T KOT TIN

Kuharica spod peresa 19-letnega Tina

Tin Hadžić Žorž, ki se je lani vpisal na seznam diamantnih maturantov, bo te dni izdal prvo kuharsko knjigo. V čem se bo razlikovala od drugih?
Fotografija: Komaj 19-letni Tin Hadžić Žorž bo v prihodnjih tednih izdal svojo prvo kuharsko knjigo. FOTO: Osebni arhiv
Odpri galerijo
Komaj 19-letni Tin Hadžić Žorž bo v prihodnjih tednih izdal svojo prvo kuharsko knjigo. FOTO: Osebni arhiv

Ste pri devetih letih že vedeli, kaj si želite postati v življenju? Tin Hadžić Žorž je verjetno eden redkih, ki lahko na to vprašanje odločno prikima, kajti že na začetku osnovne šole je bil prepričan, da postane kuhar. No, malo je res razmišljal, ali naj postane modni oblikovalec ali kuhar, pa je hitro prevagalo to drugo.

Močni želji je sledil tudi tako, da se je na prehodu iz osnovne v srednjo šolo skupaj z mamo Uršo Žorž iz Nove Gorice preselil v prestolnico, saj se je odločil, da bo kuharsko znanje srkal na Srednji gostinski in turistični šoli Ljubljana. Lani jo je končal v velikem slogu: bil je edini na šoli in eden od 102 slovenskih najstnikov, ki so na maturi osvojili vse točke. Ker diamantni Tin Hadžić Žorž ravno te dni zaključuje prvo kuharsko knjigo, ki bo predvidoma izšla prihodnji mesec, ga danes postavljamo v središče naše Kulinarične abecede.

Namesto Pariza raje London

Naj se še malo ozremo v preteklost umirjenega 19-letnika s kričeče obarvanimi lasmi, o katerem je bilo napisanih več novinarskih člankov kot o marsikaterem odraslem kuharju. Ko je bil star trinajst let, so ga imenovali »mladi mojster izvirnih receptov in okusnih jedi«. Leto zatem so ga novinarska peresa opisala kot »prav posebnega najstnika, ki je globoko v sebi že od nekdaj prepričan, da bo vrhunski kuhar«. Ko je bil star petnajst let, pa smo lahko prebrali tudi tole: »Po srednji šoli namerava znanje izpopolnjevati v Franciji, na znani šoli Le Cordon Bleu, potem nekje v Parizu odpreti restavracijo. Tudi o tem čisto nič ne dvomi.«

O tem, da se mu sanje o kuharski karieri po diamantni maturi uresničujejo, ni dvoma. Pa so še vedno žive tudi sanje o znani pariški šoli? Ta je dala kuharska izhodišča tudi Binetu Volčiču in Karimu Merdjadiju, ki poleg mojstra Luke Jezerška tvorita nepogrešljiv sodniški trio v slovenski različici kuharskega šova Masterchef. »V zadnjih štirih letih, torej med obiskovanjem srednje šole, se je moj fokus iz Pariza preselil v London. Zdi se mi, da je francoska kuhinja bolj uokvirjena in zasnovana na tradicionalnih smernicah, medtem ko je London odprt za nove ideje, kar mi je zelo všeč. Pariz mi kot mesto ni bilo preveč všeč, v London pa se na kulinarična raziskovanja vračam vsaj enkrat na leto. V Londonu se počutim dobro in domače, česar za Pariz ne morem reči,« danes razmišlja mladi kuhar.

Niz tematskih večerij

Ko je bil 12-letni osnovnošolec, je Tin skupaj z mamo, ki je med drugim organizatorka dogodkov, začel prirejati tematske večerje. V letih, ki so sledila, se je nanizalo mnogo okusnih večerov, razpetih od francoske revolucije do kulinarike osemdesetih let minulega stoletja. Od pojedin v slogu antičnega Rima do gurmanskega popotovanja v kakih sto let oddaljeno preteklost. S pripravo teh večerij je nameraval zbrati dovolj denarja za šolnino na pariškem Le Cordon Bleu. A ta želja je zdaj del preteklosti, resnici na ljubo pa je veliko zbranega denarja že sproti vložil v kuharske knjige, ki jih zelo natančno prebira.

Koliko kuharskih knjig ima danes? »Med 180 in 200 se jih je nabralo v teh desetih letih. Večinoma so to tuje knjige, med katerimi je le nekaj klasičnih slovenskih kuharic – te sem v mlajših letih dobil za darilo. Imam skoraj vse knjige Hestona Blumenthala, ki je moj kuharski vzornik. On pravi, da hrana ni le jed, ampak tudi doživetje in zgodba,« pojasni Tin Hadžić Žorž. In zgodb o hrani, njeni zgodovini in ljudeh, ki so zaznamovali posamezna obdobja, nam mladenič že med krajšim pogovorom natrese veliko.

