravi, »od fundacije nisem dobila do danes še niti enega centa«! Vedoč, da so se zbirala sredstva tako prek dobrodelnih telefonskih številk, Simobilove, Telemachove in podobnih, pa tudi drugače, pred dvema tednoma preprosto ni več zdržala. Ko je ravno preuredila dvorišče, da lahko Tomaža zdaj normalno spravijo v hišo, in bila ob še zadnje fičnike, je Krebsu povedala, da nujno potrebuje denar, ki so ga dobrotniki zbrali za njenega sina. Potrebuje ga zdaj, ko je še živ, ne potem ...
»Pa je Krebs priletel do bližnjega lokalčka, in čeprav imam samo 48 kilogramov, mu je družbo delal še varnostnik,« se je spominjala Lidija. »Jaz moram dobiti vsa dokazila!« mi je takrat dejal.
»Vse račune imam, vse, tako kot si zahteval,« mu je povedala.
»To ne bo dovolj, mi je dejal. Povedal mi je, da bom imela že naslednji dan snemanje na Kanalu A. Snemanje bo, a pri njem, mi je razodel. Ne, Matjaž, snemanje naj bo kar pri nas, prav ničesar nimam za skrivati, pošteno bi bilo, da pridejo posnet oddajo semkaj, kjer je Tomaž doma, da bo občinstvo videlo klavrno stanje, v katerem živi. Nakar mi je oni, ki je bil ob Matjažu, dejal, da se bom morala na snemanju ful ubogo narediti …«
Takrat ji je prvič prekipelo. Drugič in dokončno pa, ko naj bi ji tudi Matjaž ponovil, naj se dela čim bolj ubogo. »Da bomo vsi skupaj dobili čim več denarja, si boš lahko še kakšen dober avto kupila, mi je rekel,« je osuplo pripovedovala Lidija.
»Pa kaj se vidva gresta?! Denar potrebujem za mojega bolnega otroka, da mu omogočim čim dostojnejše bivanje. Časa ni več. Že tako me nateguje zdravstvo, zdaj pa še vidva?! Varnostnik, ki se ji ni predstavil, naj bi ji takrat zagrozil, da je ravno iz zapora in ne vidi prav nobenega problema, če bo moral tja še enkrat. Temu je bil priča tudi Tomažev oče Damjan. »Strpamo te v gepek, zapeljemo do Save in izgineš, je grozil varnostnik.«
Snemanja potem ni bilo. Vodja fundacije Jakec in čarobna lučka naj bi poklical novinarko in ga odpovedal, »češ da so razlog nesoglasja med fundacijo in mano«, je nadaljevala Lidija, odločna, da ne bo dovolila, da bi kdo služil z njenim bolnim otrokom. »Tako se pač ne gremo!« je tedaj besno dejal Damjan, Lidija pa opisovala: »Naj pokličeva nekega vodovodarja ali električarja in poskusiva pridobiti predračun za deset jurjev, potem pa bodo že sami nekako zrihtali kopalnico, nama je dejal Matjaž.«
Lidija še doda: »Težava je, da zadržuje denar, ki so ga dobrotniki zbirali in zbrali za Tomaža.«
Ta je medtem pred našimi očmi samo spal. Lidija mu bo lahko boljše ležišče kupila šele s sredstvi, ki ste jih Tomažu, drage bralke in bralci Slovenskih novic, pred dnevi namenili prav vi.
Ustanovitelj je bil Ljubljančan Matjaž Krebs, oče malega Jakca, ki boleha za cerebralno paralizo. Natančno mesec dni pozneje so bralci Slovenskih novic za tedaj triletnega fantička zbrali 1500 evrov. Potreboval je namreč čim več terapij, za katere pa pri Krebsovih ni bilo dovolj denarja. Zatem se je zvrstilo še več dobrodelnih prireditev, na katerih so zbirali tako za Jakčev zdravstveni napredek kot tudi za terapevtski center Čarobna lučka. Ta je pri njih doma, ne sicer več na Brilejevi v Ljubljani, kot je napačno zapisano na neažurni spletni strani, temveč na Kamnogoriški cesti. Denarna sredstva so zbirali tudi za druge trpeče, nazadnje za Tomaža Pavlovića, še pred dvema letoma krepkega najstnika in športnika, ki pa ga je napadla smrtonosna bolezen. V Tomažu razsaja tako rekoč neozdravljiv možganski tumor, imenovan glioblastom.
Tomaževa mama ne bo dovolila, da bi kdo služil na račun njenega hudo bolnega sina. FOTO: Dejan Javornik
Danes je star 18 let. Njegovo telo je povsem nemočno in izčrpano, stanje se le še slabša. Njegovi mami Lidiji se dozdeva, da je uradna medicina dvignila roke. Ta občutek je postal še jasnejši, ko je zdravnica, ki je nadomeščala Tomaževega zdravnika med njegovim dopustom, avgusta podala mnenje, da se glede na Tomaževo diagnozo prenehajo vse terapije in preiskave, pomenljivo ji je povedala tudi, naj naslednja dva meseca izkoristi s sinom čim bolj kakovostno. Lidija Teršek, samohranilka s še dvema sinovoma, 10-letnim avtistom Dominikom in leto starejšim in naglušnim Kristanom, se, razumljivo, ne predaja. Rada bi mu povrnila vsaj delček tistega dostojanstva, ki mu ga je vzela bolezen. Ker je obsojen na preozek kavč v dnevni sobi, bi mu rada kupila novega, večjega in udobnejšega. Ker je njihova kopalnica tako majhna, jo želi preurediti. Ker sina ne more več dvigniti, je kad povsem neuporabna. Nujna so tudi drsna vrata, kajti če bi se Tomaž pri zaprtih vratih zgrudil, ne bi mogli do njega.
