Hčerka slovenskega olimpionika: Očeta so ustrelili kot talca

»Hitreje, višje, močneje!« – ta večni olimpijski klic bo letos poleti ponovno odmeval, in to v srcu Pariza. Prav tam, na istih tleh, ki so bila pred stoletjem priča izjemnim dosežkom »sokola«, legendarnega telovadca Janeza Porente. Kot član neustrašne jugoslovanske telovadne vrste je leta 1924 v Parizu dosegel četrto mesto v mnogoboju, štiri leta pozneje pa v Amsterdamu svojo zbirko okitil z bronasto medaljo.

In pred točno sto leti, ko je Porenta tekmoval v Parizu, se je rodila njegova hčerka – Nada Porenta, poročena Kovač. Letos praznuje stoti rojstni dan in letos bo nedvomno spremljala tudi poletne olimpijske igre v Parizu, od koder je njen oče prinesel domov svojo prvo olimpijsko medaljo. Spomin na njenega »papačija« je namreč še vedno živ. Ne le ko se pelje po Cesti Janeza Porente, ne le ko na zidu obešeno vsakič znova zagleda njegovo de Coubertinovo olimpijsko priznanje, temveč predvsem zaradi večnega simbola sokolstva.

V njeni življenjski zgodbi se skriva sporočilo, ki je danes, sto let kasneje, morda bolj aktualno kot kdajkoli prej. Solidarnost, tovarištvo in spoštovanje so ideali sobivanja, zoper katere je zob časa nemočen. Nada se, ko jo vprašam o skrivnosti dolgoživosti, samo nasmehne. Skrivnosti ni, odvrne. »Živela sem čisto normalno.« A njeno življenje je bilo vse prej kot običajno. Nada, ki me pričaka naličena in uglajena, je živa priča preteklosti, v kateri smo izbojevali pravice, ki jih ne bi smeli razumeti kot samoumevne. 

Preberite več na Onaplus.si