Skuhaj si moj lajf

V čem se bo prva kuharska knjiga Tina Hadžića Žorža, ki jo bodo dopolnile fotografije Jona Razingerja, razlikovala od drugih? »Knjigi sem dal naslov Skuhaj si moj lajf. Razdelil sem jo na štiri poglavja. V prvem poglavju so zbrani recepti iz otroštva, torej obdobja, ko so mi hrano kuhali drugi. Nato je tu poglavje, posvečeno mojim kuharskim začetkom, zato je v njem zbranih nekaj mojih prvih receptov. V tretjem poglavju so zbrana Tinova kulinarična doživetja, torej prerez večerij, ki smo jih prirejali pri nas doma, medtem ko bo v zadnjem poglavju zajet prerez receptov in tudi mnogih pekovskih izdelkov, ki sem jih ustvaril v minulem letu,« nas po svojem kulinaričnem življenju popelje mladenič.
Tin je v zadnjih letih kar v domači kuhinji pripravil več tematskih večerij – te so zaplule v desetletja oddaljeno preteklost, se ustavile v antičnem Rimu ali pa se navezale na kak znan film. FOTO: Osebni arhiv
Tin je v zadnjih letih kar v domači kuhinji pripravil več tematskih večerij – te so zaplule v desetletja oddaljeno preteklost, se ustavile v antičnem Rimu ali pa se navezale na kak znan film. FOTO: Osebni arhiv

Doda, da v knjigo ni zapisal zgolj 45 receptov, temveč je vanjo zajel tudi koščke svojega življenja. Tako vsak recept pospremi s krajšim zapisom, v katerega je zajel bistvo, in bralcu pojasni tudi nekaj malega o sebi, o jedi ali pa o zgodovinskem obdobju, iz katerega izhaja posamezna jed.

Na začetku so bili štruklji

V knjigi bo seveda objavljen tudi tisti recept, ki je mladeniča že pri rosnih devetih letih spodbudil, da bo šel za kuharja. »To je družinski recept za sirove štruklje, ki gre v naši hiši iz roda v rod. Takšne štruklje je pripravljala že moja prababica, zatem babica, mama in zdaj tudi jaz. To je prva jed, ki sem jo kot otrok skuhal ob pomoči babice Darinke, kličem jo Biba,« pove o sirovih štrukljih, s katerimi se je pred desetletjem začelo Tinovo kulinarično popotovanje.

Druga jed, ki jo predstavljamo, so melancane s parmezanom. In tudi ta, po italijansko zveneča zgodba je povezana z babico: »Z babico Bibo sva se rada skupaj odpravila v Gorico, ki je bila le nekaj korakov od naše hiše. Vzela sva nahrbtnik in šla raziskovat tržnico, kjer sva kupila jajčevce in paradižnike, nato pa še v ljubko trgovinico, kjer so prodajali mocarelo. Moja najljubša vrsta so bili nodini – mocarela, zavozlana v vozle. Nato sva na Corsu še kaj popila ali si v parku privoščila sladoled ter se odpravila domov, kjer sem pripravil melanzane alla parmigiana.«

Za tretjo jed je Tin izbral poširano jajce v vinu s šampinjoni in dodal še kratek izlet v zgodovino: »V antičnem Rimu je bil glavni obrok postrežen pozno popoldne. Imenovan je bil cena in je vseboval več hodov. Postrežen je bil v jedilnici – triclinium, kjer so gostje ležali na foteljih. Večina obrokov se je začela z jajčnim hodom, ena izmed znanih jedi so bila jajca, poširana v rdečem vinu. Vsak hod so prinesli na novi mizi in latinski izraz je za oboje enak – mensa. Garum je bil kot rimski kečap, saj so ga dodajali skoraj vsej hrani, tudi sladicam. To je omaka, narejena iz ribje drobovine, ki je več mesecev gnila v marmornih posodah na soncu. Cena je lahko trajala več ur in gostje so med obrokom pogosto zaspali. Zanimivo je, da ohranjeni recepti ne vsebujejo količin, ampak samo sestavine, tako da lahko samo ugibamo razmerja začimb.«

Sirovi štruklji po družinskem receptu. FOTO: Jon Razinger
Sirovi štruklji po družinskem receptu. FOTO: Jon Razinger


Melanzane alla parmigiana. FOTO: Jon Razinger
Melanzane alla parmigiana. FOTO: Jon Razinger


Poširano jajce v vinu s šampinjoni. FOTO: Jon Razinger
Poširano jajce v vinu s šampinjoni. FOTO: Jon Razinger

Izbrano za vas

Komentarji:

Izbrano za vas