Na začetku avgusta, še preden ste, drage bralke in bralci Slovenskih novic, za Tomaža zbrali 2500 evrov, se je obrnila na dobrodelno fundacijo Jakec in čarobna lučka.
FOTO: Dejan Javornik
»Za Tomaževo dostojanstveno življenje,« je dejala obupana Lidija. Obupana tudi zato, ker, kot pravi, »od fundacije nisem dobila do danes še niti enega centa«! Vedoč, da so se zbirala sredstva tako prek dobrodelnih telefonskih številk, Simobilove, Telemachove in podobnih, pa tudi drugače, pred dvema tednoma preprosto ni več zdržala. Ko je ravno preuredila dvorišče, da lahko Tomaža zdaj normalno spravijo v hišo, in bila ob še zadnje fičnike, je Krebsu povedala, da nujno potrebuje denar, ki so ga dobrotniki zbrali za njenega sina. Potrebuje ga zdaj, ko je še živ, ne potem ...
»Pa je Krebs priletel do bližnjega lokalčka, in čeprav imam samo 48 kilogramov, mu je družbo delal še varnostnik,« se je spominjala Lidija. »Jaz moram dobiti vsa dokazila!« mi je takrat dejal.
»Vse račune imam, vse, tako kot si zahteval,« mu je povedala.
»To ne bo dovolj, mi je dejal. Povedal mi je, da bom imela že naslednji dan snemanje na Kanalu A. Snemanje bo, a pri njem, mi je razodel. Ne, Matjaž, snemanje naj bo kar pri nas, prav ničesar nimam za skrivati, pošteno bi bilo, da pridejo posnet oddajo semkaj, kjer je Tomaž doma, da bo občinstvo videlo klavrno stanje, v katerem živi. Nakar mi je oni, ki je bil ob Matjažu, dejal, da se bom morala na snemanju ful ubogo narediti …«
Ustanovitelj na pomirjevalihSeveda smo poskušali priti v stik tudi z ustanoviteljem fundacije Jakec in čarobna lučka. Lep čas se je izmikal, nakar smo potrkali kar na njegova vrata. »Ne more govoriti,« nam je razodela njegova partnerica in soustanoviteljica fundacije Petra Golob. Da je na močnih pomirjevalih, smo izvedeli. Sprva ni vedela kaj veliko o ubogem Tomažu Pavloviću, nakar je vendarle spregovorila: »Res je, da je bila pogodba prekinjena, res je tudi, da se je nabralo za približno 1300 evrov.« In nadaljevala, da ne nakazujejo sproti, temveč zgolj konec meseca. »Nekaj smo mu medtem menda dali tudi že na roke, v čem je torej problem?« Razložili smo ji, da je želela obubožana Lidija Teršek zgolj urediti stanovanje za zelo bolnega sina, prav zaradi česar se je obrnila na njihovo fundacijo. »Tudi meni se zdi nadvse čudno, res pa je, da nisem bila zraven in da Matjaž vodi vse račune okoli tega.« Fundacija medtem normalno deluje; doslej so pomagali že približno dvajsetim.
Takrat ji je prvič prekipelo. Drugič in dokončno pa, ko naj bi ji tudi Matjaž ponovil, naj se dela čim bolj ubogo. »Da bomo vsi skupaj dobili čim več denarja, si boš lahko še kakšen dober avto kupila, mi je rekel,« je osuplo pripovedovala Lidija.
»Pa kaj se vidva gresta?! Denar potrebujem za mojega bolnega otroka, da mu omogočim čim dostojnejše bivanje. Časa ni več. Že tako me nateguje zdravstvo, zdaj pa še vidva?! Varnostnik, ki se ji ni predstavil, naj bi ji takrat zagrozil, da je ravno iz zapora in ne vidi prav nobenega problema, če bo moral tja še enkrat. Temu je bil priča tudi Tomažev oče Damjan. »Strpamo te v gepek, zapeljemo do Save in izgineš, je grozil varnostnik.«
Snemanja potem ni bilo. Vodja fundacije Jakec in čarobna lučka naj bi poklical novinarko in ga odpovedal, »češ da so razlog nesoglasja med fundacijo in mano«, je nadaljevala Lidija, odločna, da ne bo dovolila, da bi kdo služil z njenim bolnim otrokom. »Tako se pač ne gremo!« je tedaj besno dejal Damjan, Lidija pa opisovala: »Naj pokličeva nekega vodovodarja ali električarja in poskusiva pridobiti predračun za deset jurjev, potem pa bodo že sami nekako zrihtali kopalnico, nama je dejal Matjaž.«
Lidija še doda: »Težava je, da zadržuje denar, ki so ga dobrotniki zbirali in zbrali za Tomaža.«
Ta je medtem pred našimi očmi samo spal. Lidija mu bo lahko boljše ležišče kupila šele s sredstvi, ki ste jih Tomažu, drage bralke in bralci Slovenskih novic, pred dnevi namenili prav vi.
